Roni Kordiš z vzdevkom Had, levičarski bloger, ki sicer ves čas tendenciozno piše o trenutni vladi (moti ga seveda, ker je Janševa), je objavil zapis na svoji strani, ki ga je s ponovitvijo čivka podprla tudi prvakinja SD, Tanja Fajon. V njem toži, da je vlada v svojem rebalansu proračuna, ki je seveda v veliki meri pod vplivom epidemije in z njo povezanih gospodarskih primanjkljajev, namenila manj denarja ministrstvu za kulturo, bila pa precej radodarna do ministrstev kot so tista za gospodarstvo, finance, delo…
Kordiš v svojem zapisu namiguje, da je to zaradi tega, ker je ta vlada desna in desničarji ne marajo kulture, dopušča pa tudi možnost, da ne marajo levičarske kulture. S tem Kordiševim zapisom je, pogojno rečeno, narobe cel kup stvari.
Naštejmo jih le nekaj:
- Kordiš uporablja zelo ozko definicijo kulture kot nečesa, kar predpostavlja subvencije države in vmešavanje ministrstva za kulturo. Ko države ni ali ko je države manj, po njegovo, po tej ozki definiciji, kulture ni. Ob tem se zastavlja vprašanje ali so kulture stare toliko kot države. Morda, če smo malo cinični, to velja za to vrsto kulture, za to ozko definicijo kulture, o kateri govori Kordiš.
- Kordiš ne problematizira, da bi lahko kulturnemu ministrstvu v rebalansu vzeli manj kot so mu, Kordišu se zdi sporno, da so mu sploh. Tega ne gre komentirati drugače kot popolne odsotnosti stika z realnostjo.
- Kordiš ta specifični, zelo ozki in avtoritarni (ker od državljanov zahteva, da jo financirajo, četudi od nje nimajo ničesar, niti v smislu potenciala in zahtevajo uvajanje abstraktnih kategorij kot je “narod”) pojem kulture dojema kot nekaj, kar si zasluži denar davkoplačevalcev ne glede na to, če je vsebinsko povsem v neskladju s temelji državnosti in narodnosti. Če ne, ni jasno zakaj bi bilo narobe, da vladi ni povšeči vsaka umetnost.
Ko govorimo o kulturi nekega naroda, po navadi govorimo o zadevah kot so: pripadniki tega naroda upoštevajo prometne predpise, držijo se pravil bontona, so ustrežljivi, radi pomagajo. To, o čemer govori Kordiš, lahko sodi na področje t.i. “visoke kulture” in to visoke kulture, v katero vlaga narod preko družbene pogodbe preko svoje države, da bi tako srbel za svojo promocijo v svetu, da bi prebujal domovinska čustva, spodbujal javne razprave in na koncu zabaval – pripadnike t.i. srednjega razreda. In o tem lahko razpravljamo, koliko je je potrebno, koliko je je smiselno, kakšna je smiselna, da se jo financira po “družbeni pogodbi”. Toda pri nas o tem ni nobenih razprav, kaj šele konsenza, Kordiš in podobni pa s svojo tendencioznostjo razprave zapirajo, ne odpirajo.
Aleš Ernecl