Slovenija je postala dežela dvojnih meril in sprevrženih standardov. To je posledica ideološke hegemonije enega dela politike in družbe, ki je zaradi nadzora nad mehanizmi za oblikovanje javnega mnenja, predvsem množičnih medijev, izobraževalnega sistema in civilne družbe, zmožen svoje ideje, vrednote in vedenjske vzorce prikazovati kot normalne in univerzalne, tiste njihovih nasprotnikov pa kot nekaj nenavadnega, odklonskega ali celo nevarnega. Vendar je z nastopom vlade Roberta Goloba to dobilo naravnost groteskne razsežnosti. Tako je tistim, ki so ji blizu, malodane vse dovoljeno. Še več, karkoli počnejo, na kakršenkoli način, jih predstavljajo kot pozitivce, celo junake. Ker imajo za svoje ravnanje »žegen« oblasti.
Tako se je ob nedavnem izpadu skupine levičarskih aktivistk, ki so razdejale instalacijo, katero so v osrednjem ljubljanskem parku postavili pripadniki gibanja “pro life”, ki nasprotujejo umetni prekinitvi nosečnosti, na njihovo stran postavil vrh oblasti – s častno izjemo predsednice države, ki je to dejanje obsodila. Medtem pa ga je predsednik vlade označil celo kot “dejanje poguma”, češ da je pri tem šlo za obrambo temeljnih svoboščin.
Ljudje, ki imajo pri svojih aktivnostih podporo oblasti, naj bi bili torej pogumni? Halo? Državljanski pogum ima tisti, ki se zoperstavlja onim, ki imajo moč in vpliv: ki s tem, kar počne, nekaj tvega: bodisi svojo materialno eksistenco, varnost, svobodo, v skrajnem primeru celo življenje. To je veljalo za oporečnike in borce proti najrazličnejšim avtokratskim režimom. Omenjene aktivistke pa niso tvegale ničesar. No ja, ena do njih je izgubila mesto v nekakšnem predsedničinem posvetovalnem organu. A lahko smo prepričani, da bo za to, ker je na “pravi”, tj. progresivni liniji, bogato nagrajena. Vemo, kako obilno sedanja oblast finančno zalaga “svoje” nevladnike in drugo klientelo – seveda z denarjem davkoplačevalcev.
Legitimacija agresivnosti
Posebej problematično je, da najvišji predstavniki oblasti, ki jim po pravilu sekundirajo dominantni mediji, legitimirajo agresivnost svojih privržencev. Ta se potem samo še stopnjuje. Dajejo jim namreč vedeti, da za svoja dejanja ne bodo odgovarjali, četudi bodo z njimi kršili zakon. Nevaren precedens je nedavno sprejeti zakon, ki predvideva vračilo glob zaradi nespoštovanja ukrepov za zajezitev epidemije novega koronavirusa. To je eksplicitno dejanje politične korupcije, saj je vladajoča garnitura s tem neposredno nagradila svoje podpornike, ki so ji v času prejšnje vlade s stalnimi protesti utirali pot na oblast. S tem so dali jasen signal: če si na “pravi” strani, pravila zate ne veljajo. Zato se takšni še bolj srdito spravljajo na svoje nasprotnike.
Levičarski aktivisti si pri nas domišljajo, da so nekakšni izbranci, ki jim zato, ker “pravilno” razmišljajo, pripada več kot drugim. Do javnih manifestacij imajo pravico samo oni, medtem ko je njihove nasprotnike treba utišati. Spomnimo se, kakšen vik in krik so zagnali, ko se je med zadnjo parado ponosa pojavila skupinica mladih z njim neljubim transparentom, čeprav slednji niso nikogar žalili, nikogar ovirali. Sedaj, ko je bil organiziran pohod za življenje, pa jim je samoumevno, da lahko sami organizirajo protiprotest in da celo agresivno posegajo v aktivnosti pobudnikov tega pohoda, češ da branijo svoje pravice, ki da jim jih oni drugi kršijo.
Pri tem gre za ustvarjanje umetnega problema. Pravica do umetne prekinitve nosečnosti v Sloveniji ni ogrožena. Večinska politika in javno mnenje jo podpirata. Ne obstaja nobena večja politična stranka, ki bi se zavzemala za prepoved splava. Bistveno bolj kot t. i. reproduktivne pravice je ta čas ogrožena svoboda izražanja. Glede tega so očitne težnje vladajoče politike, da bi v imenu boja proti t. i. sovražnemu govoru začela uvajati nekakšno cenzuro. In njeni nevladniki ji pri tem zvesto sekundirajo.
Dr. Matevž Tomšič