Predsednik vlade Marjan Šarec je v torek na povabilo srbske premierke Ane Brnabić obiskal srbsko prestolnico Beograd, pri tem pa je Večer odobravajoče navajal, kako ta obisk pomeni krepitev dobrih političnih odnosov s Srbijo in utrjevanje distance do Hrvaške. Za komentar smo prosili političnega analitika Mitjo Iršiča, ki meni, da pri tem obisku ne gre za nikakršno strategijo, pač pa za čisti oportunizem, in strokovnjaka za mednarodne odnose Bogomila Ferfilo, ki vzroke za boljše odnose s Srbijo kot s Hrvaško vsaj deloma pripisuje dejstvu, da s Srbijo nimamo skupne meje. Ob tem je vredno poudariti, da je Hrvaška za Slovenijo veliko pomembnejša gospodarska partnerica kot Srbija.
Predsednik vlade Marjan Šarec se le redko odpravi v tujino, zato je tokrat kar nekaj pozornosti vzbudil njegov obisk Beograda, kamor se je odpravil na povabilo srbske premierke Ane Brnabić. Tam se je srečal tudi s predsednikom Aleksandrom Vučićem. “Uradni obisk predsednika vlade Marjana Šarca v Srbiji pomeni krepitev dobrih političnih odnosov med Ljubljano in Beogradom, obenem pa hlad med Ljubljano in Zagrebom,” je v svojem članku med drugim s precej odobravajočim tonom zapisal novinar Večera Uroš Esih. Pri tem se je v veliki meri skliceval na oceno dr. Zijada Bećirovića, čigar ime je nedavno odjeknilo v javnosti, ko smo spomnili, da je pred dvema letoma na Bledu njegov inštitut IFIMES nagrado za najboljše tožilstvo na Balkanu podelil makedonski posebni tožilki Katici Janevi, ki se je zdaj zaradi suma vpletenosti v večmilijonsko izsiljevalsko afero znašla v priporu.
Iršič ocenjuje, da je Šarčev obisk Srbije čisti oportunizem, Ferfila izpostavlja, da s Srbijo nimamo skupne meje
Za komentar glede Šarčevega obiska v Beogradu smo prosili političnega analitika Mitjo Iršiča, ki ne verjame, da gre za nekakšno dobro domišljeno taktiko zavračanja ideološko nekompatibilnih voditeljev, ki nas obkrožajo, ali celo za igro mačke z mišjo v odnosu z Hrvaško, kot na tiho sugerira Večer glede premierjevega nedavnega obiska v Beogradu, ampak za čisti oportunizem: “Marjan Šarec je otrok Pozitivne Slovenije. Dobro ve, da je to stranka, ki je zrasla na srbski diaspori v Sloveniji in da je tudi njegova kariera usodno povezana z njo.”
Za komentar Šarčevega obiska v Srbiji smo prosili tudi strokovnjaka za mednarodne odnose in profesorja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Bogomila Ferfilo, ki je uvodoma komentiral Šarčevo zunanjepolitično aktivnost: “Pred kratkim sem pogledal statistiko, ker se pogosto opozarja na Šarčevo zunanjepolitično nedejavnost. To je deloma res. Njegovo aktivnost sem primerjal z aktivnostjo nekdanjega predsednika vlade Mira Cerarja in ugotovil sem, da je imel ta v enem letu približno 70 srečanj, bodisi doma, bodisi v tujini, bodisi bilateralnih, bodisi multilateralnih, bodisi ob robu, medtem, ko jih je imel Šarec 50.” Večina teh obiskov je po njegovih besedah na nivoju multilaterale, zlasti Bruslja, nekaj tudi Nata, kamor Slovenija sodi. “Odnosi med Slovenijo in Srbijo so bili, seveda deloma tudi zato, ker nimamo skupne meje, vedno mnogo bolj prisrčni in lahkotni kot odnosi med Slovenijo in Hrvaško. Srbija je največja država v tem delu Balkana. Kar bi se lahko Šarec in nekateri naši politiki naučili, je to, da Srbija danes zelo uspešno manevrira med Rusijo, Evropsko unijo in Kitajsko. Kljub številnim kritikam in temu, da se približuje EU, dobiva vojaško podporo s strani Rusije in veliko finančnih vlaganj s strani Kitajske,” je še povedal Ferfila.
Slovenija ima s Hrvaško močnejše gospodarske odnose kot s Srbijo
Pri vsem tem je vredno poudariti, da je v gospodarskem smislu Hrvaška za Slovenijo mnogo pomembnejša partnerica od Srbije. Hrvaška je namreč z 8,1 odstotka vsega izvoza 3. najpomembnejša slovenska izvozna partnerica, s 5,5 odstotka uvoza pa tudi 4. najpomembnejša uvozna partnerica. Iršič ob tem opozarja, da je za Šarca kljub temu politično bolj oportuno Srbom povedati, da je “njihov”, poleg tega pa na rusko–srbski osi ni le srbska diaspora, pač pa tudi zajeten kos slovenske kvazi-liberalne levice. A po Iršičevih besedah bo Hrvaška še vedno bogatejša od Srbije: “Še vedno bo imela desno vlado in še zmeraj je na ekspresni poti do EU. Še vedno bo imela dovolj adutov v rokavih (začenši z odličnimi odnosi z zahodnimi partnerji), da nas geostrateško povsem uniči – nekateri bi pikro pripomnili, da je to delno že storila, saj so se glede arbitraže in drugih minornejših zadev (teran!) institucije EU več kot očitno postavile na stran Hrvaške, tudi ko ta de iure zelo očitno nima trdnih temeljev.”
Ferfila nam je ob vprašanju glede trgovinskih odnosov s Srbijo in Hrvaško postregel z nekaj zanimivostmi: “Pozitivno v zunanji trgovini je to, da ima Slovenija pri Srbiji velik presežek, in sicer zato, ker sta si gospodarstvi komplementarni. Vsako namreč proizvaja tiste izdelke, ki jih drug nima, medtem ko smo si s Hrvaško bolj konkurenčni, ker proizvajamo približno enake izdelke. Ker je Slovenija gospodarsko in industrijsko bolj razvita, so tudi naši izdelki nekoliko bolj konkurenčni in jih veliko izvažamo na Hrvaško.”
Šarec je postal talec leve paradigme v zunanji politiki
“V arbitražnem sporu s Hrvaško pomoč Srbije sicer ne bo imela velike teže. Dejstvo je, da Slovenija v sporu s Hrvaško zaostaja glede podpore glavnih svetovnih igralcev. Vemo, da je Nemčija podprla hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića za glavnega pogajalca pri Evropski ljudski stranki, bivša hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić je postala generalna sekretarka pri Svetu Evrope. Vemo, da so Združene države Amerike mnogo bolj naklonjene Hrvaški. Glede prisluhov dvomim, da bi imela hrvaška obveščevalna služba takšen monitoring, da bi to zaznala, pa čeprav tega ne bodo priznali. Teža podpore je na hrvaški strani,” je v luči Šarčevega obiska Srbije komentiral dogajanje v zvezi z arbitražno razsodbo Ferfila. Do takšne situacije je po njegovem mnenju privedel cel sklop zunanjepolitičnih odločitev.
Ferfila prav tako dvomi o možnostih za uspeh vztrajanja Šarčeve vlade pri mednarodnem pravu: “Treba se bo usesti s Hrvaško in se dogovoriti o poteku meje, o tem ni nobenega dvoma. Šarec je v svojem programu celo obljubljal ureditev razmer s Hrvaško, a menim, da je zdaj padel v kolesje zlasti leve paradigme v zunanji politiki in tega Cerarjevega neskončnega mednarodnega prava in iz tega se enostavno ne izmota.”
Šarec tako kot notranje tudi zunanje politike nima, edini cilj mu je preživetje
Iršič glede Šarčeve zunanje politike ocenjuje, da je podobna notranji, pravzaprav je ni, razen skrbi za svoje politično preživetje: “Izletniško hodi na vrhove EU v Bruselj, se sprehaja po zgradbi parlamenta EU in domačim medijem daje prazne izjave, ki so zdaj že ponarodele kot ‘šarcizmi’ (‘bo ali pa ne bo, kako naj jaz kaj rečem’), mediji pa to prepakirajo, kot da je Šarec eden od bruseljskih king-makerjev, ki je v premeteni geostrateški igri izrinil Plenkovića.”
V resnici je Šarec po Iršičevem mnenju politični mrhovinar, ki se sicer, kot rečeno, rad drži nazaj in igra vlogo modrega, odločnega, a preudarnega politika, ki so jo zgradili njegovi globokodržavni gospodarji skozi svoje servilne medije, neke prave strategije, ne notranje ne zunanjepolitične, pa nima. “Razen te, da politično preživi in čim dlje igra to vlogo svojega življenja, ki so mu jo namenili, in najbrž edino, za katero je do zdaj bil dobro plačan. Da Vlada RS zunanjepolitično deluje kot barka brez krmarja, je pač posledica. Do zdaj se kot premier ni udeležil še nobenega obiska v katerikoli od sosednjih držav niti ni sam sprejel kakšnega od njihovih pomembnih državnikov,” še opozarja Iršič.
Rok Krajnc