Ko se bliža konec leta, radi pogledamo nazaj, kaj je bilo narejenega v iztekajočem se letu. To še posebej velja za politiko, ki pa je letos še posebej usmerjena v prihodnost, saj se nam bliža volilno super leto. Državljanke in državljani se bodo morali odločiti, kdo je tisti, ki uživa njihovo zaupanje, da jih bo zastopal v parlamentu. Ker pa mainstream mediji vse prej kot poročajo objektivno, je nujno, da se poda primerjalne podatke, koliko je naredila aktualna vlada, koliko pa struktura KUL-a v času vlade Marjana Šarca. Le tako si namreč lahko ljudje ustvarijo oceno o tem, kdo je tisti, ki le obljublja, kdo pa tisti, ki obljube tudi izpolnjuje.
Še kako velja rek, ko govorijo številke, nakladanje odpade. Rezultati predstavljajo namreč rezultat naporov, ki so bili vloženi z namenom doseganja ciljev. Ker so bili v času vlade Marjana Šarca koalicijski partnerji med seboj sprti, ni bilo temu primerno narejenega kaj veliko, saj je bila večina pozornosti usmerjena v reševanje notranjih konfliktov. Od teh pa državljani seveda nimajo koristi. Ravno tako nimajo nič od rednega duhovičenja, ki smo ga bili deležni s strani nekdanjega premierja, ki se je s tem spretno izogibal navedbam točnih podatkov, ki so jih terjali državljani.
Kljub temu, da ima Slovenija eno najstarejših prebivalstev na svetu, nobeni vladi do sedaj ni uspelo zbrati zadosti volje, da bi se dokončno sistemsko uredila dolgotrajna oskrba. Ko je napočila epidemija novega koronavirusa, ki ni prizanesla nikomur na svetu, se je dodobra razgalila pomanjkljivost institucionalnega varstva, ki je bilo predolgo zapostavljeno. Po 117 neuspelih poskusih levih vlad je Slovenija končno dobila zakon o dolgotrajni oskrbi.
Vlade iz levega političnega pola so v desetih letih v domove za ostarele vložile preko 31 milijonov, medtem ko se je nevladnim organizacijam razdelilo preko 70 milijonov evrov. Toliko denarja se je razdelilo le prvim tridesetim nevladnikom. V primeru, da bi se podoben znesek vlagal v domove za starejše, bi bila slika danes povsem drugačna. Imeli bi namreč vrsto modernih domov za starejše. Sicer pa lahko iz spodnjega grafa vidimo primerjavo, ki jasno kaže, komu se zdi vlaganje v oskrbo starejših bolj pomembno. Če čas ministrovanja aktualnega ministra Janeza Ciglerja Kralja primerjamo z vlado Marjana Šarca, lahko vidimo, da gre za gromozansko razliko. Če pa vložek aktualne vlade primerjamo z vložkom, ki je bil podan v času ministrovanja Anje Kopač Mrak iz kvote SD, ki je resor vodila kar 2010 dni, je razlika še večja. V oskrbo starejših je namreč šlo leta 2020 preko 50 milijonov evrov, leta 2021 preko 150 milijonov evrov, leta 2022 pa preko 125 milijonov evrov.
Če primerjamo podatek glede najnižje pokojninske osnove, lahko vidimo, da je ta oktobra 2019, ko je bil na oblasti KUL, znašala 858,46 evra, v času aktualne vlade, natančneje oktobra 2021, pa je znašala 947,69 evra.
Povprečna neto plača je avgusta 2020 znašala 130,52 evra več kot v času KUL vlade. Avgusta 2019 je povprečna neto plača namreč znašala 1.114,16 evra, v času aktualne vlade pa 1.244,68 evra.
Razpoložljiv neto dohodek na prebivalca je bil v času KUL vlade za 399 evrov nižji kot v času desnosredinske vlade. Ta je namreč leta 2019 znašal 12.632 evrov, leta 2020 pa 13.031 evrov.
Ker lahko s strani protivladnih protestnikov že od samega začetka protestov slišimo, kako aktualna vlada naj ne bi imela posluha za slovensko kulturo, pa podatki kažejo ravno nasprotno. V letih, ko je bila na oblasti Šarčeva vlada, letni proračun za kulturo ni nikoli presegel 200 milijonov evrov. Leta 2018 je namreč znašal 167 milijonov evrov, leta 2019 193 mio evrov, leta 2020 pa 189 milijonov evrov (v tem letu je prišlo do menjave ministrov). V času, ko ministrstvo za kulturo vodi Vasko Simoniti, je znesek na letni ravni znašal preko 230 mio evrov. Leta 2021 in 2022 je namreč proračun znašal 238 mio evrov, leta 2024 pa bo ta še višji in bo znašal 244 mio evrov.
Kot lahko vidimo, v času aktualne vlade ni več vlaganja v raziskave, ki so same sebi namen, ampak je v središče vsega postavljen državljan Republike Slovenije. S tem, ko imajo ljudje več denarja v žepu, je mogoče videti, da je politika vendarle sposobna biti v službi ljudi. To pa je seveda edino prav.
Nina Žoher