Da bo Golobova vlada posegla v medijsko zakonodajo, smo lahko pričakovali. Z novim zakonom zabetonirana RTV Slovenija že kaže, kako vladajoči dojemajo medije. Zdaj želijo prepovedati celo “versko propagando”. Se vračamo v temačno leto 1952?
Iztekla se je javna razprava o predlogu zakona o medijih, ki naj bi po navedbah ministrstva za kulturo prinašal sodobno ureditev področja. Že zdaj pa je jasno, da bodo predlagatelji dobili več pripomb organizacij, ki jih zakon zadeva. Med njimi so želje novinarskih in medijskih organizacij po obsežnejšem in bolj sistemskem sofinanciranju medijev.
Predlogu zakona ostro nasprotujejo katoliški mediji. Svoje mnenje so predstavili na novinarski konferenci v ponedeljek, 29. januarja, na kateri so sodelovali predsednik Koordinacije katoliških medijev pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, tiskovni predstavnik SŠK Gabriel Kavčič, direktor Družine Tone Rode, odgovorni urednik Radia Ognjišče Tadej Sadar in član omenjene koordinacije Martin Nahtigal.
Predlog zakona v nasprotju z ustavo
Koordinacija katoliških medijev pri SŠK meni, da je predlog zakona o medijih, ki je bil v javni razpravi do 31. januarja, v nasprotju z ustavo in mednarodnimi pogodbami, saj omejuje zagotovljene svoboščine. Vlada s tem omejuje uredniško avtonomijo, gospodarsko pobudo in versko svobodo, so presodili na novinarski konferenci. Prepričani so, da predlog zakona oži svobodo izražanja in “nedopustno prek ustavnih okvirov širi nadzor nad izražanjem različnih stališč v vseh javnih medijih v državi”, je poudaril Gabriel Kavčič iz SŠK. Koordinacija je sicer pozvala vse medije, novinarje, urednike in vse v medijskih poklicih, ki jih bo predlagani zakon prizadel, da so do konca januarja svoje pripombe in pomisleke sporočili pripravljavcem zakona. Prepričani so, da 34. člen zakona omogoča arbitraren poseg inšpektorja v objavljeno besedilo in s tem v svobodo izražanja. Prav tako verjamejo, da predvideva nadzor nad izražanjem različnih stališč v zadevah, ki jih le določene skupine z družbeno, politično in ekonomsko močjo dojemajo kot sporne, kar ne more biti ustavno dopusten cilj.
Kot posebej problematičnega pa izpostavljajo tudi 47. člen, ki ureja državno oglaševanje. To mora uresničevati javni interes na področju medijev, tega pa bo določal Nacionalni svet za medije, ki bo pod neposrednim nadzorom vlade. “Pri tem bodo morali naročniki pridobiti soglasje vlade za izvedbo oglaševalskih kampanj, katerih vrednost presega 50.000 evrov. To določilo torej uzakonja popoln nadzor vlade nad denarjem, ki bo na voljo za financiranje medijev,” je dejal Kavčič. Prepričan je, da je to še posebej sporno zato, ker termin “državno financiranje” v zakonu ni jasno določen in bi lahko predstavljal manipulacijo vsakokratne vlade.
Omejevanje delovanja Radia Ognjišče
Izpostavil je tudi prepričanje SŠK, da je nujno črtanje omejitve iz 73. člena, ki omejuje pravico do kratkega radijskega poročanja o verskih obredih. Poudarja, da v predlogu zakona za oba navedena člena, ki omejujeta svobodo veroizpovedi in izražanja, v obrazložitvi členov ni nobenih dodatnih pojasnil, zakaj bi bili takšni ukrepi sorazmerni in nujni v demokratični družbi. Na celotnem področju programov posebnega pomena pa Koordinacija katoliških medijev pri SŠK nasprotuje omejitvam v programskem času, ki so določene v zakonu, in izraža skrb za ohranitev raznolikosti na področju lastne produkcije. Aktualni predlog zakona namreč po njihovih navedbah kaže na izgubo kulturne in umetniške vrednosti v radijskih programih. Lastna produkcija ne priznava produkcije na področju verskih vsebin in tako bistveno posega v uredniško politiko radia posebnega pomena. Koordinacija tudi nasprotuje dodatnim obveznim dajatvam na podlagi dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, saj gre za nepotrebno finančno obremenitev za nepridobitne radijske postaje posebnega pomena. Na to je opozoril tudi odgovorni urednik Radia Ognjišče Tadej Sadar, ki je zaskrbljen nad uredniško politiko svojega medija v prihodnje, če se predlog zakona ne spremeni. Pri tem je poudaril, da si na Radiu Ognjišče želijo neposrednega dialoga z regulatorji. Direktor Družine Tone Rode je medtem izpostavil, da so tudi katoliški mediji del slovenskega medijskega prostora in jim upravičeno pripada mesto med drugimi mnenji.
SŠK opozorila na ustavno sporen zakon
Pred omenjenim dogodkom je na problematične elemente predlaganega zakona opozorila tudi SŠK s škofom Sajetom na čelu, ki je v svoji izjavi med drugim zapisala: “V Katoliški cerkvi si želimo, da bi bil slovenski medijski prostor odprt, pluralen in bi spodbujal k spoštljivemu javnemu diskurzu in izražanju. Vsako vnaprejšnje in splošno omejevanje določene skupine državljanov pri participaciji v javnem prostoru je ustavno sporno in nedopustno. Ob tem se zavzemamo in podpiramo jasnejše določbe tudi v predlogu ZMed-1, ki bi še dodatno sankcionirale sovražni govor. Omejevanje svobodnega obveščanja o dogodkih in delovanju verskih skupnosti v Sloveniji pa predstavlja nedopustno diskriminacijo državljanov na podlagi njihove verske pripadnosti, zato predlagamo, da ustrezno spremenite predlagano ureditev na način, ki bo skladen z ustavnim in mednarodnim pravom človekovih pravic.”
Nacionalni svet za medije kot vladni organ
Tako predlagani zakon o medijih prinaša veliko temeljnih sprememb, ki so ustavno sporne, in zdi se, da so te uperjene proti točno določenim medijem. Kot smo omenili, 34. člen predlaganega zakona tako omogoča arbitraren poseg inšpektorja v objavljeno besedilo in s tem v svobodo izražanja, pri čemer zakon omejevanje svobode izražanja nedopustno širi prek ustavnih okvirov in predvideva nadzor nad izražanjem različnih stališč v zadevah, ki jih le določene skupine z družbeno, politično in ekonomsko močjo dojemajo kot sporne, kar ne more biti ustavno dopusten cilj. Prav tako omenjeni zakon v 14. členu predvideva državno pomoč medijem na podlagi izkazanega javnega interesa na področju medijev. Ta interes bo v veliki meri določal Nacionalni svet za medije, ki bo v resnici povsem vladni organ pod neposrednim nadzorom vladajoče politike. S tem se nedopustno privilegirajo samo tisti medijski glasovi, ki so skladni z agendo skupin z družbeno, ekonomsko in s politično močjo. Edino te skupine bodo namreč lahko – tudi prek tako rekoč vladnega Nacionalnega sveta za medije – določale javni interes na področju medijev in s tem usmerjanje javnih sredstev.
O svobodi govora bo odločala politika
Zakon ukinja Svet za radiodifuzijo, ki ga je na podlagi javnega razpisa imenoval DZ in ki mu je tehnično, strokovno, administrativno in finančno podporo zagotavljal AKOS kot neodvisna agencija. Namesto tega 30. in 31. člen ZMed-1 uvajata Nacionalni svet za medije, ki je dejansko nov vladni urad. Čeprav ga imenuje DZ z večino vseh poslancev, kandidatno listo na podlagi javnega razpisa izbere vlada, pri čemer si vlada dodatni nadzor nad imenovanjem v DZ zagotavlja z določilom, da DZ glasuje o celotni kandidatni listi. Da gre dejansko za vladni organ, dokazuje tudi 1. odstavek 32. člena ZMed-1, ki pravi, da vlada zagotovi administrativno in tehnično podporo ter sredstva za delovanje Sveta za medije.
Dodatno ta vladni organ odloča o pridobitvah radijskih frekvenc (91. člen ZMed-1) in po novem na enak način podeljuje tudi pravico razširjanja radijskih in televizijskih programov na prizemni radiodifuziji (66. člen in obrazložitev tega člena). S temi določili torej ZMed-1 uvaja nedopusten nadzor vlade nad celotnim medijskim prostorom v državi.
Kot smo omenili, je posebej problematičen 47. člen, ki za dosego ustavno nedopustnega cilja oženja medijskega prostora onemogoča celo prosto gospodarsko pobudo. Ta člen namreč ureja državno oglaševanje, ki mora uresničevati javni interes na področju medijev. Tega pa bo določal Nacionalni svet za medije, ki bo pod neposrednim nadzorom vlade. Pri tem bodo morali naročniki pridobiti soglasje vlade RS za izvedbo oglaševalskih kampanj, katerih vrednost presega 50.000 evrov. To določilo torej uzakonja popoln nadzor vlade nad denarjem, ki bo na voljo za financiranje medijev. To je še posebej sporno, ker termin “državno financiranje” v zakonu ni jasno določen in bi lahko predstavljal manipulacijo vsakokratne vlade.
Petra Janša
Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji.