Splošno prevladujoče mnenje je, da revolucije niso vse slabe. V tem članku bomo dokazali, da je tovrstno razmišljanje zabloda. Prav vse revolucije na koncu prinesejo več škode kot koristi. Edini vzdržni razvoj je evolutiven, tak torej, ki uvaja postopne funkcionalne spremembe, ki so preizkušene.
Na začetku tega članka želimo poudariti, da napredka ne gre nikoli enačiti z revolucijami. Res je, da lahko določene revolucije prinesejo napredek. In absolutno drži, da je izredno pomembno, da človeštvo ves čas napreduje in se razvija. Brez razvoja pride do stagnacije in kasneje do propadanja, saj pravimo, da človeka povozi čas. Toda pravi razvoj in stabilni napredek brez pretresov in nazadovanj prinese evolucija, ne pa revolucija. Določene revolucije so celo nazadnjaške, saj družbo potisnejo nazaj namesto naprej – tako je bilo s komunistično. Tiste revolucije, ki prinesejo napredek, same po sebi niti ne bi bile problematične. Problematično je predvsem to, na kakšen način se na revolucije odzovejo ljudje. Če bi se bili ljudje v zelo kratkem času zmožni prilagoditi, bi bile tudi nekatere revolucije uspešne. Toda ljudje tega nikoli niso sposobni, ker so vajeni delovati utečeno in se nekaterih starih praks otresejo šele v letih, desetletjih ali celo šele v več generacijah. Revolucije tako vsaj dolgoročno – če že ne kratkoročno – postrežejo predvsem s kaosom, saj jim sodobniki nikoli niso sposobni slediti.
Komunistična revolucija
Skorajda je odveč izgubljati besede o komunistični revoluciji, za katero je jasno, da je razvojna slepa ulica, ki je pobila najmanj sto milijonov ljudi in poslabšala kakovost življenja vsaj milijardi ljudi. Komunistična utopija sveta, v katerem se cedita med in mleko, kjer vsak dobi tisto, kar potrebuje, in kjer vlada pravičnost, se je sesula kot hiša iz kart, še preden je sploh začela obstajati. Ljudje preprosto ne funkcionirajo tako, kot so si predstavljali komunistični ideologi. Že komunisti, t. i. avantgarda delavskega razreda, katerih cilj naj bi bil vzpostavitev te “čudovite” utopične družbe, so podlegli pohlepu in egoizmu ter se ustoličili kot vladajoča elita, ki je preostalo prebivalstvo izkoriščala bolj kot najhujši kapitalisti.
Medtem je ljudem v svobodnem in demokratičnem tržnem gospodarstvu, ki so ga komunisti tako zelo obsojali kot nekaj krutega in zavrženega, uspelo evolutivno doseči visok standard delavcev, o kakršnem so zatirani delavci pod čevljem komunističnih elitistov lahko le sanjali. Komunistična revolucija je šolski primer, zakaj revolucionarni razvojni obrazec ne funkcionira ter dolgoročno povzroči samo kaos, trpljenje in nazadovanje na izhodiščno točko pred revolucijo ali pa razvojno gledano še bolj nazaj.
Industrijska revolucija
Industrijska revolucija nam je prinesla ogromno napredka. Izboljšala se je kakovost življenja. V okviru industrijske revolucije ne moremo niti mimo napredka medicine in znanosti. Industrija je namreč potrebovala vedno nove izboljšave, zato je bila znanosti že po naravi naklonjena. Redkokdo bi nasprotoval temu, da je industrijska revolucija prinesla neprimerno večje udobje in ugodje življenja med ljudi. Tudi lakote je občutno manj, kot je je bilo pred industrijsko revolucijo, saj obvladamo uporabo strojev in drugih pripomočkov za uspešnejše oz. učinkovitejše kmetovanje.
Pa vendarle bo tudi industrijska revolucija dolgoročno prinesla samo kaos. Ko bodo končani njeni vplivi, bo človeštvu slabše, kot mu je bilo pred industrijsko revolucijo. Težave, s katerimi je postregla, so namreč številne. Industrijske surovine in pogonska goriva, ki jih množična produkcija potrebuje, počasi kopnijo. Človek nikoli ni rešil problema onesnaževanja okolja, ki ga je prinesla industrijska revolucija. Tu ne gre samo za izpuste, pač pa tudi za dezertifikacijo zemlje, ki jo povzroča moderno kmetijstvo s svojimi pesticidi, herbicidi, sintetičnimi gnojili itd. Manj lačnih in bolnih ljudi na svetu se je odrazilo v padcu smrtnosti in dvigu natalitete, zaradi česar planet postaja vse bolj naseljen. In ljudje, ki jih je vse več, potrebujejo še več hrane, dobrin itd., zaradi česar je treba uporabiti še več virov, energentov itd. Namesto da bi ljudje na svetu takoj po začetku industrijske revolucije začeli nadzirati nataliteto in ohranili varčni slog življenja, ki je bil pred industrijsko revolucijo danost, je prišlo do eksplozije prebivalstva in potrošništva. Proizvajajo se vse slabše stvari, npr. oblačila, ki se hitro strgajo, ali aparati, ki se hitro kvarijo, da bi bili ljudje motivirani kupovati vedno novo. In to seveda zaostruje problem odpadkov. Ljudje nikjer na svetu niso bili zreli za napredek, ki ga je skoraj čez noč prinesla industrijska revolucija, zato je danes, po pičlih dobrih dveh stoletjih, svet zaradi industrijske revolucije na pragu katastrofe, ki ne bo le ubila ogromno ljudi, pač pa bo tudi poslabšala življenjski standard bolj ali manj vseh. Dosti bolje bi bilo, da bi napredek v tehnologiji prihajal postopno, skladno z evolutivnim razvojnim obrazcem torej, ne pa z revolucionarnim.
Digitalna revolucija
Kot da ne bi bilo že dovolj tegob industrijskega “razcveta”, je v manj kot dveh stoletjih sledila še digitalna revolucija. Svet je postal mobilnejši, manjši, saj so fizične razdalje digitalno premoščene. Vse nam je pri roki. Človeku skorajda ni treba več zapustiti doma, saj lahko s pomočjo računalnika in mobilnega telefona prek interneta od doma dela na daljavo in služi denar, naroča stvari, se zabava, komunicira s prijatelji, si celo poišče življenjskega partnerja itd. Na voljo mu je cela svetovna zakladnica znanja. Tako mu še v lokalno knjižnico ni več treba, saj ima na internetu ves čas na razpolago dosti več literature, kot jo premore katera koli knjižnica sveta.
Toda z digitalno revolucijo smo se prebudili v sodobno nočno moro. Skoraj vsi naši mladi in dobršen del odraslih je cele dneve prikovan pred zaslone digitalnih naprav, med katerimi je celo gledanje televizije zastarela oz. staromodna zadeva. Mladi postajajo asocialni, saj se vse manj fizično družijo in še tedaj, ko se, veliko časa preživijo z očmi, uprtimi v zaslone svojih mobilnih telefonov. Redke so družbe mladih, kjer se ljudje, ki se v zunanjem svetu družijo, dogovorijo, da bodo mobilne telefone pustili doma in s seboj vzeli le enega za vsak primer, ker se zavedajo, da se niso zmožni upreti skušnjavi buljenja v napravo. Digitalna revolucija nam je sicer res omogočila boljši zaslužek, lažje delo in manj poti, vendar nam pospešeno razkraja družbo s slabšanjem kakovosti in z redukcijo medosebnih odnosov. Ljudje, ki so bili nekoč dinamični pripadniki lokalnih in širših skupnosti, se čedalje bolj spreminjajo v odtujene posameznike, ki so vse bolj “priklopljeni” na digitalne naprave in vse manj v stiku s sočlovekom. Gre za razkroj družbe pred našimi očmi v režiji digitalnih naprav.
Evolutivni razvoj je stabilen
Postopni evolutivni razvoj z nadzorovanimi spremembami je tisti, ki omogoči varen in stabilen napredek brez pretresov, padcev, trpljenja in kasnejšega nazadovanja. Kdor koli je revolucionar po srcu, je mlad človek, ki se išče in še rad eksperimentira, ali pa človek, ki je po letih star, a nezrel in neprilagojen dani realnosti. Če se revolucionarjem omogoči, da realizirajo svoje burne in divje ideje ter spremenijo svet “čez noč”, bo prej ali slej prišlo do neugodnih posledic, ki bodo rušilne in povzročile trpljenje številnih ljudi. Resnično varnost in napredek pomeni tradicija s postopnimi spremembami.
Tadej Ian