Milan Kučan ima povsem upravičeno naziv “nekronani kralj Slovenije”, kot bi dejal dr. Stane Granda. Posebej zadnje čase dokazuje, da še ni odpisan. “Še vedno sem živ,” sporoča predvsem vladnim strankam, hkrati pa podobno kot nekdaj Stane Dolanc sporoča, komu v Sloveniji pripada oblast.
Prav prejšnji teden, natančneje 14. januarja, je Kučan dopolnil 84 let. To je bilo samo dva dni po tistem, ko se je udeležil proslave v Dražgošah, ter manj kot teden dni po svojem sodelovanju na konferenci ljubljanske SD, ki jo vodi nekdanji poslanec Marko Koprivc, sin režimskega časopisnega urednika. Če je zadnji šef partije še pred tremi leti oznanjal, da bodo volitve leta 2022 še zadnja bitka njegove generacije, je tokrat bolj konkretiziral svoj program za prihodnost.
Verbalno in operativno izmuzljiv
O Milanu Kučanu smo v Demokraciji, tako v tiskani izdaji kot na spletu, objavili že ogromno člankov, vendar je treba resnici na ljubo priznati, da pisanje člankov o njem nikoli ni bilo preprosto. To je predvsem posledica njegove verbalne in operativne izmuzljivosti, saj je znal zabrisati sledi. Formalno najmočnejši položaj je zasedal konec osemdesetih let kot predsednik CK ZKS. Z izvolitvijo za predsednika predsedstva RS in pozneje za predsednika republike je bila njegova formalna moč sicer precej manjša, je bila pa zato toliko večja njegova neformalna moč. Krog njegovih neposrednih sodelavcev je pokojni Danilo Slivnik poimenoval “Kučanov klan”, in sicer v navezavi na istoimensko knjigo, v kateri je razgalil zakulisje političnega dogajanja v prvi polovici devetdesetih let – zlasti v povezavi s konstruktom Depala vas. V istem času je izšla tudi druga knjiga Janeza Janše z naslovom Okopi, ki je pravzaprav opisala isto stvar.
Siva eminenca po Mačkovi smrti
Razbrati je bilo mogoče, da je Kučan tudi po letu 1989, ko se je formalno končala njegova služba “šefa” partije in ob “sestopu z oblasti”, “zamrznil” svojo partijsko knjižico, obdržal svoj krog ljudi iz vrst SDV, pa tudi nasploh politike, gospodarstva, kulture itd. Predvsem po smrti Ivana Mačka (1993) se je njegov položaj “nekronanega kralja” in sive eminence slovenske politike še okrepil. To je bilo še v času, ko je Zoran Janković, Kučanov nekdanji pribočnik iz Košarkarskega kluba Olimpija, komaj dobro naskakoval vrh Mercatorja, kjer je Miran Goslar odhajal v pokoj. Medtem so mediji ves čas skrbeli za Kučanovo neomadeževano, tako rekoč “ljudsko”, podobo – od tega, da se naokoli vozi z golfom, pa vse do njegovega priznanja, da je imel strica “madžarona”, ki so ga komunisti, kakor se reče v njihovem jeziku, “justificirali”. Ves čas predsedovanja Sloveniji je tudi bolj ali manj obvladoval svojega vazala in predsednika vlade Janeza Drnovška, Bajukove vlade pa se je lotil z zelo perfidno taktiko, češ naj se opredeli do avnojskih sklepov, za katere je dejal, da so “temelj slovenske državnosti”. Tedanji koroški deželni glavar Jörg Haider je namreč zahteval njihovo razveljavitev.
Botrovo lomastenje v medijih
Marsikdo je že pozabil, kaj se je oktobra 2000 zgodilo na Večeru, ko je tedanji glavni urednik Milan Predan vljudno odklonil Kučanovo vabilo na večerjo. Ekspresno so ga zamenjali, a vendar naj bi prostovoljno odšel v diplomatsko službo. Leta 2006 se je sicer vrnil na Večer kot direktor, vendar so ga dobro leto pozneje zopet odslovili. To se je dogajalo že v času t. i. pivovarsko-medijske vojne, v kateri je Boško Šrot, naslednik nedavno umrlega Toneta Turnška, v Pivovarni Laško sicer odigral vlogo “koristnega idiota” v prid tranzicijski levici, vendar so ga nato (skupaj z Igorjem Bavčarjem) pospravili v zapor, njegov nasprotnik Zoran Janković, tedaj že ljubljanski župan, pa je ostal na prostosti. Janković se je za medije na Hrvaškem hvalil, da ima imuniteto zaradi tega, ker je nasprotnik Janeza Janše, dejansko pa mu jo je zagotovil kar Kučan, ki je tako ali drugače ohranjal posredni vpliv na medije prek sebi naklonjenih lastnikov.
No, pred desetimi leti je Kučanu pred zgradbo ustavnega sodišča nekoliko “spodrsnilo”, ko je novinarko Kanala A Vero Lađić spraševal, ali je še poročena, in ji, ko je odgovorila nikalno, navrgel, naj se ukvarja s tem. Nekaj podobnega je nedavno v Dražgošah naredil novinarki Pop TV Žani Vertačnik, ko jo je precej skrivnostno spraševal, ali ima še službo, in sicer v smislu: “Zdaj si, zdaj te ni.” No, morda je bil to res namig na odstavljeno Tjašo Slokar Kos, ženo “depalovaškega” operativca Draga Kosa. Če bi denimo Janez Janša postavljal takšna vprašanja novinarkam, bi nastal vihar v kozarcu vode, tako pa se ni zgodilo nič. Novinarka Vera Lađić je bila še leta 2022 v uredništvu oddaje Panorama, ki so jo nato ukinili, ker je šlo za “Urbanijev projekt”. Ni razvidno, ali sedaj sploh dela za katero od medijskih hiš ali pa je dolga roka “malega strica” poskrbela, da je ni več v medijih.
Kako je Kučan odstavil Jušića?
Kaj pa Kučanov vpliv na politične stranke? Marsikdo se je zadnji dve leti spraševal, ali je njegov vpliv na Gibanje Svoboda in Roberta Goloba res omejen in ali mu je čez glavo zrasel Janković. Odnos med Kučanom in Golobom je bil videti precej turbulenten, zdelo se je, da je Golob manj pragmatičen in prilagodljiv, kar se je še najbolj pokazalo v primeru nezakonitega imenovanja generalnega direktorja policije Senada Jušića. Informacija o nezakonitem imenovanju je prišla v javnost lani pozno jeseni, a vse do prejšnjega tedna je vlada vztrajala, da je bilo “vse čisto”, še posebej je Jušića branil notranji minister Boštjan Poklukar. Toda ko je Kučan 8. januarja na dogodku ljubljanske SD med drugim izrekel stavek, da je treba razpis za direktorja policije ponoviti, ker navsezadnje Kučanova retorika temelji na spoštovanju institucij, primer Jušić pa je spodbijal njegove kritike na račun SDS zaradi kritik na račun sodstva, sta stranki SD in Levica na sam Kučanov rojstni dan izrazili mnenje, da mora Jušić oditi. To se je zgodilo še pred obravnavo interpelacije proti Poklukarju, glasov v podporo ministru sicer ne bo (kar sicer ne bi pomenilo avtomatične razrešitve, saj vzdržani glasovi tu ne pomenijo ničesar). Dan pozneje je Jušić presenečenemu Poklukarju prinesel odstopno izjavo, s katero se je ta moral sprijazniti, toda grožnja interpelacije obstaja. Navsezadnje je bilo nezakonito imenovanje direktorja policije samo vrh ledene gore. In ne pozabimo – Kučan je pravnik in po svoji usmeritvi legalist.
Vojna napoved “nelevičarjem”
Ob tem velja spomniti, da je na že omenjenem dogodku SD Kučan izrazil nasprotovanje katerikoli veliki koaliciji, češ da sodelovanja s “populisti” z desne ne bo, v ta sklop je uvrstil celo Anžeta Logarja. Čas Drnovškovih velikih koalicij je torej mimo, zdaj je čas za “zdrave sile”. To je bila po drugi strani nova vojna napoved vsem, ki ne sodijo v tranzicijsko-levičarski gremi, in hkrati želja, da bi tudi po naslednjih volitvah, kadarkoli že bodo, na oblasti ostala čista leva koalicija. Vse torej po receptu nekdanjega Kučanovega mentorja Staneta Dolanca ter njegove znamenite izjave iz leta 1972: “Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug.” To pomeni, da nas v času pred volitvami čaka totalna vojna. Slednje odraža tudi znamenita izjava pokojnega Jaše Zlobca ob aferi Hit leta 1993: “Kri bo tekla v potokih.”
Jeretič: “Kučan je stavil na Gregorja Golobiča”
O tem, kako Milan Kučan vpliva na slovenske politične stranke, smo vprašali analitika dr. Sebastjana Jeretiča, ki je bil nekoč aktiven v SD. “Milan Kučan je kot nekdanji voditelj komunistične partije in predsednik republike seveda pomemben politični akter, ker ima dostop do medijev in njegove izjave vplivajo na del javnosti. Direkten vpliv je imel predvsem prek Gregorja Golobiča, ki je bil njegov človek v Drnovškovem krogu, prek nekaterih predstavnikov pa v drugih levih strankah. To ne pomeni, da (lahko) vpliva na tekoče odločitve v teh strankah, a vsekakor lahko občasno vpliva na strateške usmeritve,” je dejal Jeretič. Kot pravi, je bil Kučanov odnos s stranko SD vedno kompleksen. “Imel je vpliv prek nekaterih posameznikov, a je velik del stranke razumel, da je zanj ta stranka le stranski igralec, ki naj asistira tistemu, ki se je vzpostavil kot voditelj levega bloka. Zato je bila večina voditeljev stranke po Borutu Pahorju v neugodnem položaju, da se mu ne bi zamerili, a bi hkrati ohranili avtonomijo,” je poudaril. Po Jeretičevih besedah med Kučanom in nekdanjim predsednikom SD Borutom Pahorjem nikoli ni bilo simpatij. V navezavi na to je Jeretič poudaril: “Zato je s težavo požrl dejstvo, da je moral 2008 podpreti SD, saj se je s svojim krogom trudil odpreti prostor za Golobiča in Zares, a mu je pri tem klavrno spodletelo.”
Gašper Blažič