Čeprav že skoraj 30 let živimo v demokratični državi, nekateri še zmeraj živijo v preteklosti in poveličujejo totalitarizme. Tako ne čudi, da se vsake toliko časa najde nekaj ljudi, ki si ne morejo pomagati, da ne bi obujali spominov na diktatorja Josipa Broza Tita. Na naše uredništvo se je obrnil bralec po tem, ko je presenečeno ugotovil, da se je nad Koprom pojavil napis TITO. Jasno je kot beli dan, da gre za provokacijo, ki je neokusna, saj še zmeraj ostajajo krivice iz tistega časa, ki še niso bile popravljene.
Nekdanji predsednik Socialistične republike Jugoslavije Josip Broz Tito je predstavljal voditelja nedemokratičnega režima, ki je posameznikom, predvsem političnim nasprotnikom in kritikom, kršil temeljne človekove pravice in svoboščine. Že med II. svetovno vojno in takoj po njej je bilo mogoče opaziti, kako velika je maščevalnost komunistov in njihovega brezglavega pobijanja sonarodnjakov.
Nemogoče je zanemariti dejstvo, da se je Tito znašel na seznamu dvajsetih največjih množičnih morilcev 20. stoletja, kjer med drugim ne manjkajo Mao Cetung, Josip Stalin, Adolf Hitler, Kralj Leopold II. in Kim Il Sung. Tito, ki se mu učita krivdo za 570 tisoč življenj, predvsem političnih nasprotnikov, se je uvrstil na 13. mesto. Glede njegove krutosti je še posebej zgovorno dejstvo, da se uvršča celo pred Mussolinija, Castra in Franca. Omenjena statistika je več kot zgovorna, zato je težko razumeti, kako lahko nekdo s takim navdušenjem obuja spomin na osebo, kot je Tito.
Glede na to, da pravijo, da poslanci predstavljajo odsev dela ljudstva, pa po eni strani takšna miselnost med nekaterimi jugonostalgiki niti ne preseneča, saj v Sloveniji na račun levega pola nismo bili sposobni sprejeti Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki obsoja vse tri totalitarizme: nacizem, komunizem in fašizem. Jugonostalgiki in ponosni nasledniki Zveze komunistov ne zmorejo priznati, da se v komunizmu nikakor nista cedila le med in mleko, kot to poskušajo prikazati preko pripovedovanja zgodbic.
Očitno pa je tem, ki se imajo za tako imenovane glasnike za pravičnost, prav malo mar, da je med II. drugo svetovno vojno in zaradi nje do januarja 1946 umrlo vsaj sto tisoč prebivalcev Slovenije. Med temi je tudi okoli 15 tisoč tistih, ki so bili umorjeni po 15. maju 1945, ko bi moralo orožje že utihniti. Posamični poboji so trajali vse do začetka petdesetih let, vendar te žrtve niso vključene v sicer hladno statistiko tragičnega leta 1945. Ob tem vendarle velja spomniti, da so zaradi rdečega režima ljudje umirali na takšen in drugačen način vse do njegovega formalnega konca leta 1990. Predvsem v zgodnjem obdobju je namreč komunistična oblast izvajala umore pa tudi likvidacije, ki so jih opravili posebej izurjeni in dobro plačani udbovci. Glede na to, da je v preteklosti celo državni organ priznal, da je bil Tito zločinec, bi bil čas, da se preneha zavajati in se norčevati iz žrtev komunističnega režima.
Sara Kovač