Žiga Bauer trdi, da je žrtev slovenskega pravosodja in krivičnega medijskega poročanja. Sodišče ga je obsodilo na pogojno kazen štirih mesecev zapora (sodba sicer še ni pravnomočna), ker naj bi v telefonskem pogovoru grozil novinarju Eriku Valenčiču. Sam zanika, da bi kaj takega kadarkoli storil. Njegova zgodba je šokantna. Trdi, da je bil v postopku, polnem nepravilnosti, obsojen brez dokazov in da je žrtev diskriminatornega delovanja pravosodja.
Zgodba se začne s člankom, naslovljenim Koalicija sovraštva II, ki ga je v Mladini objavil novinar Erik Valenčič. Avtor je v članek, v katerem je na sončni strani Alp iskal fantomske “neonaciste”, umestil tudi poročno fotografijo domžalskega podjetnika Žige Bauerja.
Ozadje spora z Valenčičem
Slednji se v članku z naslovom Koalicija sovraštva II pojavi zgolj kot obrobni akter. Avtor prispevka ga omenja dvakrat, in sicer najprej v podpisu fotografije z njegove poroke, nato pa še kot domnevnega ustanovitelja Društva za promocijo tradicionalnih vrednot.
“Valenčič je 25. 8. 2021, po seji Knovsa, z namenom diskreditacije mojega prijatelja Žana Mahniča pred vsemi mediji kazal fotografije z moje in ženine poroke ter mene in nekatere svate označil za neonaciste. Njegov namen je bil javnosti prikazati, kako se Žan Mahnič druži z domnevnimi neonacisti, čeprav v resnici nihče od prisotnih ni neonacist. Omenjeni svatje so bili zgolj slovenski domoljubi, ki jih Valenčič močno prezira, kot prezira tudi slovensko domoljubje. Že dlje časa je namreč znano, da Valenčič načrtno škoduje in slovenske domoljube označuje s fašisti in nacisti in za to dobi dobro plačilo,” je takratno dogajanje komentiral Bauer.
Bauer je v pogovoru za naš medij povedal, da je na uredništvo Mladine poslal več elektronskih sporočil, v katerih je zahteval, naj slike, ki so se znašle v več njihovih člankih, odstranijo, saj so uničevale spomin na poroko, najlepši dogodek v njegovem življenju. “Na moja sporočila uredništvo ni odgovorilo, zato sem Valenčiča poklical na mobilni telefon,” je povedal Bauer.
Bauer razkrije vsebino pogovora z Valenčičem
Bauer je po avtorjevem pričanju pred KNOVS (Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb) z njim stopil v stik. V telefonskem pogovoru mu je pojasnil, da prav gotovo ni “neonacist”, kar je sporočal članek, da so bili na poroki prisotni svatje vseh svetovnonazorskih prepričanj. Pojasnil mu je tudi to, da je s svojim prispevkom skrunil njegov spomin na poroko. Bauer naj bi od avtorja prispevka zahteval zgolj javno opravičilo, odstranitev fotografij njegove poroke iz članka, ta pa se mu je (tako navaja Bauer) posmehoval. Bauer javnega opravičila ni prejel, Valenčič pa je za nameček zoper njega sprožil kazenski pregon. Bauerja je obtožil, da mu je v telefonskem pogovoru grozil, kar pa Bauer vehementno zanika.
Bauer danes ocenjuje, da je bil ta telefonski klic pravzaprav voda na Valenčičev mlin, saj naj bi se ta zavedal, da Bauer pred slovenskim sodstvom “nima nobenih možnosti”. Bauer namreč meni, da slovensko sodstvo krivično obravnava vse, ki imajo kakršnekoli vezi, pa četudi le prijateljske, s političnimi gibanji desno od sredine. “To jasno dokazuje, da ne živimo v pravni državi, temveč v sistemu, kjer vlada tiranija in so posamezniki iz levih političnih krogov privilegirani,” dodaja.
Valenčičeva priča pogovora najprej ni slišala, nato pa se je premislila
Sledila je sodna obravnava. Bauer razkriva, da Valenčič uvodoma ni imel nobene kredibilne priče, ki bi lahko potrdila njegovo plat zgodbe. Njegova partnerka, ki jo je sodišče naposled sprejelo kot pričo, se je namreč v trenutku pogovora nahajala za zaprtimi vrati v drugem prostoru. Kot navaja Bauer, je pred sodiščem sama navedla, da telefonskega pogovora ni slišala v celoti, zgolj navedbe njenega partnerja Valenčiča, ki naj bi dejal: “Pa me toži, pa me toži.” Bauer se spominja tudi tega, da je Valenčič navedel, da ga je partnerka med pogovorom “pogledala malce tako”, kar pa se ne sklada z njeno prvotno navedbo, “kar pa je seveda čista izmišljotina, saj osebe čez zaprta vrata ni mogoče videti”.
“To jasno dokazuje, da je načrtno lagal. Poleg tega je dejal, da je partnerki vsebino telefonskega klica razložil šele po zaključku klica. Tudi njegova partnerka je na sodišču izjavila, da mojih besed na drugi strani telefona ni slišala,” razlaga Bauer in dodaja, da bi v resnično demokratični državi morali takšno pričo, ki sploh ni slišala pogovora, zavrniti. Ob absurdnem poteku sodnega postopka je Bauer sodnici predlagal, naj na zaslišanje povabi tudi njegove sorodnike in prijatelje, ki jim je vsebino pogovora razložil post festum. Bauer izpostavlja, da je sodnica njegov predlog zavrnila brez obrazložitve.
Temu je sledilo novo presenečenje. Valenčičev zagovornik Emil Zakonjšek je nato zahteval spremembo izpovedi priče in ponovno zaslišanje Valenčičeve partnerke. “Zaradi očitkov obrambe, da skozi zaprta vrata ni mogoče slišati telefonskega pogovora, kaj šele videti osebe na drugi strani telefona, so se odločili spremeniti zgodbo. Emil Zakonjšek je pojasnil, da sta se sedaj Valenčič in njegova partnerka odločila, da spremenita zgodbo, in celo predlagal ponovno zaslišanje priče. Odv. Zakonjšek je trdil, da je bil Valenčič sprva v sobi skupaj s partnerko, nato pa naj bi šel v drugo sobo in zaprl vrata. Sodnici se to ni zdelo sporno. Zgodbo so naknadno spremenili, da bi dosegli boljši rezultat na sodišču, kar predstavlja absurd vseh mogočih absurdov,” razlaga Bauer.
Slednji dodatno navaja, da je bil med procesom deležen krivične obravnave. Sodnica naj bi Valenčiču dovolila, da je razlagal o okoliščinah njegovega poklica, o tem, kako spremlja različne skrajne skupine po Evropi, celo o njegovih obiskih držav Bližnjega vzhoda. Bauerjev zagovor pa naj bi po drugi strani pri skoraj vsakem stavku prekinjali. Tako ni mogel ustrezno pojasniti ne svojih poznanstev z usodne poročne fotografije ne razlogov za klic Valenčiča.
Med “montiranim” procesom, kot izpostavlja Bauer, fokus njegovih zasliševalcev sploh ni bil na telefonskem klicu, temveč na njegovih poznanstvih. “O tem klicu so me na obravnavah zasliševali le bežno, medtem ko so se izključno osredotočili na to, s kom se družim in kdo so moji prijatelji. Dejansko me niso niti vprašali, ali sem grožnjo, ki mi jo očita Valenčič, res izrekel,” se spominja.
Navaja, da sta z odvetnikom vložila predlog za izločitev sodnice zaradi napak v postopku in nepravilnosti, vendar so predlog gladko zavrnili. “Predlog so seveda gladko zavrnili, saj je očitno celoten sodni sistem povezan in se medsebojno ščiti. Sodnica je tako nadaljevala z obravnavami. Več kot očitno je bil glavni namen teh številnih obravnav, ki so sledile zgolj enominutnemu telefonskemu klicu, povečati stroške in me dodatno finančno izčrpati,” izpostavlja.
Iz absurda do obsodbe na zaporno kazen
Sodnica Tanja Lombar Jenko, sicer poznana tudi iz primera Patria, ga je nato spoznala za krivega. Sodba zaenkrat še ni pravnomočna. Valenčič in njegov odvetnik Zakonjšek sta od Bauerja zahtevala še denar, vendar je sodnica Valenčiča napotila na civilno sodišče. Kot je mogoče razbrati iz članka na spletni strani Mladine, bo Valenčič o tem še razmislil. Čaka na odziv Bauerjeve obrambe.
“Odločitev sodnice Tanje Lombar Jenko je bila, da sem spoznan za krivega. Po predlogu državne tožilke Ane Toni mi je sodišče dosodilo štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta od pravnomočnosti sodbe brez kakršnih koli dokazov o kaznivem dejanju. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da povsem verjame Valenčiču in njegovi partnerki ter se strinja s kazenskim predlogom državne tožilke,” pripoveduje Bauer. Dodaja, da je sodnica sprejela odločitev, kljub temu da je skupaj z odvetnikom večkrat izpostavil neskladje v izjavah priče in Valenčiča ter tudi napake v sodnem postopku. “Imeli smo tudi jasne dokaze, da je Valenčič govoril neresnice in da mu nisem grozil,” je prepričan Bauer. Bauer izpostavlja, da sodnica po drugi strani njegovih prič ni obravnavala kot verodostojnih, kljub temu da sta bili njuni izpovedi, da Bauer Valenčiču ni grozil in da je zgolj zahteval javno opravičilo ter odstranitev fotografij, skladni.
Pogrom nad drugače mislečimi?
Bauer obsodbo sodišča razume kot del širše zgodbe, v kateri slovensko pravosodje različno obravnava ljudi različnih svetovnonazorskih prepričanj. “Žal živimo v obdobju, ko se ne sodi krivično samo političnim predstavnikom z desne politične sfere, temveč so šli tako daleč, da so začeli krivično soditi tudi podpornikom, znancem, prijateljem in vsem, ki so kakorkoli povezani s politično desnico, in se jim na tak način maščevati za podporo ter povezavo z desnico,” izpostavlja.
Posledice Valenčičevih pisanj
Kot pravi, krivična obsodba ni edina žalostna posledica Valenčičevega delovanja. Omenjeni novinar je šel celo tako daleč, da je pisal dobrodelni organizaciji Rotary klub Domžale. Spraševal naj bi jih, kakšen je postopek izključitve. Njegova pisanja pa so imela še druge posledice. Trdi, da so na družinsko podjetje klicali levičarski skrajneži, ki so žalili zaposlene in jih označevali z “nacisti” in drugimi žaljivkami. “Poleg tega so v trgovini razbili vrata, kar je zabeležila tudi kamera, o dogodku pa so bili obveščeni policisti. Na spletu in družbenih omrežjih so posamezniki in tudi razne skrajno levičarske organizacije in strani pozivale k bojkotu naše trgovine,” pojasnjuje. “Gre za nizkotna dejanja posameznika, ki se predstavlja kot novinar, a z neresničnimi in škodoželjnimi članki načrtno uničuje življenja ljudi, ki imajo drugačna družbenopolitična prepričanja kot on,” ocenjuje.
Ž. K.