V pretežnem delu slovenske javnosti in v vseh osrednjih medijih že dalj časa opažam močne predsodke proti tako imenovani konservativni politiki. Ti konservativno, desno politiko enačijo s prizadevanji za ohranjanje preživetih delovnih in življenjskih vzorcev, socialnim razslojevanjem in delovanjem v korist bogatih, ki so po prepričanju levo usmerjenih svoje premoženje tako ali tako pridobili na nepošten ali vsaj neetičen način. Za razliko od konservativne naj bi bila leva politika napredna, torej naj bi si prizadevala za hiter prehod v egalitarno družbo bodočnosti, in njeni apologeti obljubljajo, da bo bistveno več trošila, kot bo potrebno ustvariti. Ravno različni pogledi na to, koliko lahko družba, ki jo vodijo levo usmerjene stranke, več troši kot ustvari, so osnova razhajanj pri nas med Levico in Šarčevo koalicijo. Ker mislim, da je pogled na razlike med desno-konservativnim in levo-naprednim, kot ga podajajo slovenski mainstream mediji, v bistvu zgrešen in prej ostalina propagande iz bivšega komunističnega režima, bom to kolumno namenil resničnim razlikam med obema političnima poloma.
Če začnem z levo-naprednim delom političnega spektra, potem je jasno, da ta sledi ekonomsko-socialnim teorijam, ki napovedujejo v ne tako daljni prihodnosti socialistični raj na zemlji. Sledijo svojim lažnim prerokom od “velikih” Marxa in Engelsa pa vse do “malega” Slavoja Žižka, vmes pa lahko najdemo še kakšnega Lenina ali Kardelja.
Lažni so ti preroki zato, ker se njihove napovedi o blaginji za vse, vsakemu po njegovih potrebah in vsak po svojih zmožnostih, še nikjer in nikdar niso, niti približno ne, uresničile. Praviloma je slepo sledenje lažnim prerokom – in to je osnovna značilnost vseh levih političnih opcij, od najradikalnejših do zmernejših – vodilo do prav nasprotnega rezultata: revščine za vse.
Uničevanje držav levičarjev ne moti
Cenjeni bralec naj se samo spomni propada komunističnih sistemov v Srednji in Vzhodni Evropi in kakšno revščino so pustili za sabo. V sedanjem času je najlepši primer, kam svoje države vodijo leve politične opcije, Venezuela, pred ne tako veliko leti še najbogatejša država Južne Amerike. Vendar politično levo opredeljenih to ne moti, oni si domišljajo, da vedo, kam morajo iti in kam bodo prišli, zato se razglašajo za napredne, saj so jim to povedali njihovi preroki, ki naj bi bili z njihovega stališča nezmotljivi. Zato leve politične opcije nikoli in nikjer ne rešujejo realnih problemov človeške družbe, ampak sledijo svojim prerokom. Tam, kjer politično prevladajo, je rezultat za objektivnega opazovalca predvidljiv – Venezuela ali kaj podobnega. Odmaknjenost od stvarnosti se ne splača in se nikoli ni.
Za razliko od levih političnih opcij desno-konservativni del političnega spektra nima svojih prerokov. Ima pa neko stalnico, zato je izraz “konservativni” upravičen. Ta stalnica je svoboden posameznik, čigar svoboda je omejena samo z enako svobodo nekoga drugega. Ta svoboda posameznika vključuje seveda tako politično kot tudi ekonomsko svobodo. In ker je svoboden posameznik bolj kreativen, inovativen in produktiven od socialističnega sužnja lažnim prerokom, konservativne politične opcije vodijo človeško družbo do blagostanja za vse. Tipičen, lahko rečem vzorčen, primer je hiter dvig življenjskega standarda v Veliki Britaniji, ki je sledil dolgoletni stagnaciji pod socialističnimi vladami, ko se vlado prevzeli konservativci s premierko Margaret Thatcher. S svobodnim posameznikom kot osnovnim cilje svoje politike v mislih se konservativni del političnega spektra zavzema za reševanje družbenih in ekonomskih problemov takih, kot so, brez očal, ki so jih levemu delu nataknili njihovi lažni preroki. Zato so pri tem praviloma bistveno uspešnejši.
Problemi so rešljivi, vendar ne z ideološkim pristopom
Slovenska levica je v zadnjih desetih letih, ko je od leta 2009 naprej vodila vlado, pokazala svoj ideološki pristop in posledično nesposobnost reševanja naših realnih problemov. Naj navedem samo nekaj teh problemov: dodana vrednost na zaposlenega je še vedno enaka, kot je bila leta 2008, nacionalizirano – levi temu rečejo javno – zdravstvo še vedno podaljšuje čakalne vrste in z gospodarstvom neusklajen izobraževalni sistem proizvaja čedalje več nezaposljivih diplomantov ob istočasnem pomanjkanju v gospodarstvu iskanih profilov. Z manj ideološkim pristopom, kot jih rešuje levica, so ti problemi rešljivi v manj kot enem desetletju. Žal pa je bilo to desetletje za Slovenijo ravno zaradi ideološkega pristopa vlad, ki so nas vodile, desetletje stagnacije in zaostajanja. Tudi odnos levih do “sovražnega govora” je tipično ideološki. Sovražni govor je po njihovem mnenju vse, kar ni skladno s prerokbami, v katere verjamejo. Zahtevajo njegovo sodno preganjanje, saj žali njihove preroke. In žalitev prerokov naj bi imela prednost pred človekovo pravico do svobode govora.
Dr. Andrej Umek