Zadnje dni javnost znova pretresajo množični poboji zaradi prenosa posmrtnih ostankov iz Hude jame. Zanimivo se zdi dejstvo, da so mediji o tovrstnih dogodkih poročali že med samo svetovno tragedijo, ko se večina teh zločinov na Slovenskem sploh še ni zgodila.
Med žrtvami medvojnih pobojev se je znašel tudi nekdanji priljubljeni župan vasi Ig, ki je slovel po uspešnem vodenju svoje občine. Komunisti naj bi ga že leta 1943 zajeli in v bližini Ribnice tudi umorili skupaj z drugimi sojetniki. Kakšno leto pozneje je posebna komisija izvedla izkop in identifikacijo teh žrtev. Posmrtni ostanki pa so bili dostojno pokopani.
Med žrtvami priljubljeni ižanski politik
Nekateri “rdeče obarvani” prebivalci že omenjene vasi so med vojno “položili roke” na svojega častitljivega župana Mirka Merzela, saj naj bi v njihovih očeh veljal za predstavnika brezdelne gospode. Komunisti so ob tem navajali, da naj bi omenjenemu županu sodil narod sam, kar naj bi v revolucionarnem besednjaku pomenilo nekaj ljudi ali celo enega samega človeka. Tako z besedo “narod” ni mišljeno celotno prebivalstvo Iga, saj naj bi bilo le-to s svojim županom zelo zadovoljno.
O ižanskem županu je med drugim znano, da je obiskoval gimnazijo v Zavodu svetega Stanislava in pripadal Orlom ter bil član Prosvetnega društva, poleg tega pa je bil tudi cerkveni pevec in kot takšen zelo aktiven na cerkvenem področju. Župan je postal leta 1937 kot poslednji izvoljeni za to funkcijo.
V času svojega političnega udejstvovanja naj bi med drugim dal popraviti številne ceste v svojem okraju ter na Igu vsaj deloma uredil kanalizacijski sistem, obenem pa naj bi si prizadeval za ureditev električne napeljave ter bil vsesplošno koristen za razvoj svoje občine. Njegova prizadevanja naj bi pohvalil celo okrajni glavar. Med občinskimi uslužbenci pa je bil poznan kot očetovski ter je bil korekten in pravičen do svojih soobčanov.
Vojna ga ni ustavila
Tudi v težkih časih vojnega obdobja se je trudil, da bi obubožanim prebivalcem vasi pomagal na najrazličnejše načine in tako lajšal njihove vsakodnevne tegobe. Tako je potrebnim pomoči priskrbel različne podpore iz javnih fondov.
“Dobrota je sirota”
Stari slovenski pregovor se zdi v primeru omenjenega župana kar na mestu, saj se je tudi v njegovem primeru dobrota obrnila proti njemu samemu. Na svoja pleča si je namreč poleg naklonjenosti občanov naprtil tudi nehvaležnost lokalnih komunistov. Ti naj bi ga aretirali 9. oktobra 1943. Potem ko naj bi noč preživel v lastnem občinskem zaporu, je bil prepeljan v ribniške sodne celice, nato pa premeščen v vojaške zapore in naposled med 22. in 23. oktobrom s 94 drugimi jetniki odpeljan v Jelenov dol, kjer so ga ustrelili. Skupaj z njim so bili pokopani tudi vsi plemeniti načrti, njegova smrt pa je pomenila strahotno tragedijo za njegovo ženo in štiri otroke.
Izkop žrtev pomorjenih med septembrom in oktobrom 1943 iz morišča med Rakitnico in Jelendolom
Poročila navajajo zvezane roke in noge posmrtnih ostankov pomorjenih, občasno celo po dva umorjena zvezana skupaj, s streli preluknjane lobanje ter njihov zviti položaj, kar izpričuje strahotne razsežnosti tedanjih dogodkov – začetnega obdobja komunističnih zločinov na Slovenskem. Izkop v Jelendolu naj bi se začel približno leto dni po izvršitvi zločinov – 3. oktobra 1944, morišča pa naj bi se nahajala nekaj kilometrov proč od Ribnice, v gozdnih kotanjah. Komisiji, ki je izkopavanje vodila, so se pridružili tudi številni prebivalci iz različnih krajev, z namenom lažje identifikacije trupel.
Še druge skupne značilnosti vseh treh morišč
Vir navaja, da naj bi bila nekatera trupla tudi sezuta ali celo v samem spodnjem perilu, eni izmed ženskih posmrtnih ostankov pa naj bi bili ogrnjeni v žakljevino. Pomorjeni naj bi bili zvezani s telefonsko žico oziroma jermeni, njihove roke pa sklenjene na prsih ali na hrbtu. Oblačila naj bi bila deloma civilna, deloma pa vojaška. Prst, ki je trupla prekrivala, pa ilovnata.
Prvo morišče
Izkop naj bi sicer organiziral lokalni oddelek Slovenskega domobranstva. Najprej so odkopali srednjega izmed morišč, ki naj bi bilo dolgo 6 metrov in široko 2,5 metra ter globoko 1,5 metra. Zemlja je posmrtne ostanke prekrivala s komaj pol metra debelo plastjo. V tem morišču je bilo najdenih 38 moških trupel.
Drugo morišče
Drugo morišče – bližnja kotanja, le nekaj metrov proč od prve, je bila dolga 4 metre, 3,3 metra široka in 1,5 metra globoka. Tu naj bi trupla prekrivala zemeljska plast, debela kakšnih 75 cm. Na tem kraju je komisija odkrila 55 moških in 2 ženski trupli.
Tretje morišče
Tretje morišče se je prav tako nahajalo nedaleč stran od prvih dveh, in sicer v še eni kotanji ob nekem gozdnem kolovozu in naj bi bilo 5 m dolgo, 2 m široko in 1 m globoko. Tudi njega je prekrivala približno skoraj meter debela zemeljska plast. Tu je komisija našla 23 moških in 1 žensko truplo. Ker jih je pri okončinah že precej načela trohnoba, ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bila zvezana ali ne. Za eno moško truplo se sicer navaja, da je imelo na hrbtu zvezane roke in prevezane oči. Trupla naj bi bila v splošnem bolj ohranjena v prvih dveh moriščih.
Identifikacija zaključena, pomorjeni dostojno pokopani
Vse žrtve naj bi bile ubite iz neposredne bližine, kar pogojuje okoliška goščava. Posmrtni ostanki so bili z morišč preloženi v lesene krste, na bližnji jasi pa naj bi dva zdravniška izvedenca opravila njihovo obdukcijo ter pomagala svojcem pomorjenih ugotoviti, za čigave ostanke gre. Skoraj vsi pobiti naj bi bili pokončani s streli v glavo. Identifikacija naj bi bila opravljena na podlagi oblačil, osebnih predmetov in zobovja.
Krste pred pogrebom na mrtvaškem odru
Zanesljivo naj bi prepoznali le 47 trupel, z nadaljnjim ugotavljanjem identitete pa naj bi se ukvarjalo poveljstvo Slovenskega domobranstva v Ribnici, zato so bila trupla tudi fotografirana, za vsakega izmed njih pa je bil sestavljen še ustrezen zapisnik. Po končanih opravilih so pokojnike, ki so jih poprej položili v krste, v spremstvu domobrancev prepeljali v Ribnico. Naknadno naj bi bilo identificiranih še 10 posmrtnih ostankov, krste pa so bile pred pogrebom razstavljene na odru pred cerkvijo sv. Štefana.
Domen Mezeg