Obstaja splošno mnenje, podprto s historičnimi primeri in aktualnimi aferami o vplivih politične elite na delovanje slovenskega pravosodja. Zagotavljanje nepristranosti kazenskih pregonov lahko zato predstavlja preizkušnjo za tožilce in sodnike, posebno v politično občutljivih primerih.
Ne moremo zanikati, da postopke vodijo ljudje, ki sledijo osebnim prepričanjim, pritiskom ali kariernim ambicijam. Zato tudi ob popolni institucionalni neodvisnosti lahko njihove odločitve odražajo pristranost in s tem breme pri ohranjanju zaupanja ljudi v pravosodje. Družbeno odgovorno se vsiljuje vprašanje, ali so potrebne korekcije obstoječega sistema za utrditev in udejanjanje pravnega načela enake obravnave vseh pred zakonom.
Politično občutljiva afera
Mnogi se z grenkobo spomnimo afere Vič-Holmec iz leta 1999, ko so poskušali kriminalizirati slovensko osamosvojitev. Zagrešen naj bi bil vojni zločin nad vojaki JLA. Afera je bila politično občutljiva, saj so očitki zadevali visoke uradnike iz osamosvojitvenega obdobja, zato je bilo treba zagotoviti objektivnost izsledkov preiskave. Zanimivo je, da se te naloge ni lotila policija po ustaljeni poti, ampak so za ta namen ustanovili ad hoc preiskovalno komisijo. Epilog so bile ugotovitve v izdelanem “Gričarjevem” poročilu, ki je kot izvirni greh vsebovalo tudi analizo pridobljenih telefonskih klicev akterjev afere. Trditve o zagrešenem vojnem zločinu so bile prepričljivo ovržene, so pa člani komisije trpeli pravne posledice zaradi domnevne zlorabe osebnih podatkov. Izkazalo se je, da ustanovitev ad hoc komisije v tako občutljivih političnih primerih ni bila dovolj premišljena, saj so manjkali jasna zakonska podlaga in potrebna preiskovalna pooblastila.
Potreben bi bil specialni tožilec
V ameriški pravni ureditvi obstaja institut “posebnega tožilca”, ki deluje kot začasni neodvisni preiskovalec za politično občutljive primere. Ima široka pooblastila, vključno z možnostjo izdaje sodnih pozivov, vodenja zaslišanj in vložitve obtožnic. Tovrstnih pooblastil Gričarjeva komisija seveda ni imela. Slovenija nima podobnega mehanizma, kar pomeni, da se zanaša na obstoječe institucije, te pa so lahko vpletene v sistem, ki ga preiskujejo. Tožilec mora spoštovati zakonitost, a ima pri tem široko polje svobode pri interpretaciji dokazov. Avtonomno odloča, katere primere bo preganjal z vložitvijo obtožbe ali z umikom tožbe ali zahteval preiskavo po prejemu ovadbe. Ta čas se v Sloveniji npr. obravnavajo primeri, kjer bi lahko obstajal konflikt interesov znotraj običajnih vladnih struktur, kot so npr. afere z računalniki, sumljivo trgovanje z električno energijo, nepojasnjeno pridobljeno premoženje nekdanjega župana in zdajšnjega vladnega funkcionarja in druge. Institucije, kot so Nacionalni preiskovalni urad, Specializirano državno tožilstvo, Komisija za preprečevanje korupcije in parlamentarne komisije, so sicer bolj ali manj aktivne, vendar prepočasne, dvomljivo učinkovite in neprepričljive, kar upravičeno krepi občutek o političnih vplivih ter neenaki obravnavi naših in ne naših. Lahko se vprašamo, ali bi bil pravno urejen institut ad hoc posebnega tožilca, ki bi bil imenovan zunaj rednih struktur državnega tožilstva, morebiti smiselna rešitev tudi v Sloveniji.
Pri pregonu korupcije smo prepočasni
Izpostavil bom nekaj argumentov, ki govorijo v prid takšni rešitvi, in tudi pomislek. Uvedba posebnega tožilca bi Slovenijo približala praksam držav z močnimi pravosodnimi sistemi, kot so ZDA ali nekatere članice EU, kar je dobro. Poročila Evropske komisije o vladavini prava v Sloveniji (npr. 2023, 2024) pogosto izpostavljajo počasnost pri pregonu korupcije in politični vpliv na pravosodje. Uvedba posebnega tožilca bi bil pozitiven signal EU, da Slovenija resno jemlje boj proti korupciji na visoki ravni, kar bi izboljšalo njen položaj v mednarodnih ocenah in doma okrepilo zavedanje o obstoju pravnega načela enakosti pred zakonom. Posebni tožilec, ko bi bil za konkreten primer imenovan pravni strokovnjak iz vrst npr. odvetnikov, upokojenih sodnikov, profesorjev prava, bi bolj prepričljivo vodil neodvisno preiskavo in v primerni komunikaciji z javnostjo okrepil stopnjo zaupanja v pravni sistem, kar je tudi dobro. Posebni tožilec, ki bi bil ločen od obstoječe tožilske hierarhije, bi zagotovil dodatno raven neodvisnosti, še posebej v primerih, kjer bi lahko obstajal konflikt interesov znotraj tožilskih vrst. Obstaja pa pomislek, da bi v politično polariziranem okolju imenovanje posebnega tožilca lahko postalo orodje političnih obračunov, vendar imamo varovalo, to je sodišče, ki mora skrbeti za zakonitost poteka kazenskega postopka ne glede na to, ali se v kazenskem postopku obravnavajo naši ali ne naši.
Videti je, da bi posebni tožilec v slovenski pravni ureditvi lahko bil pomemben instrument za večjo neodvisnost, nepristranost in učinkovitost kazenskega pregona, zlasti pri obravnavi politično občutljivih primerov, kar bi pripomoglo k zaupanju v pravosodje. Vendar je ključno, da se skrbno zasnuje tako njegov mandat kot tudi imuniteta pred morebitnimi pravnimi povračilnimi ukrepi političnih elit.