V žalski osnovni šoli je ravnateljica poslala vabilo staršem na roditeljski sestanek v slovenskem in albanskem jeziku. To je storila, čeprav v Žalcu ni nobene dvojezične šole.
Poslanec SDS Aleksander Reberšek je na družbenem omrežju zapisal, da je zjutraj prejel informacijo, da so na I. Osnovni šoli Žalec staršem poslali vabilo na roditeljski sestanek v slovenskem in albanskem jeziku. V Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenščina, je to po mnenju poslanca nedopustno. “Uradna komunikacija v javnih ustanovah mora biti v slovenskem jeziku,” poudarja.
Danes sem bil obveščen o vabilu OŠ Žalec, ki je bilo napisano v albanskem jeziku.
Živimo v Sloveniji, kjer je uradni jezik slovenski.
Uradna komunikacija v javnih ustanovah mora biti v slovenskem jeziku!!!
Vse drugo je nedopustno!!!
Minister čakam odgovor! pic.twitter.com/ZQt5Z7TMIA— Aleksander Rebersek (@AlexRebersek) October 20, 2025
Zakon o splošnem upravnem postopku (7. člen) določa: Postopek se vodi in uradno komuniciranje poteka v slovenskem jeziku. Na območjih občin, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je postopek dvojezičen (slovensko–italijansko ali slovensko–madžarsko). Albanski jezik ni uradni jezik v nobenem delu Slovenije, zato ne more biti uporabljen kot uradni jezik v postopkih. To velja za vse upravne organe, centre za socialno delo, sodišča, občine, zdravstvene ustanove in tudi šole, kadar opravljajo uradne postopke. Zakaj se je torej ravnateljica OŠ Žalec odločila drugače in komunicirala na spodnji način? Posnetek pisma je namreč že zakrožil v medijih, nad njim pa se seveda javnost zgraža.
V zgornjem primeru vidimo, da gre zgolj za vabilo na roditeljski sestanek, zato se (pri vsej tehnologiji, ki je na voljo) sprašujemo, ali smo res narod hlapcev, da se sprijazni s to novo realnostjo in prišlekom omogoča prevod kar tako – iz vljudnosti.
Šole sicer komunicirajo z učenci in starši tudi v pedagoškem smislu (kar je bolj neformalno), vendar pa velja, da morajo pri uradnih dokumentih (npr. odločbe, obvestila, vpisni postopki, disciplinski postopki, odločanje o statusu učenca …) pristojni uporabiti slovenski jezik – tako določa ZUP in tudi Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS). Če starš ali učenec ne razume dovolj slovensko, se mu zagotovi tolmač (in še to na stroške stranke, in ne šole), vendar uradni dokument ostaja izdan v slovenščini. Drugače bi bil dokument neveljaven.
Slovenščina ni “neprijazna” in “izključujoča”. Je temelj narodne zavesti, simbol skupne kulture in zgodovine. Tisti, ki bi jo morali najbolj varovati – učitelji, ravnatelji in državni organi – pa jo sramotijo z “večjezičnimi eksperimenti”, ki nimajo nobene zveze z integracijo, ampak zgolj s politično korektnostjo brez hrbtenice. In to bi morala ravnateljica tudi vedeti.