Leta 476 po Kr. se je tudi uradno končala doba vladavine zahodnorimskega imperija. Rimsko cesarstvo, ki se je obdržalo več kot petsto let, je zadnjih nekaj stoletij umiralo na obroke. Cesarstvo je dočakalo svoj konec zaradi barbarov, katerim je cesar Valens leta 372 dovolil naselitev znotraj meja Rimskega imperija. Resnična zgodba ima številne vzporednice z današnjim naseljevanjem migrantov tuje kulture.
Takrat je 200 tisoč Vizigotov poslalo apel Valensu, naj jim dovoli naselitev znotraj meja rimskega imperija. Bežali so pred poganskimi Huni in za razliko od svojih bratrancev Ostogotov so bili Vizigoti pretežno kristjani. Cesar se jih je usmilil in dal dovoljenje za naselitev. A ker se je zavedal tveganja, je v zameno zahteval, da morajo novi prišleki predati svoje orožje.
Vizigoti so se z zahtevami strinjali. Vseeno to ni zaleglo. Samo eno generacijo pozneje, leta 410, so ravno ti Vizigoti, ki jih je Valens skušal zaščititi pred Huni, pod vodstvom Alarika napadli in izropali Rim.
Dogodek je bil prelomnica tistega časa, kulturni šok brez primere. Odkar so Galci izropali Rim, je minilo dobrih 800 let. Sveti Hieronim, ki je v tistem času živel v Betlehemu, je v enem od pisem zapisal: “Mesto, ki je zavzelo svet, je bilo samo zavzeto.”
Civilizacija propadla, kultura preživela
Alarikov pohod na Rim je naznanjal konec zahodnega Rimskega cesarstva, ki se je začel z Valensovim dovoljenjem. Končni udarec je prišel od rok Odoakra, ki je 66 let pozneje s svojimi vojaki odstavil zadnjega rimskega cesarja in se proglasil za kralja Italije.
A če je rimski imperij propadel, je rimska civilizacija živela naprej. Zahvala za to gre predvsem skupnim krščanskim koreninam, tako osvojenih kot osvajalcev, ki so v Rimu videli zgled in ne tekmeca, ki ga je treba nadomestiti. Odoaker in drugi barbari so skušali postati – Rim.
Njihov pogled na Rim je bil tisto, kar je po pisanju Voice of Europe omogočilo preživetje rimskemu zakoniku, na katerem še danes temelji naš pravni sistem. To je namreč sistem zakonov, ki so zgrajeni okoli idej enakosti in pravice ter veljajo za vse enako. V rimskem pravu ni prostora za arbitrarna mnenja nekega plemenskega poglavarja.
Vzhod končal tragično
Na vzhodu je zgodba drugačna in domala veliko bolj tragična. Vzhodno Rimsko cesarstvo je trajalo še skoraj celo tisočletje, preden je dočakalo svoj konec, ki so mu ga zadali osmanski Turki. Če je vzhodni rimski imperij težko dihal vse od vzpona islama, pa so ravno križarji poskrbeli, da je lahko trajal vsaj še nadaljnjih 300 let.
Križarji so se odzvali na prošnjo vzhodnorimskega cesarja Alekseja I Komnena, ki je prosil za pomoč papeža Urbana II. Vzhodnorimski cesar je bil v taki stiski, da je bil celo pripravljen sprejeti papeževo cerkveno oblast in s tem ponovno združiti katoliško in pravoslavno cerkev. Na žalost si je Aleksej, ko je nevarnost zaradi križarskih uspehov minila, hitro premislil, kar je rodilo stoletja dolge zamere med zahodom in vzhodom.
Ko je Konstantinopel padel leta 1453, ni od stare rimske civilizacije, grške kulture in krščanskega duha ostalo nič. Otomani so hitro uvedli lasten pravni sistem, ki je temeljil na šeriatskem pravu, skazili ter rušili cerkve in gradili minarete in mošeje. V nasprotju z barbari na zahodu, ki so nadaljevali zahodno civilizacijo, so barbari na vzhodu s to opravili po hitrem postopku.
Kriza vrednot
To nam kaže, da se lahko kultura ohrani samo, če si jo delita tako napadalec kot napadeni. Kultura lahko preživi samo tako dolgo, dokler jo ljudje ohranjajo živo. Zahodna Evropa je trenutno na precepu. Ko je razsvetljenstvo pregnalo krščanstvo iz vsakdana, je pustilo odprta vrata za agresivnejše in nasilnejše kulture, katerim ni mar za “razsvetljenske vrednote”.
Ivan Šokić