Zaradi poskusa državnega udara je policija priprla Andreja Šiška, ki je na internetu objavil posnetke, kako koraka s skupino zamaskirancev po nekem gozdu, in razglasil, da namerava ustaviti tihotapljenje migrantov čez mejo. To je prvi primer, ko je policija koga v tej državi priprla kot pučista. Preiskovali pa so že prej. Običajno so kakšni zapleti s pučisti, ko dobivamo novo vlado. Pravkar nastaja vlada Marjana Šarca. V času prejšnje vlade je nasrkala Alenka Bratušek, ki je brez pomoči zamaskiranih enot poskušala zasesti položaj komisarke v Bruslju. Zaradi zlorabe oblasti, ker se je sama kandidirala za evropsko komisarko, ji je več deset kriminalistov premetalo stanovanje, poslansko pisarno in celo pisarno v vladi, v kateri je takrat že delal novi premier Miro Cerar.
Svoboda gibanja čez mejo
Podoba Šiška, ki izvaja državni udar, je podobno nenavadna, kot je bila podoba Bratuškove, ko so jo preiskovale horde kriminalistov, ker je kandidirala za evropsko komisarko. Ravnanje Šiška ni niti blizu državnim udarom, kot jih poznajo v resnih državah. Denimo v Turčiji. Puč se ne izvaja tako, da na internetu objaviš posnetek korakanja nekaj deset zamaskirancev z gozdarskimi sekirami nekje na periferiji. Zakaj so se veliki mediji več dni čudili, kako da Šiška policija še ni aretirala, in s čim je Šiško tako zelo ogrožal oblast v Ljubljani, da so ga priprli, tudi še ni povsem jasno. Ideja, da pomeni resno grožnjo vladajočim, je smešna, pa čeprav je Slovenska vojska, ker se politiki z leve, ki vladajo zadnje desetletje, požvižgajo nanjo, res v precej sramotnem stanju. Tudi simbolno. Država in njeni najpomembnejši predstavniki, med njimi šef zveze borcev Tit Turnšek, ki je bil nekoč obrambni minister, bolj slavijo spomin na nekdanjo jugoslovansko partizansko vojsko, ki je po vojni množično pobijala ujetnike in izvajala revolucijo, kot na fante, ki so tvegali in žrtvovali življenja, da smo pred slabimi tremi desetletji dobili svojo lastno demokratično državo. Ustavno ureditev s tem veliko bolj ogrožajo kot Šiško. Da so bili Šiškovi vardisti zakrinkani, pa tudi ni državni udar. Ko je pred časom opozicijska SDS Janeza Janše predlagala, da bi bila zakrinkanost obrazov na javnih krajih prekršek, je to koalicija Mira Cerarja zavrnila kot kršitev temeljnih človekovih pravic vahabitov, ki bi škodovala turizmu.
S čim je torej Šiško tako strašno vznemiril medije in oblast?
Še najbolj se je – realno gledano – državnemu udaru približal z napovedjo, da bi ustavljal tihotapljenje migrantov čez mejo. To tihotapljenje je politika vladajočih, ki nezakonite migracije tudi sofinancira in spodbuja. In nova koalicija namerava po podpisanem dogovoru nadaljevati to politiko in – ko bodo razmere to omogočale – podreti ograjo, ki na meji s Hrvaško zdaj ponekod še otežuje svobodno gibanje Pakistancev, Alžircev, Maročanov in drugih, ki v Evropo ne smejo čez mejne prehode. Šiško je tu poskušal prekrižati vladne načrte. Da bodo kar se da hitro podirali ograjo, so šefi petih strank Marjan Šarec, Dejan Židan, Miro Cerar, Alenka Bratušek in Karl Erjavec pred tednom celo svečano podpisali v koalicijski pogodbi. Šesta stranka v vladnem konvoju, Levica Luke Mesca, tega ni podpisala, ker se dela, da je v opoziciji sama sebi. Se pa strinja.
Vladno sodelovanje pri tihotapljenju migrantov nam je ta teden predstavila notranja ministrica v odhajanju Vesna Györkös Žnidar po pogovoru z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer. Do konflikta je prej prišlo, ker so nevladne organizacije, ki jih plačuje vlada, začele obtoževati policijo, da naj bi množično vračala migrante, ki so jih zadnje mesece že uspešno pretihotapili čez mejo iz Hrvaške in zanje zahtevali azil. Ministrica je to zanikala in razkrila nerodno ozadje, da vlada pravzaprav podpira tihotapljenje migrantov v državo, ko financira te nevladne organizacije, ki migrante predajajo policiji. Opozorila je še, da je azilni sistem velika luknja, ki ne služi temu, da bi država pomagala politično ali sicer preganjanim. Namesto tega je sredstvo, da v državo pretihotapljene Alžirce, Pakistance in druge mimo schengenskih pravil pošljemo v druge evropske države.
Katere ženske so spolni objekt?
Vesna Györkös Žnidar je povzela, da nevladne organizacije obvestijo policijo o imenih in priimkih migrantov, ki so nezakonito prečkali mejo in želijo azil, jih s tem pravzaprav predajo policiji in pozneje zahtevajo poročanje od policistov, da bi lahko preverili uspešnost svojega dela. Ti migranti jo potem z zlorabo azilnih pravic večinoma ucvrejo na zahod. Ministrica je to povzela tako: “Velika večina tujcev, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito, in tudi prosilcev za mednarodno zaščito, zapusti nastanitvene kapacitete pred začetkom njihove obravnave. Število ustavitev postopka zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma tako letos že presega 1.500.”
Številko dopolnijo podatki o strmi rasti in spremenjeni strukturi migrantov, ki vstopajo v državo mimo mejnih prehodov. Takšni so:
Čisto vsi seveda ne pobegnejo takoj na zahod. Ni več preprosto. Sosednje države so uvedle mejne nadzore, ki jih v EU sicer ne bi smelo biti, in na meje ob policiji in vojski pošiljajo tudi že lovce. Če bi imeli Andreje Šiške, bi najbrž proti nam uporabili še te.
Da vladajoči ne storijo ničesar, da bi odpravili luknjo v azilnem sistemu, ko so migranti že tu, je mogoče pojasniti s pragmatičnimi razlogi. Na Balkanu se zbira velikanska množica, ki države tam spravlja v resne težave, po vseh porah pa pronicajo proti nam. Ko so pri nas, pa, če ne pobegnejo na zahod, državo veliko stanejo in prinašajo številna tveganja, ker so iz povsem drugačnih okolij. Tudi iz okolij, kjer je nepredstavljiva provokacija, če dekle ali ženska vstopi v bar. Kako velike so razlike, opisujejo v muslimanski skupnosti v Sloveniji sami, ko pojasnjujejo, zakaj je hidžab, ki zakriva vse, razen obraza, zelo primerno oblačilo za ženske. Pojasnjujejo, da takšno oblačilo žensko osvobodi: “Osvobojena je od moškega izkoriščanja, naslajanja z njenim telesom, strasti, ki hrepenijo po njenem telesu in jo vidijo kot seksualni objekt”. Članek lahko najdete tukaj: islam.si/rjuharice-ali-svobodne-zenske. (islam.si ni uradna stran Slovenske muslimanske skupnosti, slednja ima naslov http://www.smskupnost.si/ ). Težava se skriva v vprašanju, kaj to pomeni za ženske, ki se ne ravnajo po “osvobajajočih pravilih.” Ali po tistih še ostrejših, ko mora biti povsem zakrit tudi obraz in vsak centimeter kože. So si same krive, če postanejo spolni objekt?
Kje nastane konflikt, ker pri nas ne priznavamo pravil islama, ko gre za ženske in spolne objekte, je pokazala provokativna naslovnica Demokracije. Tale:
Odzivi na naslovnico so bili ostri. Od oblasti je ukrepanje proti reviji, ki jo vodi urednik Jože Biščak, z očitkom, da javno spodbuja k sovraštvu in nestrpnosti, zahtevalo društvo novinarjev. Pazite: organizacija, ki zastopa novinarje in medije, ni branila svobode govora in tiska, ki ju imamo nekaj desetletij, odkar sta propadla socializem in Jugoslavija. Niso odgovorili z močjo besede in argumentov. Zahtevali so oblastno ukrepanje, silo, argument moči. Iz ministrstva za kulturo so jim odgovorili, da za ukrepanje niso pristojni, da pa so javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti in sovražni govor kazniva dejanja, kar preganja policija, in da so primer zato predali možem, ki so ta teden že aretirali Šiška.
Jani Božič kot greh Alenke Bratušek
Da je za ostre ukrepe, je povedala tudi kandidatka za pravosodno ministrico Andreja Katič (SD), ki je v parlamentu ta teden ocenila, da se je doslej preveč toleriralo pojave, ki mejijo na sovražni govor, in dodala, da upa, da bodo organi pregona storili več. Prihodnja leta bo Katičeva simbolni šef organov pregona. Sporočilo je bilo jasno. Policisti in tožilci so podrejeni vsakokratni oblasti. In v primeru Šiška so Katičevo že poslušali. Po nastanku prejšnje vlade Mira Cerarja so nekoliko manj ostro ravnali pri Alenki Bratušek, ki so ji le premetali stanovanje in pisarne, ker so sumili, da je pučistično sama sebe predlagala za evropsko komisarko. Res se je sama predlagala. Kot se je nedavno za ministrico v vladi Marjana Šarca. A zdaj to ni več puč, ker je “naša” in nujna za vladanje. Ko je bila pred Cerarjem za premierko izvoljena Bratuškova se je osramotila s sodnim preganjanjem fotoreporterja Janija Božiča, ker jo je fotografiral v parlamentu, ko so jo poslanci volili. Cerar je imel Bratuškovo, Bratuškova Božiča, Šarec ima zdaj Šiška.
Ni pa še jasno, ali bodo na zahtevo društva novinarjev policisti po Šišku preiskali še stanovanje Biščaka, ga priprli, revijo pa prepovedali, ker kaže nespodobno oblečeno žensko kot spolni objekt za kup temnih rok. Kar, kot nas opozarja islamska skupnost, takšna ženska je. Ni spodobno oblečena. Po lastni krivdi.
Je razprava o teh dilemah tako neprijetna, da jo je treba prepovedati? Bomo v primeru molka lažje sobivali? Je nujno omejiti svobodo govora in tiska in uporabiti argument moči? Je največji problem države propadli predsedniški in poslanski kandidat Šiško, ki koraka v nekih daljnih gozdovih?
Če so odgovori pritrdilni, se nam slabo piše, in ni čudno, da od tu celo migranti bežijo.
Na zahod. Jasno.