Ob vsej nostalgiji, ki jo imajo nekateri še danes do časov komunizma, mnogi pozabijo omeniti dejstvo, da je moral vsak paziti, kaj reče. Ne, ker bi ga zato lahko oglobili, ampak ker bi lahko celo zaradi šale pristal na Golem otoku. O sebi se je lahko šalil le Josip Broz Tito sam – vse druge bi za kaj takega doletela huda kazen. Točno to se je zgodilo novinarki, ki je pri 22 letih pristala v razvpitem zaporu. Tam se je znašla s številnimi drugimi, ki so tam pristali brez dobrega razloga.
Čeprav komunističnemu diktatorju še danes mnogi pojejo hvalnice, takšnega odnosa do preteklosti nimajo številne žrtve njegovega režima in njihovi potomci. Med drugimi ob tem odzvanja ime novinarke Jovanke Jennie Lebl, ki je zaradi šale o Titu za dve leti in pol pristala na Golem otoku. Medtem, ko se je Josip Broz Tito lahko šalil na tuj ali na svoj račun, so za slednje navadni “smrtniki” drago plačali.
“Ali veste, zakaj je Jugoslavija osvojila prvo mesto na svetovnem cvetličnem sejmu? Ker je vzgojila stokilsko vijolico.” S to šalo je novinarka Jennie Lebl merila na pesem, ki je poveličevala Tita: “Druže Tito, ljubičice bela, tebe voli omladina cela. Tebe voli i staro i mlado, druže Tito, ti narodno blago.” (Tovariš Tito, bela vijolica, vsa mladina te ljubi. Ljubijo te stari in mladi, tovariš Tito, ti si ljudska dobrina.)
Po pripovedovanju v redakciji beograjske Politike sta jo napadli dve osebi, ker naj bi govorila proti Titu. Odpeljali so jo v zapor UDB Glavnjača, nato v taborišče Ramski rit, nato v Zabelo, Grgur in Goli otok. V petih zaporih, kjer je bila od aprila 1949 do oktobra 1951, so jo pozvali, naj si premisli in prizna krivdo. Kasneje so jo izključili iz Društva novinarjev, piše Politika.
Leblova je na pobudo jugoslovanskega pisatelja Danila Kiša, ki jo je spoznal v Izraelu, napisala knjigo Ljubičica bela, v kateri je opisala grozote zapora. Knjiga je izšla leta 1990 in postala uspešnica v Izraelu. Mnogi do takrat niso vedeli, da so na Golem otoku tudi ženske.
Po izpustitvi se je vrnila v Beograd, kjer je bila nadlegovana in poniževana ter ni mogla najti službe. Zaradi tega je leta 1954 odšla v Izrael, kjer je živela do konca svojega življenja. V času svojega življenja je o pošastnosti Titovega komunističnega režima pisala tudi v svoji knjigi z naslovom “Ljubičica bela”.
Prepoved zbijanja šal je veljala le za “navadne smrtnike”
Šale na njegov račun so bile strogo prepovedane, medtem, ko sam z zbijanjem šal ni imel nobenih zavor. Ne glede na to, komu jih je govoril. Kot je v enem od intervjujev povedal srbski igralec Velimir Bata Živojinović, ki je s Titom preživel precej časa, je bila Titu ena šala še posebej pri srcu. To je povedal večkrat tudi in še posebej po razhodu s Sovjeti in Stalinom.
“Trije jetniki v ruskem gulagu se pogovarjajo. – Obsojen sem bil, ker sem pohvalil tovariša Popova – pravi prvi. – In obtičal sem, ker sem kritiziral tovariša Popova, – se pritožuje drugi. – In kaj je tvoj greh? – vprašajo tretji. “Jaz sem tovariš Popov,” je odgovoril.
Zgodba pravi, da je Tito to šalo nekoč povedal samemu Nikiti Hruščovu, predsedniku Sovjetske zveze, piše portal Žena blic, ki se sklicuje na besede Živojinovića.
Na Golem otoku so končale številne mame, sestre in žene
Žensk, ki so pristale na Golem otoku je bilo sodeč po zgodbi Leblove več kot 850. Razlogi, da so pristale tam so bili trije oziroma so jih porazdelili v tri skupine, poroča portal Komunistički zločini. V prvo skupino so sodile domoljubne intelektualke, ki so opozarjale na napake nove oblasti in so bile politično aktivne in angažirane ter so zaradi izraženih stališč na partijskih sestankih ali v zasebni komunikaciji končale kot ujetnice.
V drugi skupini so bile sorodnice visokih funkcionarjev – matere, sestre, dekleta, žene moških, ki so zaključili na Golem otoku in se jim ženske niso odrekle. V tretji skupini so bile apolitične državljanke, med njimi tudi kmečke žene, obtožene, da dajejo zatočišče ali hrano “sovražnikom ljudstva”.
Ana Horvat