“Anti-pesem je potiskan (malo trd) klozet papir. Anti-glasbo rit nam piska, če zdravnik nam da klistir. Anti-kip je, kar razstaviš: čevelj, muha, drek, mravljinc. Anti-sliko pa napraviš, če v okviru kažeš klinc,” je v uporu proti partijski kulturi že leta 1979 zapisal Janez Menart. V luči razkritij, ki se nanašajo na umetnika Dušana Smodeja in Romana Uranjeka, so te besede aktualne še dandanes.
Razgaljajo izrojenost velikega dela domače kulturno-umetniške scene. Brutalni seks, spolno nadlegovanje, droge, alkohol in posilstva mladoletnih deklet in celo sadizem je tisto, kar po mnenju poznavalcev spremlja ta družbeni milje in kar naj bi odsevala tudi ustvarjalnost obeh spornih umetnikov. Zakaj je tako, daje slutiti že uvod pričujočega prispevka. Gre za stvarnost, ki je dozorela po 2. svetovni vojni, deloma pod vplivom zahodnih kulturnih tokov, deloma pa domačega družbeno-političnega dogajanja, ki je koreninilo v revoluciji. Kardinal Franc Rode je septembra 2018 v Slovenski matici (vir) med drugim pojasnjeval, da so bile velike civilizacije v zgodovini ter njihova kulturna zapuščina tesno povezane z božanskim, 20. stoletje pa prinaša odmik od te “naravne simbioze“.
“Zdi se, da je pojav sekularizacije zajel tudi področje umetnosti, ki je nekdaj pomenila eno temeljnih oblik komunikacije med človekom in Bogom, med umrljivim in večnim, med tostranskim in transcendentnim. In nenadoma se je znašla v “vpregi” propagandnih aparatov totalitarizmov – v službi ideologij in politike, čeprav naj bi ostala izraz človekovega notranjega čutenja in hrepenenja.” Tako tudi umetnik pogosto ni več nekdo, ki bi s svojo talentiranostjo bil posrednik med enim in drugim, marveč je pretvorjen v orodje (politične) propagande. Posledično je tudi božansko naenkrat razvrednoteno. Kot kardinal še dodaja, je tipičen primer tega realsocializem, ki je več kot očitno odraz poplitvenega duhovnega stanja v družbi. Podobno zapuščino je prinesla nacistična, na germanskem poganstvu utemeljena umetnost.
Sodobni čas pa je naplavil stvaritve, ki pogosto kažejo na to, da so se kulturniki in umetniki močno oddaljili od božanskega. Na slikarskih platnih lahko “občudujemo” zmečkane pločevinke coca-cole itd. To so razne “inštalacije”, za katere se zdi, da umetnost spreminjajo v nekakšno “deponijo”. Je pa Rode prepričan, da bo čas ločil žito od plevela in da bo v umetnosti ostalo le to, kar je kakovostno. V svoje razmišljanje je vključil tudi sloviti rek: “Komunizem bomo premagali s kvaliteto!” Ali če dodamo še besede pisatelja Fjodorja M. Dostojevskega: “Lepota bo rešila svet.” Komunizem pa pri nas še vedno živi, ker te kakovosti primanjkuje. Pogosto se kar z javnim denarjem podpira dekadenco, perverznost, izrojenost … Pred dnevi smo se razpisali o kulturnem marksizmu. Pravzaprav je to nadaljevanje marksistične tradicije. V ospredju sicer ni več proletarec, ampak mladi intelektualec.
Sta pravi izhodišči za lustracijo umetnost in kultura?
In ravno ta kulturni marksizem prežema različne pore/sfere sodobne slovenske umetnosti, ne le slikarstvo. Močno je prisoten zlasti na področju filmske ustvarjalnosti. Gre za upor proti vsemu, kar pooseblja tradicijo, krščanske vrednote, evropsko civilizacijo in slovensko kulturo. Priča smo poskusu rušenja temeljev zahodne družbe, kot so: zakonska zveza, družina, domovina, narod in naravna hierarhija (avtoriteta staršev) itd. Cilj je ustvariti “novega človeka”, pravzaprav “nadoknaditi” tisto, kar klasičnemu marksizmu (še) ni uspelo. Morda pa za lustracijo ni prepozno in jo je treba začeti prav na področju kulture ter umetnosti. Ne bi se bilo slabo bolj osredotočiti na večja gojišča/gnojišča tovrstne umetnosti/kulture (antikulture?). Pred časom se nas je usmilil ljubljanski šerif Zoran Janković in opravil s tem, kar je od tovarne Rog še ostalo.
Je sedaj čas še za Metelkovo, ki je hkrati velik proračunski potrošnik? Dokler bomo dopuščali, da tovrstna “umetnost” vpliva na naša življenja, bomo ujetniki spon starega režima, njegove moralne zapuščine in duhovne poplitvenosti/izrojenosti. Čas je, da rečemo “ne!” umetnosti in kulturi, ki jo poosebljajo razni Smodeji. Za konec se dotaknimo še nekaj bolj znanih levih umetniških ekscesov pri nas. Spomnimo se dojilje psa in nosečnice z izrezano slovensko zastavo, ki sta bili celo nagrajenki Prešernovega sklada (psa je dojila umetnica Maja Smrekar, ki se je celo oplodila s pasjimi celicami). Spomnimo se Smodejevega prijatelja, ruskega umetnika Petra Davidčenka, ki je pred državnim zborom v Ljubljani uprizoril predstavo, v kateri je pojedel živega netopirja.
Pornografska razstava, snežni penis, žretje živega netopirja, fukarija istospolnih in dojenje psa
Omenimo še, kako so lani aprila pod Smodejevim vodstvom v izložbenem oknu galerije Fotopub umetniki in umetnice stali goli z vrečkami na glavah. Njihova golota je mimoidoče vznemirila, zato so o tem obvestili policijo, ki je ustvarjalcem zaradi nedostojnega vedenja izdala plačilne naloge. Pozabiti ne gre niti Smodejeve zasebne pornografske razstave za izbrane goste. Spomniti gre tudi na sloviti poulični spektakel Jaše Jenulla v Ljubljani, ko je kot napol razgaljen angel vznemirjal mimoidoče. Veliko prahu je dvignil tudi “snežni penis” pred stavbo Državnega zbora, menda stvaritev petkovih kolesarjev. Omeniti gre še igralca in “prostituta” Roka Kravanjo, ki mu ministrstvo za kulturo kot samozaposlenemu v kulturi že od leta 2014 plačuje prispevke, pred leti pa je nastopil na Festivalu performansa Zavoda Maska (Metelkova 6).
Zato, da se je lahko dejansko vživel v vlogo prostituta, se tudi cepil proti virusu HPV, strošek pa je naprtil ministrstvu za kulturo. Še ne njegov performans pa je nosil naslov “Lahko ti podarim samo užitek”. Spomnimo se tudi norčevanja iz narodnih noš in slovenske vojske dveh “transvestitov”, na kulturni protest s slačenjem pred Ministrstvom za kulturo, na politični spektakel umetnika Janeza Janše, ki je za potrebe “ustvarjanja”, skupaj s še dvema “umetnikoma” prevzel identiteto bivšega premierja.
Domen Mezeg