Ob političnem dogajanju v zadnjem času ne škodi skok skozi časovni stroj v bližnjo zgodovino. Poleti leta 2000, natančneje 4. avgusta, je bila ustanovljena Nova Slovenija (NSi) s takratnim dodatnim imenom Krščansko-ljudska stranka. Njen predsednik je postal doktor ekonomskih znanosti Andrej Bajuk.
Sedaj že pokojni Andrej Bajuk, ki je izhajal iz znane emigrantske družine – njegov ded je bil znani profesor in ravnatelj Marko Bajuk −, je širši slovenski javnosti postal znan ob izidu 206. številke Nove revije, ki je izšla kot zbornik »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost« (1998). Ob nameri združevanja tedanje Slovenske ljudske stranke pod vodstvom Marjana Podobnika in Slovenskih krščanskih demokratov pod vodstvom Lojzeta Peterleta je 15. aprila 2000 vendarle prišlo do združitvenega kongresa in nastanka SLS+SKD Slovenske ljudske stranke. Za predsednika je bil izvoljen Franc Zagožen, Bajuk ter dotedanja strankarska predsednika Podobnik in Peterle so postali podpredsedniki.
Najprej postal premier, nato pa …
Vendar so združevanje že od vsega začetka spremljale težave. Kot je znano, si je za združevanje prizadeval nekdanji predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman, ki je nato odšel v SKD. Za združevanje si je prizadeval tudi t. i. Državljanski forum, v katerem so bili tudi nekateri vplivni katoliški kleriki, stranki pa sta združitev napovedali 23. decembra 1999 (na obletnico plebiscita). Ker je bila »stara« SLS pred tem v koaliciji z LDS, SKD pa v opoziciji, je prišlo do lomljenja kopij, saj je SLS zapustila koalicijo, tedanji premier Janez Drnovšek pa je predlagal nove kandidate za ministre in njihovo izvolitev vezal na zaupnico vladi. Glasovanje seveda ni uspelo, kar je pomenilo napoved predčasnih volitev, razen če parlamentarne stranke dosežejo dogovor o novi koaliciji. »Stara« SLS je sicer nameravala za mandatarja sprva predlagati dotedanjega obrambnega ministra Francija Demšarja, kasneje pa je prišlo vendarle do dogovora, da kandidat za mandatarja postane Andrej Bajuk, tedaj še podpredsednik SLS+SKD.
V ozadju prizadevanj za odložitev volitev je bila tudi ustavna kriza zaradi neuspešnih poskusov, da bi se volilna zakonodaja uskladila z izidom predhodnega zakonodajnega referenduma iz leta 1996 (ter v zvezi s tem povezane odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 1998), kar pomeni, da bi Slovenija dobila nov volilni (dvokrožni večinski) sistem. Vendar je vladajoča večina to vztrajno zavračala ne glede na Drnovškove obljube, da bodo poslanci LDS to podprli – temu se je odločno uprl vodja poslancev LDS Anton Anderlič, češ da ni boga in ne predsednika stranke, ki bi poslance prisilil v to. Če bi se torej spomladi 2000 zgodile volitve po starem volilnem sistemu, bi bile dejansko neustavne in nelegitimne. Zato je bila reakcija SDS ter SLS+SKD s predlaganjem Bajuka za mandatarja logična.
Vendar pa je šlo za »milimetre«, saj je bila pomladna stran, čeprav je po volitvah leta 1996 dobila dva poslanca več, oškodovana zaradi prestopa Cirila Pucka (SKD), ki je za mandatarja podprl Janeza Drnovška (LDS). Izvolitev Bajuka in njegove vlade sta nato omogočili za tranzicijsko levico »odpadniški« poslanki Polonca Dobrajc (SNS) in Eda Okretič Salmič (DeSUS). Bajukova vlada je sicer predstavljala izhod v sili, do rednih volitev je bilo namreč le pol leta, je pa v tem času opravila zelo solidno delo, čeprav so mediji v glavnem poročali o kadrovskih zamenjavah ter o političnem naskoku na ELES (osrednje elektrodistribucijsko podjetje), kjer je imel svoje interese tudi sedanji premier Robert Golob, ki je s padcem Drnovškove vlade ostal brez funkcije državnega sekretarja za energetiko. Vlada je tako opravila pospešeno prilagajanje slovenske zakonodaje Evropski uniji (Slovenija je bila še kandidatka, vstopila je štiri leta kasneje), odpravila bistveni del zamude pri denacionalizaciji, predlagala nekatere reforme, o katerih se je prej osem let le govorilo, ter pripravila nekatere strategije in nacionalne programe, denimo na področju kulture.
Ko združena stranka podpre Potrčev predlog
Na žalost je enotnost znotraj koalicije trajala le malo časa: poslanska skupina SLS+SKD je namreč sprejela ponudbo Mirana Potrča (Združena lista/SD) o ustavni spremembi, ki bi jo državni zbor sprejel z dvetretinjsko večino, in sicer tako, da bi spremenil določbo v ustavi, da volilne sisteme ureja zakon, z določbo, da se volitve izvajajo po proporcionalnem sistemu. S tem bi bilo formalno rešeno vprašanje morebitne neustavnosti volitev. Julija 2000 je bila sprememba ustave že realizirana, a v povsem obratni smeri, kot je to kazal referendum iz leta 1996. Razkol v SLS+SKD je bil tako neizbežen: poslanci so sicer ostali v tej stranki, sta pa izstopila premier Bajuk in tedanji zunanji minister Lojze Peterle ter še nekaj vidnejših razočaranih članov. NSi ob svoji ustanovitvi še ni bila parlamentarna stranka, kljub temu pa je vladna ekipa svoje delo korektno opravila do predaje poslov novi Drnovškovi vladi, kjer je imela tranzicijska levica že precej znatnejšo moč.
NSi je na svojih prvih volitvah dosegla malo pod devet odstotkov in s tem postala parlamentarna stranka (poslanci so postali Andrej Bajuk, Jožef Bernik, Janez Drobnič, Ivan Mamić, Lojze Peterle, Alojz Sok, Marija Ana Tisovic in Majda Zupan). SLS+SKD, ki se je nato preimenovala v SLS, pa se je vključila v koalicijo z LDS, SD in DeSUS. NSi pa je pod Bajukovim vodstvom ostala zvesta nadaljevalka izročila slovenske pomladi, tvorno je sodelovala tudi v prvi Janševi vladi, kjer je bil Bajuk finančni minister. Na žalost je nato izpadla iz parlamenta, Bajuka pa je na predsedniškem mestu nasledila Ljudmila Novak, tedanja in sedanja evroposlanka, ki sprva ni kazala resentimenta do Janševe SDS v slogu Spomenke Hribar, zato se je NSi uspelo vrniti v parlament. Žal se je kasneje to spremenilo in obrnilo prav v to smer. Ne glede na to je NSi dobro opravila svojo nalogo tudi v drugi in tretji Janševi vladi, ko je stranko že vodil Matej Tonin (nazadnje obrambni minister) in kazalo je, da so stare bojne sekire že zakopane – ne glede na »ločena mnenja« Ljudmile Novak.
Znani pravnik skozi laži priznal grenko resnico
Vendar so se z zmago Golobovih »svobodnjakov« stare frustracije obnovile, saj se je pokazalo, da se NSi v opozicijski vlogi ne znajde najbolje in da bo pripravljena skleniti tudi kakšno kravjo kupčijo, morda celo kot »rezervno kolo« koalicije (denimo v primeru, če iz koalicije izstopi Levica). To se je pokazalo že v samem začetku sedanjega mandata državnega zbora, ko so predsedniška mesta v nadzornih delovnih telesih, ki so tradicionalno vedno pripadala največji opozicijski stranki (katera koli je to bila), s tiho privolitvijo koalicije prevzeli poslanci NSi. Tu se seveda postavlja vprašanje, ali je bil to del zakulisne igre »stricev«, da s pomočjo vabljivih ponudb, ki so nekatere vidne člane NSi, denimo nekdanje ministre iz prejšnje vlade, spravijo v javni spor s SDS, s čimer bi lahko oslabili opozicijo po taktiki »deli in vladaj«. Očitno je bil ta načrt uspešen, saj je ob tem NSi še vedno imela dovolj močne poslance, ki so z javnimi nastopi kazali pravo opozicijsko usmerjenost (denimo Aleksander Reberšek), vendar pa se je že v začetku letošnjega leta začela oblikovati nekakšna nova ustavna koalicija, katere namen je predvsem izolirati SDS, ki bi bila tako »edina destruktivna stranka« v državi.
To je predvsem teza najvplivnejšega pravnika v NSi Janeza Pogorelca, za katerega nekateri namigujejo, da želi s svojim sodelovanjem s sedanjo koalicijo pridobiti politično podporo pri kandidaturi za ustavnega sodnika, Janezu Janši pa naj bi v preteklosti zameril, ker je kljub članstvu NSi v koaliciji vedno pristal nekje na robu in ni mogel osvojiti nobene od vplivnih funkcij ne v vladi ne državnem zboru. Pogorelec je sicer že dolga leta zelo aktiven na omrežju X (prej Twitter) in očitno učinkovit provokator, ki o sebi trdi, da si prizadeva za normalno Slovenijo, kjer v politiki ne bo več prostora za Janeza Janšo. Vendar je bil očitno tudi koristen, saj je v ping-pong pogovoru s Petrom Jančičem na omrežju X priznal, da je NSi ogoljufala oz. »nadigrala« stranko SDS, ko je uzurpirala obe nadzorni komisiji v državnem zboru, komisijo za nadzor javnih financ in komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. Še več, kot pravi Pogorelec, to ni bilo »ne prvič in ne zadnjič«. In še, da tega sploh ne tajijo, saj so vnaprej Janši to napovedali, če bo trmaril in vztrajal, da hoče vse … »Nadigrali smo ga in to ni bilo ne prvič in ne zadnjič.« Pogorelec je še dodal, da so to storili zaradi »hegemonizacije in instrumentalizacije desnice«. No, iz SDS so že takrat, ko so se »delile karte« pred skoraj letom in pol v DZ, sporočili, da so NSi sami ponudili vodenje ene od dveh komisij, kar pomeni, da ne drži to, da je SDS hotela imeti za vsako ceno obe vodstveni mesti.
Je pismo napisal Tonin ali Ilc?
Da ima NSi resne težave, se je pokazalo po zadnjem konstruktu, ko so mediji globoke države skušali v javnost lansirati afero z Rokom Snežičem in njegovim lobističnim vplivom na Dars, ki ga sicer vodi vidni član NSi Valentin Hajdinjak, hkrati pa tudi po tistem, ko je NSi dala svoje glasove za ustavne spremembe, ki krepijo pooblastila predsednika republike glede sodstva. Ker je v zadnjem času Golobova vlada že dosegla svoje dno, je postalo jasno, da NSi ne bo mogla več javno sodelovati s koalicijo, zato je predsednik NSi Matej Tonin v javnost poslal pismo, ki naj bi ga bili, kot namigujejo nekateri viri, napisali v tajništvu NSi (zelo verjetno naj bi bil avtor dolgoletni tajnik NSi Robert Ilc, znan po svojem vplivu in povezavah z »drugo stranjo«), da bi opravičili nekatere zadnje zdrse in pokazali s prstom na SDS. No, res je, da se je na NSi, zlasti na poslanca in nekdanjega ministra Jerneja Vrtovca, zelo jezil obrambni minister Marjan Šarec zaradi zapravljanja davkoplačevalskega denarja za vojaški resničnostni šov, toda pokazalo se je, da ima NSi dejansko precej več notranjih težav, kot je to pripravljena priznati. Simptomi pa se kažejo ravno v protislovjih v samem pismu, denimo, da desnosredinska vlada ne bo mogoča brez vsaj ene od strank tranzicijske levice, pri čemer Tonin celo namiguje, da obstaja nekakšen skrivni dogovor med Golobom in Janšo, češ da ne boste preiskovala drug drugega, pri tem pa so bojda »njihovi« (tj. SDS) mediji napadali NSi. No, Tonin se je na Janšo spravil tudi zaradi poziva k legalnemu oboroževanju in namignil, da je SDS »izpraznjena«, medtem ko naj bi bila NSi edina prava alternativa sedanji vladi. Tonin je ugriznil v lastni rep, ko je najprej opozoril v pismu na kontraproduktivno medsebojno napadanje znotraj istega političnega tabora in nato javno udaril po SDS, edini stranki, ki je postavila zahtevo po predčasnih volitvah – a nanje NSi očitno ne gre, se je pa zanje izrecno zavzel poslanec NSi Aleksander Reberšek. Bizarno pa je, da NSi (oz. njeno tajništvo) pripisuje Janši vlogo, da je še zadnji, ki rešuje Goloba pred potopom. No, tudi v Gibanju Svoboda so trditve o zakulisnem sodelovanju med Golobom in Janšo označili za smešne.
In končna ocena dogajanja? NSi s takšnimi pismi negira svoje lastne korenine, saj je sama nastala prav zaradi upora proti tovrstni nenačelni politiki, ki se sedaj ponavlja. Prvi predsednik NSi Andrej Bajuk se zdaj obrača v grobu …
Gašper Blažič