Eno od področij, kjer je bil zasuk usmeritve ob nastopu nove vlade najbolj očiten, je zunanja politika. Nemudoma je bilo konec oponašanja nekakšne neuvrščenosti, kakršno je prakticirala Titova Jugoslavija. Slovenija se je ponovno oprla na tradicionalne zaveznice, na države, ki so del zahodnega civilizacijskega kroga. Navezala je pristne stike s tistimi državami, do katerih se je prejšnja vlada obnašala kot do sovražnic. To v prvi vrsti velja za Izrael, s katerim je bila Slovenija vse od osamosvojitve v zelo prijateljskih odnosih, a so jih Golob in njegovi uspeli temeljito pokvariti, saj so se ob začetku vojne v Gazi enostransko postavili na stran Palestincev (čeprav so ti sprožili spopade). Ne samo, da so dosegli priznanje palestinske kvazidržave (saj ne izpolnjuje temeljnih atributov državnosti), temveč so proti Izraelcem zagnali pravo gonjo, ki se je na trenutke sprevrgla v širjenje antisemitskih predsodkov.
Že na svoji prvi seji je Janševa vlada dala odstraniti palestinsko zastavo s svoje palače, s čimer je jasno nakazala novo usmeritev. In Izraelci so napovedali odprtje svoje ambasade v Sloveniji. Odnosi med državama so se torej v zelo kratkem času izboljšali.
Spremembe so v slovenski zunanji politiki tako očitne zato, ker jih je mogoče uveljaviti hitreje kot na kakšnem drugem področju. Tu veliko štejejo že simbolne geste (kakršna je omenjena odstranitev zastave). A hkrati so te hitre in odločne poteze izraz zavedanja, kako pomembno je primerno obnašanje države v mednarodnih odnosih.
Majhna država, ki je kršila vsa pravila
To še posebno velja za majhne države, kakršna je Slovenija. Pred kratkim izšla knjiga dolgoletnega diplomata Boža Cerarja z naslovom Majhne države v svetu tektonskih sprememb. Gre za vrhunsko študijo, ki odgovarja na vprašanje, kako naj ravnajo države, ki nimajo obilice človeških in naravnih virov ter močne vojske ali drugih vzvodov trde moči. Ponuja jim odgovor, kako naj v današnjem času najdejo svoj prostor pod soncem, kar pomeni, da ne ohranijo le svoje suverenosti, ampak igrajo tudi neko upoštevanja vredno vlogo. Na podlagi svojih bogatih izkušenj in poglobljenega strateškega premisleka ter ob zavedanju realne geopolitične situacije v svetu je izpostavil petnajst pravil diplomacije majhnih držav. Še posebej pomembno je, da izoblikujejo jasno nacionalno identiteto in prepoznavnost v svetu, da so sposobne sklepati močna zavezništva, da načelno sledijo svojim vrednotam in da so zmožne dosegati notranji konsenz o ključnih usmeritvah zunanje politike. Delovati morajo premišljeno, a odločno, ko gre za obrambo lastnih vitalnih interesov. Znati morajo izbirati bitke. Ne smejo solirati, ampak morajo uresničevati svoje cilje skupaj z zavezniki. Majhne države si za razliko od velikih držav ne morejo privoščiti napak. Prav tako si za razliko od njih ne morejo privoščiti nenačelnosti in dvojnih standardov.
Če se ozremo na zunanjo politiko Golobove vlade, potem lahko rečemo, da je kršila malodane vsa navedena pravila. Namesto da bi si prizadevala za konsenz glede ključnih zadev, je sledila svoji radikalno levičarski agendi. Njenih ravnanj ni vodil pragmatični realizem, ampak sledenje ideologiji, ki je v svojem bistvu sovražna do temeljev zahodne civilizacije. Namesto na zahodne države se je začelo navezovanje na tretji svet. Pokazal se je ogromen razkorak med deklarativnim zavzemanjem za demokracijo in človekove pravice ter pajdašenjem s trdimi avtokracijami, kot je Iran, in prikritim simpatiziranjem s terorističnimi organizacijami, kot je Hamas. Takšna politika je nenačelna in neverodostojna. K temu velja dodati še megalomanstvo in nastopaštvo na mednarodni sceni. Spomnimo se samo Golobovega tolčenja po govorniškem pultu na sedežu OZN. Spomnimo se samo Golobovega tolčenja po govorniškem pultu na sedežu OZN. Takšni izpadi so bili videti kot poskusi čudaka, ki skuša z ekscesnim vedenjem opozoriti nase. Zato je vrnitev zunanje politike v normalne tirnice upravičeno ena glavnih prioritet.
dr. Matevž Tomšič