Javna skrivnost je, da praočetu slovenske skrajne levice, predzadnjemu predsedniku Centralnega komiteja Zveze komunistov osvoboditev ni predstavljala intimne politične opcije – še več, proti njej se je aktivno boril. Še ena potrditev tega je posnetek, ki ga je na socialnem omrežju X delil prvak opozicije Janez Janša, ki kaže, kako se Kučanova frakcija slovenskih komunistov ob sprejemu Temeljne ustavne listine RS drži tako, kot da jim je umrl kak bližnji. Njihovo razpoloženje ni presenetljivo – umrla jim je politična mati: Titova Jugoslavija.
Temeljna ustavna listina je bil otrok Demosa. Leta 1990 so potekale prve demokratične volitve, na katerih je zmagala koalicija Demos. To je omogočilo politično večino, ki je lahko začela proces osamosvajanja. Ključen korak je bil plebiscit 23. decembra 1990, na katerem je več kot 88 odstotkov volivcev izreklo podporo samostojni državi. Na tej demokratični legitimnosti je bila Temeljna ustavna listina tudi zasnovana. Gre torej za dokument, ki je nekakšna osnova slovenski državi in ima tudi ustavnopravni značaj osnovnega temelja slovenskega naroda, ki je prvič dobil svojo državo. To internacionalnim socialistom na čelu z Milanom Kučanom ni bilo všeč. Njih slovenska narodna zavest moti vsaj tako kot Lukašenka moti beloruska. Komunistom so narodno zavedni ljudje naravni sovražniki, saj strmijo po družbi, ki je brezverna, brezrazredna in oropana vsake ideje pripadnosti med manjšimi jedrnimi skupinami (družina, skupnost, narod …).
“Posnetek, ki so vam ga skrivali 34 let!!! Rezultat in prikaz najpomembnejšega glasovanja v zgodovini slovenskega naroda. Poglejte, kdo ploska in se veseli in kdo je kislega obraza. Medtem ko je bil 🇸🇮 narod na plebiscitu enoten, je levičarska politika priprave na samostojno življenje krčevito ovirala, nato pa je več kot polovica njihovih poslancev (60 od 113) odtegnila svoj glas tudi pri končni odločitvi. Za sprejem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS je od 240 delegatov glasovalo 180. Ostali (60) so sejo bojkotirali, glasovali proti ali se vzdržali, kar je imelo enak učinek. Za 2/3 večino je bilo potrebnih najmanj 160 glasov in presežena je bila zgolj za 20,” je ob posnetku zapisal Janez Janša.
⚠️‼️🇸🇮
Posnetek, ki so vam ga skrivali 34 let!!!Rezultat in prikaz najpomembnejšega glasovanja v zgodovini slovenskega naroda.
Poglejte, kdo ploska in se veseli in kdo je kislega obraza.
Medtem ko je bil 🇸🇮 narod na plebiscitu enoten, je levičarska politika priprave na… pic.twitter.com/LlewQykh0W
— Janez Janša (@JJansaSDS) October 19, 2025
In res – ko pogledamo po dvorani, vidimo navdušene ljudi, ki so dosanjali svoje tisočletne sanje: ploski, smeh, navdušenje, tudi ekstaza … Razen specifičnega klana ljudi, ki so bili resnobni, celo mračnjaški. Več kot polovica komunistov namreč ni glasovala za Temeljno ustavno listino. Ti so bili seveda močno šokirani, da so se nekateri njihovi kolegi (43 njih) opogumili in poleg koalicije Demos naredili usodni korak, ki nam je prinesel državo. Kdo je bil takrat žalosten?
Skupina otožnih
Najbolj slabe volje je bil seveda Milan Kučan, slovenski komunistični “kralj”, ki je bil takrat videti, kot da mu je nekdo odnesel kraljestvo, ki bi ga sicer podedoval po nenapisanem principu rdečega plemstva. Kučan je bil takrat brez vsakega sramu ostro proti uresničitvi jasne plebiscitarne odločitve ljudstva, ki je v 88 odstotkih podpirala slovensko ustavnopravno neodvisnost od bivše komunistične države. Le leto pred njim je slavno izjavil, da “odcepitev ni bila njegova intimna opcija” (ta izjava je bila večkrat citirana v intervjujih v devetdesetih letih in pozneje, kjer jo je branil, da tudi danes tako misli!). Do konca je ostal zagovornik reformirane Jugoslavije, ne pa njenega razpada – bilo mu je vseeno, če obstane kot federacija ali konfederacija, bolj mu je bilo pomembno, da je nadnacionalna in socialistična oz. komunistična – igra usode je hotela, da je nekaj podobnega nato v starih letih dočakal v okviru sodobne Evropske Unije. Kučanova politična linija je bila linija kontinuitete znotraj Zveze komunistov Slovenije – zdaj sicer preoblečene v “ZLSD”, vendar s skoraj enako politično kulturo, sam pa je bil do leta 1990 vodilni aparatčik sistema, ki je bil zgodovinsko zavezan Jugoslaviji – zato ni nobeno presenečenje, da je bila samostojnost zanj ne intimna, temveč vsiljena možnost. Temeljna listina je bila zanj torej tragedija, ne pa izpolnitev sanj. A ne le za njega…
Na posnetku lahko identificiramo otopelega, mračnjaškega Zorana Thalerja, sicer predstavnika ZSMS – Zveze socialistične mladine Slovenije (kasneje LDS – Liberalna demokracija Slovenije), ki je bil nato v letih 1990–1993 namestnik zunanjega ministra. Svojo politično kariero je neslavno končal leta 2011, ko so ga kot evropskega poslanca “dobili” pri prejemanju podkupnine.
Še en kislih obrazov in mirujočih dlani je bil umetnik in politik Ciril Zlobec, dolgoletni član Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je dolga leta v obeh državah predstavljal kulturno vejo “Kučanove” frakcije. Leta 1990 je bil nato na neposrednih volitvah izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije. Na posnetku je videti skoraj šokiran, da je listina sprejeta.
Še eden izmed slabo razpoloženih v dvorani je bil Janez Drnovšek, nato večkratni predsednik vlade, predsednik republike in dolgoletni suvereni vodja frakcije slovenskih komunistov, ki se je – komično – imenovala Liberalna demokracija Slovenije. Čeprav je bil v primerjavi s Kučanom bolj zmerni, zahodno usmerjeni komunist, ki mu Kučanova afiniteta do ruskih mafijskih režimov ni preveč dišala, je bil še vedno komunist, in to ne le kateri koli, ampak celo zadnji predsednik predsedstva jugoslovanskih komunistov. Kot takemu pa je bila tudi zanj temeljna listina nekakšno uničenje sanj o komunistični kvaziutopiji na Balkanu, ki ji je nekaj časa celo predsedoval.
Začetek videa sicer prikazuje Jožeta Smoleta, zloglasnega komunističnega politika, ki je sicer v sodobnih časih poznan predvsem po tem, da je “po slovensko” definiral vlogo novinarja (“Novinar je družbeno politični delavec, zavestno naklonjen načelom marksizma in leninizma”). V videu, ki ga je delil Janša, je bil ravno pred glasovanjem zavrnjen s strani predsednika skupščine Franceta Bučarja, ker je zopet hotel podati enega izmed neštetih amandmajev k temeljni listini, in tako ovirati njen sprejem. Znan je bil po tem, da se je krčevito oklepal Jugoslavije in bil izredno skeptičen do vseh osamosvojitvenih aktov, na katere je vložil tudi precej dopolnil – ki pa so bila večinsko ovržena. Tudi on je ob glasovanju onemel. Morda bi bil boljše volje, če bi vedel, da njegovi “družbeno-politični delavci” še danes zvesto opravljajo nalogo širjenja leninizma in marksizma.
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je ključni pravni in politični dokument v zgodovini slovenskega naroda in slovenske državnosti. Sprejeta je bila 25. junija 1991 v Skupščini Republike Slovenije in je pomenila uradno prekinitev ustavnopravnih vezi z nekdanjo SFRJ. Gre za temeljni akt, s katerim je Slovenija razglasila, da na njenem ozemlju preneha veljati ustava Jugoslavije ter da od tega dne dalje izvaja polno suverenost kot samostojna država.
Temeljna ustavna listina je nastala v obdobju razpada socialistične federacije Jugoslavije, ki so jo spremljali gospodarska kriza, politična centralizacija in naraščajoče napetosti med republikami. V Sloveniji se je že konec osemdesetih let oblikovalo močno civilnodružbeno gibanje za politične spremembe in večjo demokratičnost. Pomembno prelomnico je predstavljala Majniška deklaracija iz leta 1989, ki je javno izrazila zahtevo po suvereni in demokratični Sloveniji.
Leta 1990 so potekale prve demokratične volitve, na katerih je zmagala koalicija Demos. To je omogočilo politično večino, ki je lahko začela proces osamosvajanja. Ključen korak je bil plebiscit 23. decembra 1990, na katerem je več kot 88 odstotkov volivcev izreklo podporo samostojni državi. Na tej demokratični legitimnosti je bila Temeljna ustavna listina tudi zasnovana.
Temeljna ustavna listina ima ustavnopravni značaj in je bila sprejeta skupaj z Deklaracijo o neodvisnosti (ki je vsebovala politično razlago odcepitve), Ustavnim zakonom za izvedbo TUL (prehodne določbe za vzpostavitev državnih institucij).
Razglašala je samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije, določila, da preneha veljati ustava SFRJ na ozemlju Slovenije, zagotovila spoštovanje človekovih pravic in pravic narodnih manjšin, potrdila, da bo Slovenija spoštovala obstoječe mednarodne obveznosti, če so skladne z njeno novo ustavno ureditvijo, in vzpostavila pravno podlago za delovanje lastnih državnih organov.
Gre torej za nekakšen osnovni načrt projekta države Slovencev – prvi resni poskus lastne države v zgodovini našega naroda – ustvarila je močan simbolni okvir, v katerem je bila samostojna država razumljena kot naravni izraz zgodovinskih teženj slovenskega naroda. Prav tako je bila pravna osnova, na kateri je Slovenija zaprosila za mednarodno priznanje in postala članica OZN (marca 1992) ter kasneje tudi drugih mednarodnih organizacij. Listina je bila prelomni trenutek v zgodovini našega naroda, ki se ga danes komunisti še vedno spominjajo z grenkobo.
Mitja Iršič