Vojna v Ukrajini je v petem letu postala prva velika frontna vojna, kjer nad bojiščem dominirajo droni in je dobesedno spremenila način bojevanja na tisoč kilometrov dolgi fronti.
Namesto klasičnih zgoščenih kolon tankov, artilerije in pehote se danes obe strani – Ukrajina in Rusija – zanašata na tisoče poceni, a smrtonosnih brezpilotnih letalnikov, ki neprestano krožijo nad frontno črto. Velike enote so zaradi stalnega nadzora postale prelahka tarča, zato so jih nadomestile razpršene mikroskupine vojakov: po dva ali trije vojaki v majhnih zaklonih, skritih pod zemljo, razmetanih po več deset kilometrov širokem pasu, ki ga ukrajinski in ruski vojaki imenujejo “kill zone”.
V tej coni smrti je skoraj vsak premik lahko usoden. Pehotni vojaki pogosto ne sprožijo strela, da ne razkrijejo položaja, ampak služijo kot “opazovalci”, ki preko radijske zveze ali podatkovnih povezav pokličejo dronske enote, da opravijo “umazan” del posla. FPV droni – mali letalniki, ki jih operater vidi v prvem osebnem pogledu skozi kamero – pobijajo posamezne vojake, lovijo motoriste, napadajo vozila in zaklone, kamikaze droni pa se dobesedno zaletavajo v cilj in eksplodirajo. Piloti dronov sedijo skriti v zakopnih postajah ali v zaledju in upravljajo letalnike s krmilniki, podobnimi tistim za videoigre, preko radijskih signalov ali celo preko ultratankih optičnih kablov, ki se kot pajčevine vlečejo za droni po pokrajini.
To okolje je klasično težko orožje – tanke, oklepnike, dolge tranšeje – v bližini linije stika praktično izrinilo. Ceste in poti v “kill zone” so polne zoglenelih oklepnikov kot ostankov prejšnjih faz vojne. Dolge odprte jarke je zamenjal sistem majhnih, globokih, zakritih rovov in podzemnih bivališč. Vozila za oskrbo sprednjih položajev vozijo na polno in spet nazaj, saj vedo, da jih vsak dodaten trenutek na izpostavljenem terenu približuje dronskemu napadu. Po drugi strani pa je ravno sistem dronov tisti, ki kljub ruski številčni in artilerijski premoči znatno upočasnjuje rusko napredovanje: vsak poskus večje koncentracije sil, vsak premik kolone, vsaka nova baterija je hitro opažena in napadena.
Napredovanje se zato odvija v obliki infiltracije. Ruske jurišne skupine po dva ali tri vojake se pod krinko megle, dežja in slabega vremena počasi plazijo naprej, iščejo prazen bunker ali hišo v ukrajinskem zaledju, se tam skrijejo in čakajo, da se jim pridružijo novi vojaki. Po nekaj dneh je naenkrat v notranjosti ukrajinskega pasu pet ali deset vojakov – in položaj je de facto padel, brez spektakularnega napada.
Ukrajinska stran ima ob tem kroničen problem s kadrom. Zaradi pomanjkanja vojakov so položaji razredčeni, med njimi nastajajo vrzeli, ki jih nasprotnik izkorišča. Rotacije so izjemno nevarne; zato nekateri vojaki v istem zaklonu ostanejo mesece, v ekstremnih primerih tudi več kot 300 dni. Vsak odhod, vsak prihod, vsak poskus osvežitve frontne linije je v idealnem primeru že pod nadzorom prijateljskih dronov – a hkrati pod konstantno grožnjo sovražnih.
Človeška cena takšne vojne je ogromna. Levji delež žrtev je danes posledica napadov dronov – eksplozivnih FPV letalnikov, bombnikov, dronsko usmerjenega artilerijskega ognja. Za vojaka na fronti pomeni nenehno brnenje nad glavo nov psihični pritisk: zavedanje, da je vsak dvig iz zaklona, vsak tek čez kratko razdaljo lahko zadnji. Vojaki pripovedujejo, da dron, ki te opazi, preprosto ne popusti – dokler te ne zadene. Zato droni v tej vojni niso le tehnološka novost, ampak osrednje orožje, ki je iz ukrajinskega bojišča naredilo kontinuirano, digitalno nadzorovano cono smrti.
T.P.