Pobudniki referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi so med kampanjo zbiranja podpisov, pri tem so bili uspešni, poudarjali, da gre pri tej referendumski zahtevi za boj »proti politični policiji«. Gre za zelo učinkovit slogan, ki pa za kakršno koli obliko delovanja parlamentarne komisije (pri nas ali v tujini) ne zdrži resne presoje.
Vsaka politična policija namreč deluje tajno, parlament in parlamentarne komisije pa delujejo javno! Obstoja politične policije, pa naj bo to NKVD, Securitate, Stasi, Udba ipd., si sploh ni mogoče zamisliti brez tajnosti, prikritosti, molčečnosti, popolne zaprtosti pred javnostjo in širjenja dezinformacij. Saj zato tudi običajno govorimo in pišemo o »tajni« politični policiji! Hm, ali obstajajo tajne parlamentarne preiskovalne komisije? Seveda ne!
Naj mi bo dovoljeno, da ob tem navedem še nekaj glavnih značilnosti politične policije in na tej podlagi argumentiram nevzdržnost referendumske parole »proti politični policiji«. Najlaže to storim na primeru Udbe, saj je ta delovala v propadli socialistični Jugoslaviji, socialistična Slovenija pa je bila del te gnile države.
Neuradni naziv Udba, ki ima skrajno negativno konotacijo, je ponarodel po celotni večjezični jugoslovanski federaciji že v času delovanja te tajne politične policije in se tudi še dandanes vsesplošno uporablja. Na čelu jugoslovanske Udbe sta bila zvezna uprava in zvezni načelnik. Vseh šest republik je imelo republiške Udbe (bili sta še dve pokrajinski Udbici v Vojvodini in na Kosovu).
Udbina prednostna naloga ni bila obveščevalnega ali protiobveščevalnega značaja, temveč predvsem boj proti domačim cerkvenim strukturam (v Sloveniji proti Rimskokatoliški cerkvi), notranji opoziciji (resnični, potencialni ali umišljeni), politični emigraciji (slovenski, hrvaški, srbski, makedonski, bošnjaški, črnogorski in albanski) ter proti informbirojevcem (ime za tiste, ki so se v spopadu Tito–Stalin leta 1948 opredelili za slednjega).
Po končani svetovni vojni je OZNA (predhodnica Udbe) po odločitvi Tita in njegovih najožjih partijskih tovarišev – med katerimi so bili tudi Slovenci Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Miha Marinko, Boris Kraigher in Lidija Šentjurc – sodelovala pri izvedbi množičnih umorov več deset (če ne sto) tisočev domačih razrednih sovražnikov. Prave številke zaradi dolgoletne zarote molka in uničenja dokumentacije o teh pobojih ne bomo nikoli izvedeli. Danes imamo samo v Sloveniji evidentiranih že okoli 800 povojnih grobišč!
Udba je uporabljala številne preiskovalne, zasledovalne, nadzorovalne in tudi klasične zločinske metode. Zelo pomembna je bila uporaba registriranih virov in sodelavcev (po domače špicljev, ovaduhov; v vojski smo jim pravili »cinkaroši«). Razlika med virom in sodelavcem je bila v tem, da je vir samo poslušal ali opazoval, medtem ko je bil sodelavec višja ovaduška kategorija, ker je tudi provociral, širil dezinformacije, napeljeval k določeni aktivnosti, sodeloval pri nekaterih akcijah doma in v tujini ipd. Registrirani viri in sodelavci so dobili kodna imena, s čimer je tajna policija želela zaščititi njihovo identiteto v primeru obveščevalnega vdora v udbovsko dokumentacijo.
Udba je uporabljala tudi tajni nadzor pošte, telefonov, telegramov in teleksa, tako v domačem kot v mednarodnem prometu. Njeni tehniki so vgrajevali mikrofone, fotoaparate in kamere v stene ali pohištvo, da so lahko tajno prisluškovali, snemali in fotografirali. Množično so izvajali tudi tajne preiskave – neopazno so vdirali v stanovanjske in poslovne prostore, hotelske sobe ter avtomobile.
Tajni politični policisti (in njihovi viri in sodelavci; včasih jih poimenujem s skupnim imenom konfidenti) so opazovali določene objekte in zasledovali ljudi (ti udbovci so se imenovali sledilci). S pomočjo javne policije so ustavljali vozila ali nadzorovali njihovo gibanje ter ugotavljali, kdaj so vstopili v državo ali izstopili iz nje. Udba je v tujini uporabljala tudi najbolj brutalne, državno-teroristične metode: ugrabitve, bombne atentate in umore.
Ali so to parlamentarna sredstva in metode? Malo morgen! Paradoks pa je, da so bili mnogi med pobudniki referenduma »proti politični policiji« v preteklosti tajno zalezovani s strani Udbe. Po drugi strani pa je bil eden izmed njih, Rastko Močnik, svojčas (v letih 1968 in 1969) celo registriran vir politične policije (kodno ime Albert Arko). Ovajal je kvekerje, na zvezi ga je imel veleudbovec Marko Zore. Več, veliko več o tem, si lahko preberete v moji knjigi Temna stran Dela (drugi del).
Igor Omerza