Zagovorniki postneoliberalizma, tudi z namenom, da bi tudi pritegnili čim več somišljenikov, radi ustvarjajo vtis, da postneoliberalizem predstavlja osvežujočo alternativo neoliberalnemu modelu, ki gre v smer trajnostnega razvoja in zmanjšanja družbene neenakosti. Ker gre v konkretnem primeru za poudarek na vlogi države v gospodarstvu, je nemogoče zaobiti dejstvo, da prekomerno poseganje države povzroča nefunkcionalnost sistema. To prav tako spodkopava inovativnost, ki je ključni motor gospodarskega napredka.
Številni kritiki v zvezi s prekomerno vlogo države, ki je blizu postneoliberalizmu, opozarjajo, da ta vodi v zmanjšano učinkovitost, gospodarsko stagnacijo, prav tako pa v nastanek dolgotrajnih družbenih težav.
Ob zapisih navdušenja nad postneoliberalizmom, ki jih je bilo mogoče v teh dneh zaslediti na profilu X znanstvenika dr. Saša Dolenca, marsikdo prepozna, da gre v konkretni zadevi za “prepakiran” socializem, torej zgolj za novo ime stare socialistične paradigme.
Je postneoliberalizem pot do pravičnejše in trajnostne prihodnosti?
Postneoliberalizem je levosredinska politična ideologija, ki mi je blizu, saj ponuja svež in aktualen odgovor na težave in neuspehe neoliberalnega sistema, ki je več desetletij oblikoval naš svet. Ta skupek idej…— Sašo Dolenc (@SasoDolenc) December 14, 2024
Postneoliberalizem najverjetneje poskuša prikriti socialistične korenine, da tisti, ki so na lastni koži doživeli negativne posledice socializma, ne bi občutili odpora. V poduk Dolencu je tviteraš Vid Mlakar na družbenem omrežju X opomnil, da “socializem, državno interveniranje, na dolgi rok vedno vodi v propad”. V navezavi na to je zapisal: “Največja težava je ravno v tem, da večina človeštva ne mara in nima resnega namena s prostim tržiščem. Politiki si izmišljujejo probleme, ki jih ni, zato, da ga lahko uničujejo in govorijo prosti trg ne deluje. In ‘eksperti’ nato ponavljajo ‘prosti trg ne deluje’. Vsake toliko pa tu in tam pride Hayek, Friedman ali Milei, ki dokaže, da deluje in da boljšega ni.”
V navedbah zagovornikov postneoliberalizma je mogoče kot pozitivno slišati, da se ta zavzema za pravičnejšo porazdelitev bogastva skozi progresivno obdavčitev. Kot opozarja tviteraš Peter Sušnik gre v primeru “pravičnejše porazdelitve bogastva” za sprevrženo socialistično opredelitev davkov. “Namen davkov ni prerazporeditev bogastva, ampak zagotavljanje delovanja države. Država tudi ni zaščitna mati državljanov pred tveganjem, ki je nujni spremljevalec razvoja in dobička,” je poudaril.
Kritiki postneoliberalizma poudarjajo, da slednji tudi nima osnove v realnih številkah. Gospodarstvo je namreč v resnici kompleksen sistem, ki se razvija skozi spontane procese, vsak poskus njegove centralizirane regulacije pa vodi v nepredvidene posledice. Tako Thomas Sowell kot Friedrich Hayek opozarjata na nevarnost pretirane samozavesti “ekspertov,” ki so prepričani, da lahko obvladajo kompleksnost tržnih procesov.
Čeprav postneoliberalizem morda na prvi pogled za marsikoga ponuja privlačne rešitve za težave, pa je v resnici preprosto preveč utopično razmišljanje, da lahko država centralno upravlja zapletene sisteme in prispeva k ustvarjanju “popolnoma pravične družbe”.
A. H.