Nekateri podcenjujejo pomembnost referenduma zakona o RTV. Zdi se jim, da gre za prepir med političnimi frakcijami, ki si želijo kontrolirati uredniško politiko javnega zavoda. Nič ne bi mogli biti dlje od resnice – gre za napad na ustavno zagotovoljeno pravico do obveščenosti. Koalicija trdi, da bo s predlogom novele zakona o RTV, ki jo je pripravila – oz. ki so jo v njenem imenu pripravili politični aktivisti tipa Marko Milosavljević – depolitizirala javni zavod Radiotelevizija Slovenija. Po več kot 16 letih, ko jih določevanje programskih svetnikov s strani državnega zbora sploh ni motilo, saj jih je vedno postavljala levica, so zdaj v hipu ugotovili, da ima star zakon “luknje” – luknja pa je ta, da utegnejo kdaj pa kdaj programske svetnike imenovati tudi predstavniki desnice. To pa je za ponosne naslednike komunistične revolucije nedopustno. Zato so se spomnili depolitizacije, ki pa je podobna kot denacifikacija Ukrajine – gre za krilatico, za katero se pripravlja popoln in trajen prevzem javnega zavoda s strani tranzicijske levice.
Spomnimo, kako je zavod RTV Slovenija sploh nastal. Čeprav je prvi slovenski radio oddajnik v eter začel spuščati radijske signale že leta 1928, sega zametek današnje ideološko socialistične RTV Slovenija v leto 1941, ko je začel oddajati radio Kričač, uradni radio Osvobodilne fronte, se pravi radio ruskih komunističnih plačancev na slovenskih tleh. Kasneje se je preimenoval v ROF (Radio Osvobodilne Fronte), nato pa po koncu vojne v Radio Svobodna Ljubljana. Vse od zametkov so ga imeli trdnih rokah komunisti in je služil za promocijo idej socializma. To se ni spremenilo tudi takrat ko so leta 1957 zagnali prvi TV program. Prva oddaja “TV prihaja“ je predstavila dosežke socializma. Šlo je torej za popolnoma partijsko voden medij po zgledu današnjih ruskih in severnokorejskih, kjer je bila uredniška neodvisnost nekaj tako absurdnega, da se o tem sploh ni pogovarjalo.
Slovenski komunisti so javni zavod trdno obdržali v svojih ideoloških krempljih vse do današnjih dni, najprej neposredno, tako da so urednikovali partijski funkcionarji, novinarji pa so imeli kar neposredno telefonsko zvezo s Centralnim komitejem Zveze komunistov, kar so priznale tudi staroste RTV, ko so jih na oddaji Tednik intervjuvali (ironično) o tem, kako želi prejšnja Janševa vlada “prevzeti” javni zavod.
Da bi razumeli, zakaj je bil leta 2005 sprejet trenutni zakon, ki državnemu zboru kot predstavniku ljudstva omogoča imenovanje programskih svetnikov, se je treba vrniti nazaj v čas od osamosvojitve pa do sprejetja zakona. Takrat je na RTV Slovenija še vedno veljala neprekinjena kontinuinteta od časov, ko so imeli novinarji neposredno zvezo s Centralnim komitejem, ki jim je govoril, kaj smejo in česar ne smejo objaviti. RTV Slovenija je bil skozi devetdeseta in zgodnja dvatisoča leta komaj kaj več od PR-službe levih strank – predvsem vladajočega LDS-a, ki je zamenjal Centralni komite. Takrat veljavni zakon je bil zelo podoben predlogu trenutne koalicije. Svetnike so neposredno predlagale cehovske civilne organizacije, rezultat pa je bil predvidljiv – RTV Slovenja je bila vodstveno trajno v rokah levih političnih strank in levih gospodarsko-interesnih združenj.
Zakon iz 2005 je prestal referendum
Da je s takratnim zakonom bilo nekaj narobe, so se očitno zavedali tudi levi volivci, saj je prestal tudi referendum. Glede na to, da je slovensko volilno telo usmerjeno 60:40 v prid levici, je to še bolj osupljivo. Trenutni zakon je volivcem prvič dajal pravico, da posredno vplivajo na sestavo programskega sveta, in sicer prek svojih predstavnikov v državnem zboru, ki imenujejo 21 od 29 članov sveta.
Levica je prvič v zgodovini izgubila popolno kontrolo nad RTVS
Preprosto – ker so prvič v zgodovini izgubili večino v programskem svetu, kar se jim zdi v deželi, kjer javni servis RTV dinastično pripada levici – povsem nesprejemljivo. Po trenutni zakonodaji državni zbor imenuje skupaj 21 članov programskega sveta, po novi bi lahko odslej imenoval le dva člana, večino mest v novem organu pa bi imeli predstavniki t. i. civilne družbe. Njihova motivacija je jasna – predstavnikom civilne družbe (beri: nevladnim organizacijam in javnih ustanovam, ki so politično naklonjene izključno levim strankam in levi ideologiji) želijo omogočiti, da opravljajo delo njihovih zastopnikov.
S tem bi z eno potezo odstavili trenutno vodstvo RTV Slovenija vključno z generalnim direktorjem Andrejem Grahom Whatmoughom, razpustili programski svet, ki ga prvič v zgodovini niso imenovali levičarji, in prevzeli nadzor nad delovanjem RTV. Ker programski svet na predlog generalnega direktorja skrbi za vsebinsko obliko programa, bi prek njega diktirali programske vsebine in termine oddaj podobno kot v dobrih starih časih, ko je (po besedah kandidatke za predsednico republike Nataše Pirc Musar) po hodnikih kot duh strašil član Socialnih demokratov Lenart Šetinc in tiho urednikoval po hiši.
Novi koaliciji je očitno nesprejemljivo, da je trenutni programski svet prvi v 17 letih od sprejetja ZRTVS-1, ki ga ni imenovala leva vlada. Politična levica je bila v Sloveniji na oblasti večji del zadnjih dveh desetletij z izjemo kratkega obdobja od 2012 do 2013. Sedanja leva vlada podobno kot prejšnje ne bi imela prav nič proti trenutni zakonodaji, če se ne bi zgodilo zanje nesrečno obdobje 2020–2022, ko je Šarec vrgel puško v koruzo. Prav dejstvo, da zadnji dve leti niso vladali, je spodbudila željo politične levice po razveljavitvi leta 2005 sprejetega zakona.
Namen trenutnega zakona je skrb za pluralizacijo
Prvotna ideja trenutno veljavnega zakona je bila, da bi različne vlade imenovale svoje člane programskega sveta, ko bi se ti izmenjevali, pa bi struktura članstva sama po sebi postala pluralistična in politično večplastna. Motivacija zakonodajalca je bila torej težnja po pluralizaciji. Kot že omenjeno, so od 2008 pa vse do 2022 vladale večinoma leve koalicije in v programski svet imenovale posameznike, ki so ustrezali njihovim političnim ciljem. Ko je Janševa vlada prevzela oblast, je sledila ideji zakona, v programski svet je imenovala svoje predstavnike in ga tako naredila vsaj nekoliko bolj politično pluralnega. Kot rečeno pa je bilo to za trenutne oblastnike nesprejemljivo.
Vse do sprejetja trenutnega zakona iz 2005 so leve stranke in njeni ideologi imeli popolno kontrolo nad nadzornimi in vodstvenimi funkcijami na RTV Slovenija. Dolgoletni programski svetnik (1998–2006) je bil npr. Janez Kocjančič, komunistični birokrat iz SFRJ, ki je kasneje politično pot nadaljeval kot predsednik Socialnih demokratov (1993–1997), sicer pa eden od ustanoviteljev Kučanovega Foruma 21. Leta 2005 so državljani s trenutnim zakonom prvič dobili možnost, da njihovi predstavniki v parlamentu vplivajo na programsko vsebino medija, ki ga vsi prisilno plačujejo. Očitno je bilo levičarske hegemonije na RTV dovolj tudi levičarjem, saj so tudi ti na referendumu podprli zakonski predlog, ki ga je takrat pripravilo ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija.
O sestavi programskega sveta so takrat naprej odločali izvoljeni predstavniki ljudstva. Zakon je omogočil izmenjavo članov programskega sveta v določenih časovnih rokih, ki bi vladam različnih ideoloških nazorov omogočil vpliv na sestavo programskega sveta in s tem posredno poskrbel za pluralizacijo. Desnica se v 15 letih skoraj popolne dominacije levih koalicij ni pritoževala, ko so programski svet oblikovale predvsem leve vlade – takšna je pač bila zakonodaja. Če so želeli imenovati svoje predstavnike, so morali zmagati na volitvah – požrli so celo izigravanje zakonodaje, ko SDS kot največja stranka protizakonito ni imela svojega predstavnika v programskem svetu. Šele ko je desnica prevzela oblast, so levičarji ugotovili, da zakon ne zagotavlja večne dominacije levih strank nad programskimi vsebinami. In se na vrat na nos odločili, da vse porušijo in zgradijo na novo – tokrat tako, da možnosti desnega vpliva ne bo več. Desno pluralizacijo medija dojemajo kot sistemsko napako. V resnici želijo zamašiti luknje in še pred lokalnimi in predsedniškimi volitvami poskrbeti, da bo RTV Slovenija prek premetene uporabe svojih posrednikov zopet povsem njihova.
Pomenljiv nastop predsedniške kandidatke na Tarči
V tem pogledu je pomenljiv nastop predsedniške kandidatke Nataše Pirc Musar na Tarči, ki je novinarjem RTV svetovala “naj zdržijo” (najbrž je imela v mislih naj zdržijo, dokler nova vlada zakona o RTV ne “depolitizira”). Hkrati pa je povedala nekaj izredno zanimivega – rekla je da “uravnoteženih” medijev ni, ker bi to pomenilo, da se nekatere novinarje ožigosa oz. stigmatizira, da so levi oz. desni. Da velja le profesionalnost. Gre za zelo poznan manever tranzicijske levice. Izgovarjanje na profesionalnost, ki naj bi nadomestila uravnoteženost. Predsedniška kandidatka namreč trdi, da noben medij po svetu ne pozna pojma uravnoteženosti. Seveda to ne drži. Načelo uravnoteženosti poznajo skoraj vsi mediji po svetu – gre vendarle le za to, da se mediji o zgodbi poročajo tako, da stvar raziščejo iz vseh plati. Analiza UKOM-a pa je pokazala, da imajo novinarji RTV Slovenija pri tem hude sistemske težave, saj je več kot očitno, da premišljeno in namerno ne predstavljajo obeh plati zgodbe tam, kjer napadajo desnico. Primerov se je zvrstilo toliko, da ne more več iti za naključja. Da predsedniška kandidatka brani tak način poročanja, pove veliko tudi o njeni kandidaturi, še več pa o novinarskih standardih RTV Slovenija.
Novinarji RTV želijo neodvisnost v pristranskosti
Kaj si želijo najglasnejši uslužbenci javnega zavoda, kot sta vodja protestniškega gibanja Helena Milinković in Igor E. Bergant je jasno. Želijo si popolno “neodvisnost”, kar pomeni – kot se je izrazila bivša direktorica televizijskega dela RTV Ljerka Bizilj – 2000 urednikov, vsak s svojo neodvisnost. Seveda ko govorimo o neodvisnosti, to ni sopomenka profesionalnosti. Gre za neodvisnost v lastno ideološko prepričanje, ki preferira eno politično opcijo. Še en dokaz zato je zadnje dogajanje, ko so Člani uredništva spletnega portala MMC-ja so po predstavitvi treh prijavljenih kandidatov na razpis za odgovornega urednika s plebiscitarnih 93-odstotki glasov podprli zelo jasno na levo definirano Ksenjo Tratnik. Dušan Hedl je dobil en glas podpore, Ksenija Koren nobenega. Jasno je kar si želi najglasnejši del novinarskega kolektiva, ki ga zadnji čas predstavlja Bergant – želijo svobodo za svojo politično pristranskost.
Referendum je zadnja priložnost
Referendum je zadnja priložnost, da polovica državljanov, ki ni indoktrinirana s socialistično ideologijo, prepreči, da se javna televizija (tokrat za zmeraj) vrne v obdobje 1941–2005. Gre za eklatantni napad na javni medij, širše pa tudi na svobodo govora in svobodo do izražanja, saj je Ustavno sodišče RS leta 2001 ugotovilo, da je le dovolj financirana in pluralna, od politike neodvisna javna RTV temelj zagotavljanja ustavno zagotovljene pravice do obveščenosti. Referendum o noveli zakona o RTV je zadnja rešila bilka za javni zavod, ki ga lahko obvaruje pred tem, da za zmeraj postane PR izpostava levih strank in levega gospodarskega podzemlja. V igri ni le svoboden, pluralen in uravnotežen zavod, ampak ustavno zagotovljena pravica do obveščenosti.
Andrej Žitnik