“V času prevzemanja oblasti in epidemije so iz opozicije in medijev sistematično sprožali tudi proteste, ki še potekajo. Proteste, ki so bili tudi proti ukrepom vlade in strokovnjakov za omejevanje širjenja epidemije. To je bilo in je nerazumno ter je nevarno za vse. Ko se je zadnje čase po vsej Evropi še zelo povečalo število okužb, se je ta opozicijska politika nasprotovanja vladnim ukrepom le še radikalizirala. Upam, da bo politike, tudi opozicijo, srečala pamet. Rušenje oblasti za vsako ceno bi morali ustaviti!“, trenutno politično situacijo v državi ocenjuje politični analitik ter odgovorni urednik portala Siol, Peter Jančič.
O slovenskem medijskem prostoru in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji smo se pogovarjali z odgovornim urednikom portala Siol.net Petrom Jančičem. Jančič velja za enega najbolj izkušenih slovenskih novinarjev in urednikov. Svojo novinarsko pot je leta 1991 začel na Večeru, kjer je opravljal tudi uredniške funkcije, pozneje je bil odgovorni urednik in novinar časnika Delo. Ko so ga v začetku leta 2017 na Delu odpustili, je ustanovil lasten Spletni časopis. Od aprila letos je odgovorni urednik spletnega portala Siol.net. Je eden soavtorjev veljavnega etičnega kodeksa društva novinarjev, več let je delal v častnem razsodišču društva novinarjev, sodeloval je tudi pri ustanoviti Združenja novinarjev in publicistov in ga nekaj časa tudi vodil. Bil je tudi programski svetnik na RTVS.
Pred dobrim desetletjem ste bili odgovorni urednik Dela, za tem novinar notranjepolitične redakcije tega časnika, leta 2017 pa ste izdali knjigo Fake news – Lažnive novice, v kateri ste razkrili zakulisje nekaterih najodmevnejših medijskih manipulacij zadnjih let. Pred dnevi ste posebej opozorili na fotomanipulacijo, ki si jo je privoščil spletni portal 24ur.com v primeru predsednika vlade Janeza Janše.
Slika, na kateri poslovnežema, ki se rokujeta, namontirali glavi Janeza Janše in Roka Snežiča, še ni največji problem. Je pa sramota. Največji problem je, da številni mediji in celo člani vrhov novinarskih organizacij namerno lažno prikazujejo realnost. Snežiča javnosti prikazujejo kot svetovalca predsednika slovenske vlade in s tem skušajo povedati, da kot predstavnik vlade sproža postopke na sodišču proti skupini novinarjev. Ta podoba je prav tako lažna kot montirana fotografija rokovanja. Snežič nima vloge, kot jo je imel Damir Črnčec pri Marjanu Šarcu. Črnčec je bil svetovalec za nacionalno varnost. Snežič ni premierjev svetovalec, kar trdijo nekateri novinarji in to laž širijo tudi v tujino. To je umazano in podlo novinarstvo. Na to sem opozoril. Seveda so sodni postopki lahko pritisk na novinarje, a to ne upravičuje podtikanj in namernega manipuliranja. Če to počnemo, potem nismo nič boljši od tistih, ki jih kritiziramo.
Pomembno pa je to tudi zaradi tega, ker so v preteklosti podjetja, ki so bila povezana s politiko, res pritiskala na novinarje in medije, recimo podjetje Ultra, ki je bilo v solastništvu ministra Gregorja Golobiča. Ultra je sprožila množične sodne postopke proti novinarjem. Takrat ni bilo podobnih protestov. Obratno, novinarja, ki je le poročal, so v častnem razsodišču Društva novinarjev Slovenije (DNS) obsodili z lažno utemeljitvijo, da je neetično predstavil preglednico o slabo zavarovanih posojilih Ultri in Hram Holdingu. Predstavil je, kar je bilo res. Preglednico, ki je nastala v NLB.
V zadnjih mesecih se veliko govori o domnevnih pritiskih vlade na medije, malo pa, da je prejšnji predsednik vlade Marjan Šarec odkrito javno pozval podjetja v državni ali delno državni lasti, naj ne oglašujejo v medijih, kot sta Nova24TV in Demokracija. Se pravi v medijih, ki smo mu bili trn v peti. No, zanimivo je, da dominantnih medijev to takrat ni motilo.
Ko vprašamo za konkretne primere teh pritiskov, pogosto ugotovimo, da vse skupaj ni nič. Navajajo anonimneže, ki naj bi nekaj pisali na spletu, ali kritike, ki ji je na družabnem omrežju napisal predsednik vlade ali kakšen politik. Kritike niso nedopusten pritisk. Za realno primerjavo pa se je dobro spomniti, kako je Marjan Šarec kot predsednik vlade pozval podjetja, naj ne financirajo do njegove vlade kritičnih medijev, ker naj bi širili sovražni govor. Pred časom pa smo bili res soočeni s primeri sovražnega govora, ko se je denimo na protestih javno pozivalo, da je treba takoj ubiti opozicijskega voditelja Janšo. Ludvik Tomšič je tam ob pozivih k takojšnjemu umoru dalj časa skandiral tudi “Ubi Janšu”. Pozneje se je na protestih, ko je Janša že postal predsednik vlade, vpilo in mahalo s plakati, na katerih je pisalo “Smrt janšizmu, svoboda narodu”. To je parafraza poziva “Smrt fašizmu, svoboda narodu!”, ki je bil nekoč del eliminacije okupatorjev in sovražnikov. In razrednih sovražnikov. Tudi del množičnih povojnih pomorov. Hudih jam po vsej državi. Pozivi k umoru in smrti so sovražni govor. To danes je huje kot zloglasni “Juden, raus!” (Judi, ven!) v času nacizma.
Imamo medije, kot sta recimo portal 24ur.com ali rtvslo.si, ki z veliko naklonjenostjo poročajo s protestov, kjer vidimo te plakate. TV Slovenija je z oddajo Tarča celo, kot so dejali protestniki sami, spodbujala in bila navdih za proteste in pozive k smrti. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi sedanja vlada po Šarčevem zgledu pozvala podjetja v državni lasti, naj ne oglašujejo pri tistih, ki namenjajo veliko medijskega prostora protestom, kjer se pojavlja sovražni govor. Tak poziv bi bil velik škandal. Zagotovo bi vse skupaj takoj internacionalizirali.
No, takrat sta zaradi Šarčevih izjav protestirali Združenje novinarjev in publicistov ter Društvo domoljubnih novinarjev Slovenije, ni pa recimo protestiralo levo Društvo novinarjev Slovenije? Kako si to razlagate?
Takrat je šlo tudi za neko kampanjo Domna Saviča, ki ga je koalicija Mira Cerarja izvolila v programski svet RTVS. Na Radiu Slovenija so uredniki njegovo kampanjo o ne financiranju ne naših medijev pozneje podprli z zelo prijaznim intervjujem, kar je bilo šokantno. S političnim aktivistom Savičem, ki je pred tem odstopil kot programski svetnik, ko mu s skupino somišljenikov ni uspelo odstaviti direktorice TV Ljerke Bizilj, ker ta ni bila pripravljena politično odstaviti odgovorne urednice Jadranke Rebernik, so imeli prijazen intervju, kako je treba omejevati financiranje medijev. Pristranost novinarjev in tudi društva novinarjev, ki takšne aktiviste združuje, ni od včeraj. Aktivizem društva novinarjev se je pokazal že v času prve Janševe vlade, ko so pred predsedovanjem EU sodelovali pri nastajanju politične peticije proti takratni vladi Janeza Janše. S peticijo 571 so blatili vlado, ki ni na tak brutalen način kot Savič odstavljala direktorjev in urednikov na RTVS. Vse to kaže, da društvo novinarjev na vso moč skače, ko pride na oblast desnosredinska stran, molčijo ali celo pomagajo ob zlorabah pa tedaj, ko vladajo leve vlade.
V času bolj levih pa so bili novinarji res preganjani zaradi svojega dela. Recimo fotoreporter, ki je slikal Alenko Bratušek v državnem zboru, premierko, ko je prejela čestitko po mobitelu ob izvolitvi …
Jani Božič …
Da. In je bil zaradi tega celo obsojen. In vse tiho je bilo. No, Božiča je častno razsodišče DNS potem še samo obsodilo, ker ni cenzuriral svojega posnetka, iz katerega se je videlo, da je Bratuškova prejela iz Moskve čestitko ob izvolitvi od Petra Kraljiča. Pozneje je vlada Alenke Bratušek Mercator poceni prodala propadajočemu Agrokorju, za katerim so bile ruske banke. Eden od akterjev za Mercatorjem je bil takratni predsednik stranke, za katero je Bratuškova prevzemala oblast, Zoran Janković. Zahteva častnega razsodišča DNS, da bi moral posnetek cenzurirati, je nepojmljiva, sramotna. Enako velja za pogojno obsodbo sodišča. A tega ni nihče internacionaliziral.
Konec septembra se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije ob poročilu Evropske komisije o vladavini prava v članicah EU. Bruselj je objavil prvo tako poročilo in o Sloveniji izpostavil pomanjkanje specifičnih pravil za preprečevanje navzkrižja interesov v medijskem sektorju, na primer med političnimi strankami in lastniki medijev, v praksi naj bi to negativno vplivalo na medijski pluralizem v Sloveniji na nacionalni in regionalni ravni. Glede položaja novinarjev v Sloveniji komisija ugotavlja, da so fizični napadi nanje sicer zelo redki, a izpostavlja spletno nadlegovanje in grožnje. Po mnenju DNS v primeru Slovenije to pomeni, da so opozorila o nezadostni regulaciji lastništva medijev in nadlegovanju novinarjev v Sloveniji realen prikaz stanja. Po besedah predsednice DNS Petre Lesjak Tušek bi si želeli, da bi opozorilom prisluhnili tudi slovenski odločevalci. Kako to komentirate?
Že dolgo imamo vse te probleme, ki so jih iz Bruslja opisali. Velik vpliv na večino medijev ima levica prek svojih tajkunov in na druge načine. Večino časa po osamosvojitvi je vladala in v tem času je zadržala ali pa na novo vzpostavila nadzor. Medijski prostor je močno nagnjen v levo. Če je na Madžarskem v desno, je pri nas v levo. To so dejstva. Iz poročila Evropske komisije nismo izvedeli nič novega. To, da smo novinarji deležni zmerjanja, groženj prek spleta, pa tudi ni nič novega. Tudi mene pogosto zmerjajo, kdaj grozijo. Ko ni bilo interneta, sem to dobival na papirju. To je del novinarskega dela. Žal.
Presenetilo pa me je, da je Evropska komisija zapisala, da je sodstvo neaktivno. To ni čisto res. Ko gre za besede, smo bili priča pregonu Janez Janše, ker je na spletu pred leti še kot opozicijski prvak kritiziral dve novinarki, češ da nepošteno črnita njegovo stranko. In sta ga tožili. Zadeva je šla do vrhovnega sodišča in je sedaj na ustavnem sodišču. Pri tem se je treba zavedati, da gre za pomembno presojanje, do kod sega svoboda govora. Ta meja je za novinarje zelo pomembna. Novinarji praviloma branimo svobodo kritike in si ne prizadevamo za omejitve. Položaj je v tem primeru obrnjen.
Dodatno zanimivo je, da se je na RTV, ko se je konflikt začel in ko so novinarji protestirali v programskem svetu RTVS proti razpravi o delu teh dveh novinark, med njihovimi transparenti pojavil tudi znameniti “Smrt Janšizmu, svoboda narodu”. To le še dodatno kaže nenavadne politične dimenzije konfliktov.
Kako pa gledate na spremembe medijske zakonodaje, ki so naletele na politično orkestrirane odzive tako v domači kot mednarodni javnosti? Na ministrstvu za kulturo so pripravili predlog treh medijskih zakonov, in sicer novele zakona o medijih, novelo zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS) in novelo zakona o Slovenski tiskovni agenciji (STA).
Pogovarjamo se o idejah ministrstva za kulturo, ki še niso usklajene z drugimi ministrstvi in ki še niso bile usklajene znotraj koalicije. To še niso resni predlogi. Hkrati pa imamo v parlamentu predloge sprememb medijskih zakonov, ki so vloženi, nekatere je predlagala tudi opozicija. Recimo, spremembe sestave programskega sveta RTVS. O tem pa skoraj nihče ne govori. Predlogi, ki jih je pripravilo ministrstvo za kulturo, so šele v razpravi in usklajevanju in vprašanje je, kdaj in kaj bo sploh predlagano. V državnem zboru pa se potem tudi še zgodijo spremembe in kaj celo pade. Sam se izogibam hudim razpravam o nečem, ker še ni v resnem postopku. Ni nujo, da bo to sploh predlagano. Precej neverjetno je, da se že ideje, notranja razprava v vladi, internacionalizira kot nekaj spornega.
Kako pa gledate na to, da predlaganim spremembam izrazito nasprotuje vodstvo RTV Slovenija? Po njihovo bi morala vlada zagotoviti več denarja za nacionalno televizijo in radio, dvigniti RTV-prispevek, ki ga plačujejo vsi slovenski davkoplačevalci, na uredniško politiko pa ne prvi ne drugi ne bi smeli vplivati. A ni to nekoliko sprto z zdravo kmečko logiko?
Reči, da celotno vodstvo RTVS nasprotuje spremembam, ni točno. Res pa direktor Igor Kadunc poskuša doseči, da bi dobil več denarja. Že v času prejšnje vlade je to neuspešno poskušal. Nadzorni svet pa že več let opozarja, da RTV ne posluje racionalno in tone proti rdečim številkam. Ta opozorila je mogoče slišati tudi v programskem svetu RTV. Večino v nadzornem svetu, ki je kritičen, imajo stranke prejšnjih vlad. SDS nekaj časa sploh ni bila zastopana. Zaradi posredovanja sodišča pa je tudi zdaj v velikanski manjšini. Je pa stališče Kadunca, da si želi imeti več javnega denarja, logično. To si želi vsak direktor javnega zavoda. Za direktorja je več denarja pravljica. Vlada pa mora gospodarno ravnati z javnim denarjem in ne more vsem ustreči. Številne spremembe ureditve, predlogi, ki jih premišlja ministrstvo za kulturo, so nastale, zorele že v času prejšnjih vlad, sedanje ministrstvo jih je le nadgradilo. Na nekaterih točkah je prišlo do konfliktov. Na koncu je parlament tisti, ki odloča.
No, dotakniva se malo še političnega oziroma strankarskega dogajanja. Vas je presenetilo, da je prišlo do oblikovanja Janševe vlade?
Pravo presenečenje je bilo, da je odstopil Marjan Šarec. Pred tem pa, da so stranke, ki so izgubile državnozborske volitve, sploh sestavile manjšinsko vlado. Glede na številne težave, ki jih je imel Šarec, da so mu odstopali ministri in ni imel več večine, mu najbrž ni preostalo drugega, kot da je odstopil. To pa, da je vlado sestavil Janez Janša, me ni presenetilo. SDS je bila relativna zmagovalka volitev, in to z velikansko prednostjo pred zasledovalci. Za državo bi bilo bolje, če bi vlado Janša sestavil takoj po volitvah.
Kako ocenjujete dosedanje delo vlade? Ravno v teh dneh je širjenje novega koronavirusa spet na višku in ste med novinarji in uredniki, ki pravijo: “Vloga medijev je v situaciji, preden bo razglašen rdeči alarm, ključnega pomena! Sedaj ni čas za politične bitke!”
Nova vlada ni imela sto dni miru za normalen prevzem oblasti, ki bi se moral zgoditi že takoj po volitvah. Priča smo bili velikemu razočaranju tistih, ki so izgubili volitve in sčasoma zaradi tega tudi oblast, posledica pa so bili ostri napadi na vlado, ki si je prizadevala ob prevzemanju položajev ustaviti epidemijo novega koronavirusa. V kriznih razmerah opozicija ni ravnala državotvorno. To se je zrcalilo tudi v medijih, na katere ima velik vpliv: v RTV Slovenija, POP TV, v vseh večjih dnevnikih. Prek teh so sprožili kampanje, s katerimi so skušali prikriti, da se prej niso čisto ustrezno odzvali na epidemijo, da niso skrbeli za ustrezno zaščitno opremo, da je bil nekaj časa kaos.
Ko je nova vlada poskrbela za opremo, respiratorje in ustreznejšo politiko, pa so jo na vso moč napadli, da so kupovali predrago in nepregledno, da so omejitve za ustavljanje epidemije, ki so bile podobne kot v drugih državah EU, pretirane in diktatura. Ker je bilo tudi zaradi pomanjkanja zaščitnih sredstev in navodil na začetku veliko okužb in mrtvih v domovih za starejše, smo poslušali celo, naj bi vlada s pomočjo zdravnikov z nekakšnimi spiski smrti namerno pobijala starostnike, kar je bila podlost brez primere.
V času prevzemanja oblasti in epidemije so iz opozicije in medijev sistematično sprožali tudi proteste, ki še potekajo. Proteste, ki so bili tudi proti ukrepom vlade in strokovnjakov za omejevanje širjenja epidemije. To je bilo in je nerazumno ter je nevarno za vse. Ko se je zadnje čase po vsej Evropi še zelo povečalo število okužb, se je ta opozicijska politika nasprotovanja vladnim ukrepom le še radikalizirala.
Upam, da bo politike, tudi opozicijo, srečala pamet. Rušenje oblasti za vsako ceno bi morali ustaviti!
Očitno je, da se ne morejo sprijazniti s položajem, v kakršnem so se znašli, da niso na oblasti, ampak v opoziciji. Prejšnji teden se je pokazalo, da opozicija upa, da bo s pomočjo razvpitega ekonomista Jožeta P. Damijana vrgla sedanjo vlado. Kako gledate na to avanturo? Menda se je tem štirim opozicijskim strankam kar sam ponudil …
Dogovarjanje in ideje o nepolitičnem rešitelju so bile že prej. To ni nič novega. Že več mesecev poslušamo o Aleksandru Čeferinu in tudi Jožetu P. Damijanu. A to je larifari, če ne zbereta 46 poslancev zase in za svoje ministre. Ta teden se ni nič spremenilo, a so mediji poročali, kot da se je. Delo nam je na vrhu naslovnice predstavilo novega premiera in povedalo, da nima dovolj glasov. To je politični aktivizem, ki znižuje verodostojnost medijev. Kdo pa nam bo še verjel, če bomo prodajali take bučke? Ima pa to dogajanje lahko posledice. Mediji, na katere ima vpliv opozicija, so prikazali novega odrešitelja. Po Pahorju, Jankoviću, Cerarju in Šarcu je prišel Damijan. In opozicija ga je sprejela. Na tiskovno konferenco so prišli predsedniki štirih opozicijskih strank in izjavili, da podpirajo tega svojega novega voditelja. Damijana tam sploh ni bilo. S tem so te stranke izrekle veliko nezaupnico same sebi. Očitno so našle nekoga, ki je bolj sposoben kot njihovi voditelji. Edina težava je, da ta “rešitelj” za seboj nima nič volivcev. Je nadgradnja Marjana Šarca, ki je bil za premierja po volitvah leta 2018 izvoljen z daleč najnižjim številom volivcev in najnižjim deležem na volitvah v zgodovini države.
No, ob tem pa vemo, da se je Jože P. Damijan pred leti močno zakreditiral v švicarskih frankih pri Banki Unicredit, zaradi česar naj bi bil praktično bankrotiral. O tem so mediji veliko pisali, ko se je leta 2018 omenjal kot kandidat za guvernerja Banke Slovenije. Zaradi tega je od kandidature takrat tudi odstopil … Si upate ob vsem tem dogajanju napovedati, kdaj bodo naslednje državnozborske volitve? Poleg tega Slovenijo v drugi polovici prihodnjega leta čaka predsedovanje Svetu EU …
Nemogoče je to napovedati. Že zelo dolgo nismo imeli rednih volitev. Celo Miro Cerar, ki je imel kot predsednik SMC pred leti kar 36 poslancev, je predčasno odstopil. Edina koalicija, ki se je obdržala v isti sestavi do konca rednega mandata, je bila prva Janševa v letih 2004–2008. Če je kdo sposoben zdržati do konca mandata, je to Janša. Malo verjetno je, da bi to uspelo komu drugemu. Je pa v tej državi zaradi množice strank, ki so posledica sorazmernostnega volilnega sistema, zelo težko kar koli napovedati. Še posebej zato, ker je vsaka vlada koalicijska in odvisna od številnih koalicijskih partnerjev. Za državo pa bi bilo dobro, če bi se nehale zgodbe, ki smo jim priča že več kot deset let, ko smo imeli nesposobne vlade, ki so razpadale po dveh, treh letih. Šarčeva je še prej. To za državo ni dobro. Država potrebuje stabilnost in resnost vladanja.
In še vprašanje za konec. Ste odgovorni urednik spletnega portala Siol.net. Kaj mora imeti novinar in urednik pri svojem delu v prvi vrsti v mislih? Vaša sklepna misel?
Ljudem moramo povedati tisto, kar je pomembno in kar je res in nikoli ne smemo pozabiti, da to delamo za ljudi, ki nas berejo, za skupnost, v kateri živimo.
Metod Berlec