Samosvoji radikalec Milan Brglez ima ambiciozne načrte; Židanu potihoma želi speljati funkcijo šefa stranke, po Pahorju pa postati predsednik države

Profesor mednarodnih teorij iz Fakultete za družbene vede se neverjetno hitro vzpenja po politični lestvici tranzicijske moralistične dvolične levice in globoke države. Najprej se je predstavljal kot novi obraz v ekipi Mira Cerarja, a so ga hitro vsi spregledali, kmalu po lanskih volitvah je prestopil v stranko Socialnih demokratov in hitro izsilil svoje mesto na listi za Evropske volitve, kamor je bil tudi izvoljen. Vendar si Milan Brglez želi leta 2022 postal predsednik države Slovenije, piše Požarreport. Njegova kampanja se je neuradno začela že soboto na kongresu stranke v Titovem Velenju, pravijo poznavalci,  kjer je predstavil t.i. Optimistični naložbeni sklad, v katerega bi Slovenija vsako leto vložila tri milijarde evrov. V desetih letih pa kar 30 milijard evrov davkoplačevalskega denarja. Vse za boj proti podnebnim spremembam, ki so prioriteta v zeleno barvo prebarvane naslednice komunistične partije.

Milan Brglez je eden najbolj zloglasnih in radikalnih predstavnikov tranzicijske levice. S svojo svojeglavostjo je že velikokrat pretiraval in razburjal slovensko javnost. Presenetil je tudi na kongresu tovarišev in tovarišic v Velenju v povzemanju programskih usmeritev “gretističnih” Socialnih demokratov. Po vzoru zadnjih aktivističnih dejanj švedske najstnice Grete si želijo, da bi postali zelena družba. Za Brgleza naj bi njegovi napori že predstavljali začetek kampanje za volitve leta 2022, ko želi postati predsednik države.

“Ustanovili bomo Optimistični naložbeni sklad. Vsako leto, ki bo zamujeno, bo imelo stalo tri milijarde evrov. Dodatne milijarde bodo potrebne,” je za govorniškim odrom Titove Rdeče dvorane v Velenju opozarjal Brglez.

😉😉😉 pic.twitter.com/owsaYQ4NdM

— BojanPožar (@BojanPozar) November 10, 2019

A gre za evropskega poslanca s številnimi madeži, o katerih smo v preteklosti na našem portalu že pisali. V letu 2016 je obstajal sum kaznivega dejanja, ker v funkciji predsednika Državnega zbora ni hotel razpisati začetka zbiranja podpisov pod referendumsko pobudo, ki jo je vložil sindikat delavcev migrantov. Očitki so leteli tudi na račun nevestnega dela v službi. Na proslavi v Trbovljah v letu 2017 si je kot slavnostni govornik privoščil plagiatorstvo govora znanega irskega filozofa Edmonda Burkeja.

Sledil je razhod in pobeg v slogu “Janija Möderndorferja” v še bolj leve in zelene Socialne demokrate. Milan Brglez je na strankinem pikniku v Mariboru poziral s majico Che Guevare. Veliki južnoameriški revolucionar je bil grozovit morilec, homofob in rasist. V svojem delovanju na Kubi je ubil 216 ljudi med leti 1957 in 1959 v imenu komunistične revolucije. Brgleza to ni motilo in kmalu zatem obiskal še Trier, kjer je počastil spomin na Karla Marxa.

V Evropski parlament so mu po mnenju poznavalcev odločno pripomogli člani Zveze združenj borcev za NOB. Milan Brglez se je v času kampanje veliko družil s komunističnim zločincem Francom Severjem Franto, kateremu je nato letos pomagal ob promociji “partizanske domišljijske pravljice” Preboj.

A četudi je dr. Danilo Turk morda tisti med bivšimi predsedniki, v katerem Brglez vidi največji vzor, sam sicer nikoli ni bil preveč uspešen pri izpopolnjevanju svoje akademske kariere, na kar nakazuje dejstvo, da je uspel “prilesti” le do naziva docent, preveč priljubljen pa ni bil niti med sodelavci. Kot je že pred meseci na Facebooku razkril poslanec skrajne Levice Franc Trček, je Brglez tik pred tem, preden bi bil “odstreljen” s fakultete, pobegnil v politiko. Prav tako Brglez ni užival nobenega zaupanja in ugleda med študenti, kot obvezno literaturo pri predmetih jim je predpisoval skrajne marksistične manifeste, kot je Sodobni zagovor historičnega materializma Tiborja Rutarja, s tem, ko so študenti po več mesecev čakali na zaključne ocene, pa si je prislužil celo sarkastičen vzdevek “Brzi Mile“.

Funkcije bi zbiral kot Pahor
Milan Brglez vzor vidi tudi v aktualnem predsedniku države Borutu Pahorju. Oba sta bila poslanca in predsednika Državnega zbora. Enako usodo si delita s funkcijo evropskega poslanca. Predsednik vlade bi potencialno lahko postal, če bi se prebil na čelo stranke Socialnih demokratov, če bi ti dosegli odmevni rezultat na naslednjih volitvah. Tako je v soboto na kongresu na vprašanja novinarjev, ali ga zanima mesto šefa stranke, ovinkaril z odgovori, češ da je zelo ambiciozen človek, potem pa se je moral ob pritiskih z vrha stranke opravičevati, da so ga mediji napačno interpretirali.

Dejstvo pa je, da se bo Brglez po najbolj realnem scenariju moral zadovoljiti s kandidaturo za predsednika države. Z njegovo morebitno izvolitvijo pa Slovenija tvega še enega predsednika, ki se ne bi ukvarjal z drugorazrednimi temami in ki ne bi dajal vsak približno takšen občutek, da je predsednik vseh državljanov, levih in desnih.

Luka Perš