Poplave, ki so prizadele Slovenijo v začetku letošnjega avgusta, predstavljajo vsaj za en njen del veliko nesrečo. Pobesnela voda je prebivalcem številnih krajev uničila domove in delovna mesta. Svetla, pozitivna točka v tej nesreči je velika solidarnost, ki so jo Slovenci pokazali s prizadetimi. Veliko manj pa sem zadovoljen z odzivom vlade in njenih institucij na to nesrečo, čeprav tudi oni govorijo o sanaciji in obljubljajo vso mogočo pomoč. Vendar sama sanacija stanja pred poplavami ni tisto, k čemur bi morali stremeti. Problemu, zakaj in kako je treba definirati cilje popoplavne obnove, je namenjena ta kolumna.
Pri razmisleku, kako začeti protipoplavno obnovo, me je zmotilo dejstvo, da odgovorni govorijo o petstoletnih vodah, pretokih v rekah in hudournikih torej, ki se zgodijo vsakih petsto let. Podatki o padavinah, ki so povzročile te poplave, o njihovi skupni količini in intenziteti ter njuni povratni dobi ostajajo očem javnosti prikriti. Po mojem poznavanju te zadeve je bila povratna doba tako količine kot tudi intenzitete padavin bistveno, bistveno manjša od petsto let.
To dejstvo nazorno kaže, da v preteklih desetletjih v Sloveniji nismo poskrbeli za primerno urejanje vodotokov niti rek niti hudournikov. Tam, kjer so bili vodotoki primerno urejeni, je škoda bistveno manjša ali pa je sploh ni. Vsekakor pa tam vodotoki niso spreminjali svoje struge. Bistveni element urejanja vodotokov je upočasnitev vodnega toka. To pa dosežemo z graditvijo kaskad in zagotovitvijo dovolj velike širine, slednje strokovno označujemo z dovolj velikim omočenim obodom.
Vlada bi morala sprejeti jasne cilje in prioritete sanacije
Drugo vprašanje, ki pomembno vpliva na smiselnost sanacije, je, kako ravnati z objekti, ki so bili v preteklosti zgrajeni na poplavnih zemljiščih ali ob neupoštevanju visokih voda. V to skupino sodijo cestni odseki, umeščeni v rečno strugo. Pogosteje je do tega prihajalo predvsem v Zgornji Savinski dolini in na Koroškem; to so bili mostovi s premajhnim razponom, premajhno svetlo višino in z oporniki v strugi rek pa tudi stanovanjski objekti, zgrajeni na poplavnih zemljiščih. Jasen primer stanovanjske gradnje, ki je bila neodgovorno zgrajena na poplavnem zemljišču, so ljubljanske Sneberje. Isto pa lahko ugotovimo tudi za številne gradnje v najbolj prizadetih delih Slovenije.
Pred začetkom sanacije, s katero se mudi, bi morala vlada in z njo povezane institucije skladno s pravili t. i. project managementa sprejeti jasne cilje in prioritete sanacije. Definicija teh ciljev je zaradi napak v preteklih desetletjih zelo zahteven problem. Prva naloga bi tako morala biti določitev predvidene sanacije slovenskih vodotokov ter določitev odnosa med količino in intenziteto padavin in pretoki. Na osnovi tega sledi nova karta poplavnih ozemelj. Druga kritična odločitev pred poplavami je, s kakšno povratno dobo želimo zavarovati našo infrastrukturo in stanovanjske objekte. Pri slednjem bi se lahko zgledovali po stari Avstro-Ogrski, ki je pred graditvijo Južne železnice jasno definirala, da mora biti ta železniška povezava varna pred petstoletnimi vodami. Šele na podlagi tega je mogoča racionalna odločitev, katere objekte je treba sanirati in katere žal porušiti.
Za konec naj povzamem, da so bile pri upravljanju z vodotoki v preteklosti narejene številne napake. Te moramo popraviti. Sanirati vodotoke in tiste objekte, ki jih v prihodnje visoke vode ne bodo ogrožale, in opustiti tiste, ki so umeščeni na poplavna območja. Ta kolumna je bila napisana v prepričanju, da si Slovenci zaslužimo večjo poplavno varnost in to tudi lahko dosežemo.
Dr. Andrej Umek