Resnični razlogi za bedo podsaharske Afrike

Na krilih prebujenske ideologije se v Evropi vse bolj vzbuja krivda zaradi kolonizacije podsaharske Afrike v preteklosti. Zahod naj bi tudi po dekolonizaciji izkoriščal t. i. črno Afriko, zaradi česar bi se evropski beli človek moral pokesati in Afričanom pomagati, med drugim s sprejemanjem afriških ekonomskih migrantov. V prispevku dokazujemo, da je ta naracija za lase privlečena pravljica.

Še danes med evropsko “prebujensko” populacijo odmeva berlinski govor (TED) “Afričanke” Mallence Bart Williams iz leta 2015. Ta govor je postal eno od orodij “prebujenskega” vseevropskega posipanja s pepelom in bele krivde, ki naj bi bila upravičena zaradi evropske kolonizacije oz. izkoriščanja Afrike. Evropa je svoj višek dosegla v poznem 19. stoletju. Naracija, ki jo je v svojem znamenitem “TED pranju možganov” razvila Mallence Bart Williams, izpostavlja, da je za bedo Afrike odgovoren Zahod, ki je Afriko najprej poškodoval s kolonizacijo in jo še naprej nepravično ekonomsko izkorišča tudi po dekolonizaciji. Poudariti je treba, da govornica kljub svoji temni polti v resnici ni Afričanka, saj se je rodila v nemškem Kölnu nemški materi in očetu, ki je v Nemčijo migriral iz Sierre Leone. Izobraževala se je na zahodnih univerzah in odrasla na Zahodu, zato v resnici “črne” Afrike niti ne more razumeti, čeprav ima afriškega očeta. Govornico omenjamo kot karakteristično predstavnico zahodnih nergačev, ki uživajo vso blaginjo zahodnega življenja, hkrati pa se zgražajo nad tradicijo, ki jim je to blaginjo omogočila. Nič nenavadnega ni, da se zahodni “prebujenci” pritožujejo nad zahodno “obravnavo” Afrike bolj kot Afričani sami. Resničnim Afričanom je namreč kristalno jasno, zakaj je Afrika danes v tako težkem položaju, saj vedo, da so v ozadju njihovi lastni, torej afriški, vzroki in da je Zahod Afriki skozi kolonizacijo v resnici ogromno in neprecenljivo pomagal.

Kolonizacija je Afriko rešila pred še večjo bedo

V Afriki je železna doba trajala do leta 1000 našega štetja. Če ne bi bilo trgovanja z Zahodom v zahodni Afriki (in z islamsko civilizacijo na severu Afrike), bi bila Afrika danes najverjetneje še vedno v železni dobi, kar pomeni, da bi bil življenjski standard zdaj živečih Afričanov (brez Zahoda) v tem trenutku porazen. Trgovina z Zahodom na zahodnih obalah Afrike je omogočila t. i. afriško zlato dobo, ko je bil razvoj Afrike zaradi prihajajočega zahodnega bogastva skokovit in so se v Afriki oblikovala velika kraljestva. Trgovina z Zahodom je tedaj temeljila predvsem na zlatu in sužnjih, ki jih je bilo v Afriki od nekdaj v izobilju, še preden so zahodnjaki od temnopoltih Afričanov sploh kupili prvega sužnja. Po oceni Mednarodne organizacije dela je še danes največja gostota sužnjev prav v Afriki, in sicer 7,6 na 1000 prebivalcev, kar je dober pokazatelj enega spektra današnje afriške mentalitete.

Ko je bila podsaharska Afrika konec 19. stoletja dokončno razkosana med evropske kolonialne sile, se je stopnjevalo izkoriščanje afriških naravnih bogastev. Afričani so se upirali in so jih za to Evropejci tudi brutalno kaznovali. V belgijskem Kongu so belgijski vojaki za kazen odsekali roke kar milijonu Afričanov, toda kolonizacija je Afriki prinesla zahodno znanje v obliki infrastrukture, šolstva, sistema vladavine nacionalne države, ki po učinkovitosti močno presega afriško plemensko ureditev, tehnologijo in medicino. Zaradi vsega tega je danes v Afriki mogoča demografska eksplozija, saj je bila pred zahodno kolonizacijo smrtnost otrok v Afriki najvišja na svetu. Po dekolonizaciji oz. razglasitvi suverenosti posameznih podsaharskih držav je Afričanom vse to bogastvo Zahoda ostalo.

Brutalna afriška sodobna mentaliteta

Po dekolonizaciji se je standard Afričanov poslabšal. Sledile so vojne, ki so bile zaradi modernega zahodnega orožja uničujoče. Najboljši dokaz za to, da so z dekolonizacijo Afričani v resnici izgubili varnost in standard, ki ga je zagotavljal “red” zahodnih kolonialnih oblastnikov, je današnje dogajanje v Južni Afriki. V nedavnem intervjuju s Piersom Morganom je Slavoj Žižek razkril, da je govoril s pripadnico afriškega nacionalnega kongresa, ki ima visok položaj v tej južnoafriški vladajoči stranki. Povedala mu je, da je med temnopoltimi Južnoafričani vse več nostalgije po času vladavine apartheida. Razlog je v tem, da je standard črncev v Južni Afriki danes enak ali celo slabši, reda pa je bistveno manj kot tedaj, ko so Južnoafričanom vladali rasistični belci. Podoben občutek, povezan z dekolonizacijo, imajo številni domačini skoraj povsod v podsaharski Afriki.

Druga informacija, ki jo je v intervjuju omenil Žižek, je to, da so v Ugandi pred nekaj meseci skoraj soglasno sprejeli posebno zakonodajo – ta predvideva smrtno kazen za tiste, ki jih zalotijo v homoseksualnem odnosu. Ugandski zakonodajalci so kruti zakon upravičili z idejo, da je v okviru dekolonizacije treba zavreči kulturo Zahoda, ki jo označujejo kot očitno homoseksualno. Dogodki, kot sta sprejetje omenjenega ugandskega zakona in ruandski genocid, v katerem so Hutujci z mačetami posekali milijon tutsijskih sodržavljanov, kažejo na to, da je sodobna mentaliteta Afričanov v splošnem brutalna. V takem okolju je nemogoče, da bi bila redistribucija bogastva takšna, kot je danes v okviru zahodne civilizacije, kjer imamo ljudje močan socialni čut in skladno s katerim delujejo tudi naše vlade. Če ustrezne redistribucije bogastva ni, je večina ljudi revna, neizobražena in ranljiva, saj se morajo ves čas ukvarjati s preživetjem.

Če je denimo v Evropi teh beguncev veliko, to pomeni uvoz afriških problemov in brutalne mentalitete v Evropo oz. na Zahod, kar pomeni grožnjo evropskemu načinu življenja in destabilizacijo posameznih evropskih držav. Afričanom, ki so v Evropi in se prostovoljno zapirajo v gete, tovrstne migracije ne pomagajo. Na drugi strani bi bila tudi velika pomoč Zahoda podsaharski Afriki v denarju ali dobrinah brez učinka, saj bi denar in dobrine pristale v rokah vladajočih afriških korumpiranih politikov ali lokalnih vojskovodij, ki bi v primerjavi z revnim lokalnim prebivalstvom le še bolj obogateli. Dokler se ne spremeni mentaliteta, je tovrstna pomoč z Zahoda, ki jo zahtevajo zahodni “prebujenci”, kot je Mallence Bart Williams, nesmiselna.

Mag. Tadej Ian