Na dan prisege Demosove vlade, ki je bila izvoljena na prvih večstrankarskih volitvah po II. svetovni vojni aprila 1990, je potekala razorožitev Teritorialne obrambe RS. To dejanje, ki sta ga dr. Jože Pučnik, motor slovenske demokratizacije in osamosvojitve in Ivan Oman označila za veleizdajo Slovenije, je bilo za nadaljnjo usodo Slovenije izredno nevarno. Demos je imel v svojem programu jasno zapisano, da se bo zavzemal za suverenost slovenske države. Z razorožitvijo TO RS pa je bilo jasno, da brez oborožene formacije osamosvojitve ne bo mogoče izpeljati.
Tone Krkovič, takratni načelnik oddelka Ljudske obrambe občine Kočevje, ki je razoroževanje videl na lastne oči, se je obrnil na novega ministra za ljudsko obrambo Janeza Janšo. V sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve, ki ga je vodil Igor Bavčar, so osnovali načrt formiranja Maneverske strukture narodne zaščite. V julijsko – avgustovskih dneh leta 1990 se je urila nova obrambna sila Slovenije, ki se je 17.12.1990 v polni bojni opremi in pripravljenosti predstavila Sloveniji in svetu na 1. postroju Slovenske vojske v Kočevski reki. Svojo moč, znanje in pogum so pokazali v vojni za Slovenijo leta 1991.
Operacija 2-1-13-62
Načrt MSNZ je zasnoval Anton Krkovič in ga poimenoval Operacija 2-1-13-62 (2 – dva ministra, Bavčar in Janša; 1 – vodja projekta Anton Krkovič; 13 – pokrajin; 62 – občin). Poleg urjenja, pa sta bila za MSNZ ključna še dva dogodka: sestanek v prostorih Komunalnega podjetja v Kočevju 23.8.1990 in sprejem Direktive za obrambo Slovenije v primeru agresije JLA, ki se je zgodila pred 26 leti, 7.9.1990 na Pristavi nad Stično.
Sestanek v prostorih Komunalnega podjetja Kočevje – 23.8.1990
“Triindvajsetega avgusta 1990 smo se sestali v prostorih Komunalnega podjetja v Kočevju, kjer je direktor tega podjetja in takratni predsednik izvršnega sveta Kočevja Vladislav Lenassi Tonetu Krkoviču zagotovil konspirativni prostor za izdelavo načrtov in za posvetovanje. Na tem sestanku je Tone Krkovič že predstavil popolno organizacijsko shemo MSNZ do ravni občin z vsemi imeni in enotami, ki bi jih bilo že mogoče aktivirati. Z Igorjem Bavčarjem sva projekt odobrila in v naslednjih dneh so bile izdane potrebne odločbe.” (Janez Janša: Premiki.2013, str. 102)
Sprejem direktive na Pristavi – 7.9.1990
Janez Janša je konec avgusta in v začetku septembra izdal dokument možnih situacij v katerih bi prišla v poštev delna ali popolna uporaba maneverskih enot NZ v Republiki Sloveniji, ki so ga uporabili kot smernice za pripravo osnovnega vojnega načrta MSNZ. Podlaga za pripravo Direktive za uporabo Maneverske strukture narodne zaščite so bili tudi zbrani obveščevalni podatki, ki so omogočili pripravo ocen vzrokov in možnosti za delovanje JLA v Sloveniji.
Najpomembnejši akterji MSNZ
Sestanka na Pristavi pri Stični 7.9.1990 so se udeležili najpomembnejši akterji MSNZ-ja: Igor Bavčar, Janez Janša, Tone Krkovič, Vinko Beznik in Jože Kolenc. Na sestanku so analizirali nastali položaj in dotedanje ukrepe pri organizaciji MSNZ s sodelovanjem milice. Predstavljena sta bila predlog vojnega načrta in organizacijska shema MSNZ. Na podlagi teh predlogov, načrtov in kart, so bili pripravljeni dokumenti tudi za pokrajinski nivo delovanja MSNZ.
Igor Bavčar – sekretar za notranje zadeve RS 1990
Janez Janša – sekretar za ljudsko obrambo RS 1990
Tone Krkovič – načelnik oddelka Ljudske obrambe občine Kočevje; poveljnik specialne brigade MORiS
Vinko Beznik – poveljnik specialne policijske enote
Jože Kolenc – namestnik poveljnika posebne enote milice RSNZ
JLA prvič omenjen kot agresor
V teh načrtih je bila JLA prvič omenjena kot morebitni agresor oziroma ključna nevarnost za slovensko osamosvojitev. Sestanek na Pristavi je prišel v zgodovino, saj je bil na njem sprejet in potrjen dokument za vojaško zavarovanje osamosvajanja Republike Slovenije, ki je bil v junijskih dneh 1991 uporabljen v vojni za Slovenijo.
“Kljub pomanjkanju časa in obremenjenosti z množico drugih vsakdanjih opravil, smo se z Igorjem Bavčarjem, Tonetom Krkovičem (načelnik NZ), Jožetom Kolencem (PEM) in Vinkom Beznikom (SEM) v začetku septembra 1990 za dan umaknili na Pristavo nad Stično. Tone Krkovič je pripravil predlog vojnega načrta MSNZ, dokončne organizacijske sheme MSNZ in drugih ukrepov na podlagi navedenega dokumenta. Na sestanku na Pristavi smo analizirali položaj in dotakratne ukrepe ter dorekli globalni načrt delovanja narodne zaščite, v katerega je bila kot neločljivi del vključena tudi slovenska policija. Tone Krkovič je po tem sestanku z nekaterimi sodelavci izdelal potrebne dokumente in delovne karte. Osnovni vojni načrt narodne zaščite je bil preprost in logičen. V primeru oboroženega posega JLA bi morala narodna zaščita zavarovati ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi skladišča orožja in vojaške opreme zagotoviti možnosti za vpoklic popolnih formacij teritorialne obrambe. Izdelani so bili podrobni načrti za posamezna skladišča in druge objekte. V svojih osnovnih zamislih so se ti načrti ob agresiji JA junija 1991 potrdili tudi v praksi.” (Janez Janša: Premiki. 2013, str. 106-107)
Vse za nastajajočo slovensko državo
V avgustovskih dneh se je oblikovala Maneverska struktura narodne zaščite, katere osnovni namen je bil varstvo ukrepov nastajajoče slovenske države, ki jo je v tistih in tudi vseh kasnejših fazah najbolj ogrožala JA. Hkrati je bila MSNZ sredstvo, prek katerega so republiški organi in predsedstvo republike dejansko vodili Teritorialno obrambo Slovenije in ji poveljevali.
20.8.1990 – dogovor o začetku formiranja MSNZ, 23. 8. 1990 ustanovitev specialne enote milice in sestanek v Komunali v Kočevju, na katerem so navzoči Krkovič, Beznik, Janša, Bavčar. Ministroma je predstavljen osnutek organizacijskega načrta MSNZ. Izberejo se vodilni ljudje po pokrajinah MSNZ. Konec avgusta 1990 Bavčar izda ukaz o sodelovanju milice in pokrajinskih odborov MSNZ.
Aktivnosti so se močno pospešile po nastopu kninske krize avgusta 1990
4.9.1990 – se v Sostrem sestanejo Krkovič, Adamič, Šonc, Butara in Barborič. Verificirajo oceno nasprotnika za Ljubljano in izdelajo globalno oceno ogroženosti za RS. Tri dni kasneje je Tone Krkovič pripravil predlog vojnega načrta MSNZ, dokončne organizacijske sheme MSNZ. Na sestanku na Pristavi so Janez Janša, Igor Bavčar, Tone Krkovič (načelnik Narodne zaščite), Jože Kolenc (Posebna enota milice) in Vinko Beznik analizirali položaj in dotakratne ukrepe ter dorekli globalni načrt delovanja narodne zaščite, v katerega je bila kot neločljivi del vključena tudi slovenska policija. Tone Krkovič je po tem sestanku z nekaterimi sodelavci izdelal potrebne dokumente in delovne karte.
Osnovni vojni načrt narodne zaščite je bil preprost in logičen
V primeru oboroženega posega JLA bi morala narodna zaščita zavarovati ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotoviti možnosti za vpoklic polnih formacij teritorialne obrambe. Izdelani so bili podrobni načrti za posamezna skladišča in druge objekte. V svojih osnovnih zamislih so se ti načrti ob agresiji JLA junija 1991 potrdili tudi v praksi.
Največje tajnosti so se zgodile ponoči
Po pokrajinah in občinah so bile sestavljene udarne skupine in jurišni odredi. Formacije enot so bile prilagojene orožju in opremi, ki sta bila na voljo. Mobilizacijski dokumenti so bili v največji tajnosti prilagojeni sklicu novih formacij. Ključne enote so lahko mobilizirali po načelu samosklica brez dodatne kurirske službe. Izdelan je bil sistem šifrirnega obveščanja. V dolgih nočeh so tovornjaki v spremstvu pripadnikov narodne zaščite in posebnih enot milice vozili orožje in strelivo iz Kočevske reke in z Gorenjske v občine, ki niso imele potrebnih sredstev. Nastala so nešteta skrivna skladišča orožja in vojaške opreme. Nihče ni spraševal po plačilu ali dnevnicah, nihče ni spraševal zakaj.
Za vse sodelujoče je imelo njihovo početje globok smisel
Mnogi načelniki narodne zaščite so imeli velike osebne oziroma družinske težave, saj so cele noči izostajali z doma in žene so jih imele na sumu, da skačejo čez plot. Ker jim niso smeli izdati pravih razlogov za svojo odsotnost, so si izmišljali vse mogoče, a v glavnem težko verjetne izgovore. Ko smo po uspešno konačni akciji obujali spomine na tiste trenutke, seveda ni šlo brez smeha, marsikdo pa se je vseeno vprašal, kako bi se stvari končale, če svoje odsotnosti ne bi mogel nikoli javno pojasniti.
Klučna je bila lokalna oblast
Na republiški ravni so akcijo natančneje poznali predsedniki predsedstva, vlade in skupščine. Načelniki maneverske strukture v pokrajinah in občinah bi težko delovali brez podpore in sodelovanja ključnih ljudi lokalne oblasti. Zato so bili v delo vključeni najodgovornejši ljudje v občinah, praviloma predsedniki občin, ki so bili po takrat veljavnem zakonu tudi predsedniki svetov za SLO in DS. Za boljšo obveščenost predsednikov občin so 14. septembra 1990 v Centru za obrambno usposabljanje v Poljčah sklicali posvet.
Septembra 1990 je bilo v formacijah MSNZ 20.000 mož
Izdelani so bili vsi potrebni načrti, organizacija je delovala. Ko so parlamentu predlagali ključne ustavne spremembe, s katerimi je potem TO prešla v republiško pristojnost, je bil ta ukrep zavarovan po vseh pravilih. Če bi JLA posegla že takrat, bi bilo presenečenje zanjo velikansko, saj o akciji narodne zaščite niso vedeli nič podrobnega.
JA nismo podcenjevali
Prav zato, ker smo imeli natančne informacije, potencialnega nasprotnika, JLA, nismo podcenjevali. Vse priprave so potekale v tajnosti tudi zato, da Beograd same akcije nikakor ne bi mogel porabiti kot izgovor za provokacijo ali oboroženi poseg. Šlo je izključno za samoobrambno organizacijo Slovenije v trenutku, ko je bilo na njenem ozemlju ali tik ob meji več kot 32. 000 vojakov JLA z vso težko tehniko in zagotovljeno podporo vsega jugoslovanskega vojaškega letalstva.
Konec avgusta in v začetku septembra je Janez Janša izdelal dokument, ki so ga uporabili kot smernice za pripravo osnovnega vojnega načrta MSNZ:
MOŽNE SITUACIJE,
V katerih bi prišla v poštev delna ali popolna uporaba maneverskih enot NZ v Republiki Sloveniji
1 Uvod
Oblikovanje maneverske strukture NZ predstavlja prehodno rešitev za obdobje, dokler se ne uredijo kadrovske in organizacijske zadeve v TO Slovenije, predvsem v RŠ TO, oziroma dokler se ne sprejmejo amandmaja 96 in 97 k Ustavi RS, ustavni zakon za njuno izvajanje ter novi zakon o obrambi in zaščiti.
Obstoječe rešitve v republiškem Zakonu o SLO in DS (členi 173 do 186) namreč omogočajo, da se opravljanje nalog NZ pristojni organi vpokličejo tudi obveznike TO, JLA ali CZ, in sicer za čas, dokler ne dobijo poziva za vpoklic v predhodno navedene strukture. Taka definicija NZ omogoča ustanovitev maneverske strukture NZ, ki bi imela republiški pomen.
Maneverska struktura NZ se organizira po obstoječih pokrajinah in občinah, vodijo jo načelniki NZ, njihovi namestniki in pomočniki. Organiziranost je bolj ali manj prilagojena organiziranosti TO (pokrajinskih, občinskih štabov, obstoječih enot TO). V posamezni pokrajini oziroma občini se organizira toliko enot in štabov maneverske strukture TO, kolikor se jih lahko ustrezno opremi in oboroži. S posebnim ukazom se zagotovi, da se oborožitev in oprema ter vsa druga sredstva, ki so dosegljiva TO, na razpolago maneverski strukturi TO.
V prvi fazi se ustanovijo tiste enote in štabi maneverske strukture NZ, ki so bili za to določeni v fazi posvetovanja po pokrajinah. Nadaljnje dopolnjevanje enot in štabov NZ predlagajo načelniki republike, pokrajin in občin. Potek formiranja NZ se usklajuje s predsedniki svetov za LO v občinah.
Celotna organiziranost maneverske strukture NZ se usklajuje z organiziranostjo posebnih in vojnih enot milice. Na nivoju republike in pokrajin se ustanovijo skupni koordinacijski organi.
Akcija bo izpeljana tako, da bodo izkušnje, pridobljene v njej, uporabljene tudi pri skorajšnji reorganizaciji Teritorialne obrambe Slovenije.
2 Možne situacije, v katerih bi prišla v poštev demonstracijska, delna ali popolna uporaba maneverske strukture NZ
2.1 Izredno stanje na celotnem ozemlju SFRJ
V primeru razglasitve izrednega stanja na celotnem ozemlju SFRJ bi bilo takšno stanje na območju RS nelegalno, dokler ga (v skladu z zadnjimi dopolnili k Ustavi RS) ne bi potrdila skupščina RS. V pravnem smislu to pomeni, da bi vse ukrepe izrednega stanja, ki bi jih zvezni organi, vključno z JLA, izvajali brez odobritve skupščine RS, morali sprejeti kot akt agresije na RS. Glede na dostopne ocene ni realnih možnosti, da bi v današnjem času prišlo do razglasitve izrednega stanja na celotnem ozemlju SFRJ ali samo v RS.
2.2 Izredno stanje na Kosovu zaradi nacionalnega upora Albancev
V tem primeru se lahko situacija v Sloveniji zaostri, če bi P SFRJ odredilo, da se na Kosovu angažirajo tudi vojne enote JLA, in če bi prišlo do vpoklica rezervistov iz Slovenije na Kosovo. Slovenija bi tak vpoklic skoraj zagotovo odklonila, zato bi bili možni različni posegi zveznih organov (poskusi neposrednega vpoklica, zbiranje prostovoljcev med pripadniki drugih narodov v RS, grožnje), ki bi zahtevali demonstracijsko uporabo PEM in maneverske strukture NZ, kar bi ukrepom organov RS dalo potrebno avtoriteto. V tem primeru ni pričakovati razširitve izrednega stanja tudi na Slovenijo, saj za to ne bi bilo niti formalnih razlogov niti dejanskih možnosti, ker bi bili vsi mirnodobni in deloma vojni potenciali JLA angažirani na Kosovu.
2.3 Izredno stanje na Hrvaškem zaradi posega OZN RH v Kninski krajini
Kljub generacijam, ki jih je dala federacija in tudi JLA vodstvu Hrvaške, da se ne vmešavala v vzpostavljanje reda na njenem ozemlju, lahko pod pritiskom prosrbske frakcije v JLA pride do »divje« intervencije delov JLA v Kninski krajini, še posebno, če bi prišlo do hujšega odpora oboroženih straž posredovanju hrvaške milice. Sledilo bi organiziranje prostovoljcev v Srbiji ter Črni gori in njihov vdor na Hrvaško in v Bosno, najverjetneje pa tudi v Makedonijo. V tem primeru ne bi prišlo samo do mednacionalnih spopadov med civilisti oziroma med civilisti in OZN, temveč verjetno tudi do spopadov znotraj JLA, ki bi se razširili tudi na Bosno in Kosovo in kar bi Jugoslavijo pripeljalo v najhujšo mogočo situacijo, ki bi jo lahko sčasoma razrešilo samo posredovanje mirovnih sil OZN.
V tem primeru bi bila nujna uporaba vseh sil maneverske strukture NZ s ciljem zavarovati meje RS in preprečiti, da bi spopad zajel tudi ozemlje Slovenije, hkrati pa zavarovati tudi meje proti Italiji, Avstriji in Madžarski, saj bi JLA skoraj zagotovo ne opravljala več te funkcije.
2.4 Izredno stanje na Hrvaškem zaradi mednacionalnih spopadov širokih razsežnosti zaradi “vsesrbskega zbora v Jesenovcu”, na katerem naj bi se zbralo 2 milijona Srbov
Posledice in protiukrepi bi bili podobni kot opisani pod točko 2.3, s tem da bi bilo z dobro akcijo hrvaških organov ob vsaj delni pomoči federacije z zaporo hrvaških in bosanskih mej zbor mogoče preprečiti in situacijo obvladati prej, preden pripelje v splošno državljansko vojno. Ob tem bi bil mogoč tudi kak miting v Sloveniji, ki bi bil organiziran v podporo vsesrbskemu zboru in ki ga prav tako v nobenem primeru ne bi smeli dovoliti.
2.5 Izredno stanje BIH zaradi vsiljenih mednacionalnih spopadov
Novembrske volitve v BIH bi najverjetneje za dalj časa bistveno zmanjšale možnost, da se uresničijo srbske težnje po priključitvi dela ozemlja BIH k republiki Srbiji. Strateški cilj srbske politike je zato preprečitev teh volitev, v ta namen pa se poslužuje različnih metod in sredstev. Ob stalnem zastrupljanju mednacionalnih odnosov, ki ga spodbujajo beograjska sredstva javnega obveščanja, bi se lahko mednacionalni konflikti hitro razširili iz enega kraja (npr. iz Foče) na vsa področja, kjer živijo Srbi, še posebno v Bosansko krajino. V tem primeru bi BIH najverjetneje sama zaprosila za pomoč federalne organe, ki bi razglasili izredno stanje v tej republiki. Nadaljnji razplet dogodkov bi bil odvisen predvsem od tega, ali bi RH uspelo ohraniti ali vsaj lokalizirati mednacionalni spopad v Kninski krajini, ki bi brez dvoma sledil zaostritvi v Bosni.
Tudi v tem primeru bi morali angažirati delno ali v celoti maneversko strukturo NZ s ciljem, da RS ostane izven dosega oboroženega konflikta.
2.6 Evakuacija vojaške tehnike in težke oborožitve z ozemlja RS
Načelnik generalštaba JLA je 6.6.1990 ukazal enotam v Sloveniji, naj pripravijo načrt za umik vojaške tehnike in težke oborožitve z ozemlja Slovenije v primeru njene odcepitve od Jugoslavije. V primeru poskusov realizacije tega načrta, ki je seveda možna daleč pred omenjenim vzrokom in postopoma, bi nujno prišlo do zaostritve situacije, saj je kakršnakoli delitev vojaškega premoženja JLA možna šele po predhodno opravljenem političnem dogovoru o konfederaciji ali razporoki sedanje federalne tvorbe. Glede na to, da bi bil tak poskus evakuacije popolnoma nelegalen, bi ga seveda poskusili preprečiti, če bi bilo to mogoče doseči brez večjih tveganj.
Ob tem bi prišla v poštev tudi delna ali popolna uporaba enot maneverske strukture NZ za zaporo cest, železnic in drugih komunikacij.
2.7 Poskusi neposrednega izvajanja zveznih zakonov in predpisov
Situacija se lahko zaostri tudi ob morebitnem poskusu neposrednega izvajanja zveznih zakonov, predvsem v primeru, če bi federalni organi hoteli preprečiti uresničevanje amandmaja, ki določa, da predsedstvo RS imenuje poveljnika RŠTO, in če bi si vojaški organi hoteli z nasilnimi sredstvi prilastiti sezname nabornikov, ki se hranijo v občinskih upravnih organih za LO.
Posebno v drugem primeru bi prišla v poštev uporaba dela enot maneverske strukture NZ za zavarovanje prostorov, kjer se hranijo seznami, ter za preprečevanje morebitnega nasilnega vpoklica posameznih obveznikov, kar pa je manj verjetno. Prav tako ni verjetno, da bi teh primerih, ko zadeve potekajo po pravni poti, pa čeprav gre za prednostno veljavo republiških predpisov, prišlo do razglasitve izrednega stanja v Sloveniji.
3 Dodelava možnega delovanja in organiziranja sil maneverske strukture NZ po pokrajinah in občinah
3.1 Štabi NZ po pokrajinah v sodelovanju s poveljstvi posebnih in vojnih enot milice v pokrajinah izdelajo podrobnejše ocene in načrte ukrepov za uporabo maneverske strukture NZ v situacijah, navedenih v tč.2. Po potrebi naročijo izdelavo ocen in načrta ukrepov tudi štabom maneverske strukture NZ v občinah.
3.2 Ob izdelavi ocen in načrta ukrepov vsi štabi NZ upoštevajo, da gre sicer za rešitve, ki bi prišle v poštev le v relativno kratkem prehodnem obdobju, dokler RS ne zagotovi ustavne in zakonske podlage za prehod TO v pretežno republiško pristojnost, ki pa bi morale biti vsebinsko uporabne vse dotlej, dokler bi obstajali potencialni viri ogrožanja, navedeni v tč. 2.
S.P.S.