Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac se sooča z resnimi izzivi pri reševanju problematike domov za starejše. Kadrovska kriza v teh zavodih se iz leta v leto poglablja, a rešitve, ki jih ponuja ministrstvo, so vse prej kot učinkovite. Zaposlovanje številnih uradnikov, ki večinoma delajo od doma, odpira vprašanje, kako lahko ti kadri sploh prispevajo k izboljšanju razmer na terenu.
Po podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije se namreč s pomanjkanjem kadra sooča vsak četrti dom za starejše. Uspešnost kadrovskih razpisov v letu 2024 je bila porazna.
Preberite tudi:
Kadrovski primanjkljaj v domovih za starejše
- le 9 % razpisov za bolničarje-negovalce,
- 13 % za dietne kuharje,
- 19 % za srednje medicinske sestre,
- 20 % za socialne oskrbovalke in diplomirane medicinske sestre.
V domovih primanjkuje vsaj 340 delavcev, hkrati pa se obeta val upokojitev, ki bo v prihodnjih treh letih prizadel dodatnih 10 odstotkov zaposlenih. Minister Simon Maljevac pa se na to odziva z razpisi in plačno reformo, ki naj bi izboljšala pogoje. Ali bodo te ukrepe sploh izvajali ljudje, ki razmere poznajo iz prve roke?
Ministrstvo postaja “zavod za zaposlovanje” političnih kadrov
Ministrstvo za solidarno prihodnost je po zadnjih podatkih preraslo v pravo birokratsko pošast. Zaposlenih je 97 ljudi, od tega neverjetnih 75 dela na daljavo. Očitno je reševanje problematike domov za starejše in izboljšanje dolgotrajne oskrbe mogoče urejati iz udobja domače pisarne. Kot opozarja ekonomist Matej Lahovnik, ostaja več vprašanj kot odgovorov. Brez ustreznega kadra na terenu ministrstvo ne more prinašati izboljšav, temveč le dodatne administrativne obremenitve. O tem priča tudi struktura zaposlenih: 34 sekretarjev s povprečno bruto plačo 3.670 evrov, 28 podsekretarjev s povprečno bruto plačo 3.200 evrov.
Ti “težkokategorniki” naj bi skrbeli za izboljšanje razmer v socialnem varstvu, a dejansko zgolj dodatno obremenjujejo državni proračun, medtem ko v domovih za starejše kronično primanjkuje negovalnega osebja.
Kdo bo skrbel za starejše?
Maljevac napoveduje razpise za kadrovske štipendije in prostovoljstvo, vendar so rezultati teh ukrepov minimalni. Le 88 dijakov in študentov je sprejelo štipendije, s katerimi so se zavezali, da se bodo zaposlili v domovih za starejše. Prav tako je bilo uspešnih zgolj sedem prijav na razpis za prostovoljce, čeprav ministrstvo zahteva, da je na vsakih 100 oskrbovancev aktivnih 10 prostovoljcev.
Minister zagotavlja, da bo plačna reforma pripomogla k reševanju situacije, vendar obstoječe razmere v domovih za starejše kažejo drugačno sliko.
Rešitve so nujne, a ne iz domače pisarne
Domovi za starejše se spopadajo s hudo kadrovsko stisko, pomanjkanjem medicinskih sester, negovalcev in oskrbovalcev. Namesto da bi ministrstvo vlagalo v praktične rešitve in urgentno zagotavljalo dodatne kadre, raje povečuje lastno administracijo in dovoljuje, da večina zaposlenih dela na daljavo. Maljevac in njegovi sodelavci bi morali manj govoriti o reformah in več narediti na terenu – tam, kjer je pomoč zares potrebna. Vprašanje, ki ostaja: ali lahko oskrba starejših poteka na daljavo?
Sara Kovač