“Odzivi po sprejetju resolucije so bili različni. Lahko bi rekla, pričakovani. Od številnih pisem podpore in klicev, polnih hvaležnosti, do blatenja, groženj in zanikanja. Veliko ljudi je ob tem razkrilo svoj pravi obraz,” je med drugim na X zapisala evropska poslanka Romana Tomc.
Evropska poslanka SDS, ki si je več kot leto dni prizadevala, da bi peticija zgodovinarja Mitje Ferenca dobila takšen epilog, kot ga je, je na družbenem omrežju “v izogib napačnim interpretacijam” predstavila dejstva iz ozadja ob sprejetju Resolucije Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.
“Postopek od priprave peticije do sprejetja resolucije je trajal več kot dve leti. V uspešno izpeljavo je bilo vloženo veliko dela in vztrajnosti moje ekipe, potrebne so bile izkušnje, znanje, energija, politična moč, srčnost in pogum. Prepričljiv rezultat glasovanja na plenarnem zasedanju daje občutek, da je bila pot do potrditve enostavna. Toda ta občutek vara. Bilo je zelo težko in do konca negotovo. Veliko je bilo laži in podtikanj, večina njih je seveda prihajala iz Slovenije,” je uvodoma zapisala.
Pojasnila je, da je levica v Evropskem parlamentu aktivno nasprotovala resoluciji, ki razkriva komunistične zločine, a desnica je ostala enotna in njihovim poskusom ni podlegla. Slovenski evropski poslanci levega pola so branili komunistične zločine, a resolucija je bila kljub temu sprejeta ob podpori predsedstva EPP. Peticija je nastala po dogovoru z Dolors Monserrat, vodjo odbora za peticije, pri čemer je ključno vlogo odigral dr. Mitja Ferenc. Organizirana je bila razstava o jami pod Macesnovo gorico, ki sta jo obiskala predsednica EP Roberta Metsola in predsednik EPP Manfred Weber. Slovenska vlada se na poziv odbora o ukinitvi dneva spomina ni odzvala skoraj leto dni, zato je bila dosežena ponovna obravnava. Resolucijo je pripravil poljski poslanec Bogdan Rzońca, pri čemer je bil prvi osnutek dopolnjen s predlogi, kar je privedlo do vsebinsko močnega besedila.
“V pogajanjih, ki sem jih ves čas pozorno spremljala, so leve stranke, socialisti, zeleni in liberalci, skušali s svojimi predlogi besedilo povsem uničiti. Ker jim to ni uspelo, so poskusili resolucijo uničiti postopkovno. Velik poraz zanje je bilo glasovanje na odboru, ki so ga gladko izgubili. Zdelo se je, da je bitka dobljena, vendar zapletov še ni bilo konec,” je nadaljevala.
Pojasnila je, da je do zadnje minute potekal zakulisni boj za uvrstitev resolucije na dnevni red plenarnega zasedanja kljub pritiskom in dezinformacijam, ki so jo odvračali od vztrajanja. V ključnem trenutku se je odločila tvegati in vztrajati, kar se je izkazalo za pravilno. Po sprejetju resolucije so sledili pričakovani odzivi: od podpore in hvaležnosti do blatenja in groženj. Predsednica države Nataša Pirc Musar je podala neustrezen in brezčuten odziv, prav tako levičarski apologeti. Buren odziv in skromno medijsko poročanje potrjujejo, da je resolucija zadela bistvo.