“Mimogrede, dolgoletna dopisnica STA iz Bruslja, Petra Miklavc, je iz novinarstva prestopila v politiko. V službo za stike z javnostjo Socialistov v Evropskem parlamentu. Je ob takšnih novicah še kdo presenečen?” je v prispevku spletne Domovine z naslovom “Nacionalna RTV že gori?” zapisal odgovorni urednik Rok Čakš.
V svojem nedavnem zapisu na spletni Domovini odgovorni urednik Rok Čakš razmišlja o tem, da je Javna RTV Slovenija v preteklosti postala utrdba “trdega levičarstva”, kar velik del slovenske javnosti in novinarjev, tudi zaposlenih na tem servisu, dojema kot normalno, običajno, čeravno se drugi del davkoplačevalcev s takšnim pristranskim poročanjem absolutno ne strinja. Kot ugotavlja Rok Čakš smo do takšnega stanja v tej državni inštituciji prišli, zaradi v preteklosti popustljivega vodstva te ustanove do aktivistično naravnanih posameznikov. Čakš izpostavlja tudi nedavni prestop dolgoletne bruseljske dopisnice STA Petre Miklavc iz novinarstva v politiko ter se sprašuje ali je ob takšnih novicah še kdo presenečen.
Svojo karierno pot v evropski prestolnici, je Miklavčeva sicer začela leta 2006, v prihodnje pa jo bo nadaljevala v službi za stike z javnostjo evropskih Socialistov v Evropskem parlamentu. Nas to na kaj spominja? Res je, na prvakinjo Socialnih demokratov Tanjo Fajon. In ni skrivnost, da novinarka v odhodu Miklavčeva in Fajonova tesno prijateljujeta. Spomnimo: Tudi Fajonova je bila mlada novinarka na Javni RTVS, kjer sta bila pred njo zaposlena že njena starša – Bogdan Fajon in Nevenka Fajon. Malce za šalo, malce zares: Gre za pristno tranzicijsko rodbinico, v kateri se pozicije očitno dedujejo iz roda v rod. Gre za nekaj kar so komunisti in njihovi potomci uspešno nasledili še iz obdobja fevdalizma.
Nekateri poznavalci kot je dolgoletni novinar Vinko Vasle, so namreč prepričani, da bi Fajonova brez ustreznih rodbinskih vezi le stežka pridobila zaposlitev na javni RTVS. Sicer pa nepotizem na javnem servisu ni nič presenetljivega in posebnega. Poročali smo že o primeru dopisnice iz Avstrije, s Koroške, Petri Kos Gnamuš. Njen oče Lojze Kos je bil prav tako zaposlen na RTVS. Preprosto je podedovala njegov resor. Podobno simptomatiko opažamo tudi v primeru rodbine Bergant. Igor Evgen Bergant je znani obraz TV zaslonov, čigar stric Boris Bergant je bil prav tako RTV-jevec. Pa se vrnimo k pojavu prestopanja “neodvisnih novinarjev” v politične vode. Takšnih primerov je na pretek, o čemer smo že poročali.
Nekdanji novinarji se večinoma pridružujejo levim političnim opcijam
Večina (kar okoli 90 odstotkov) med njimi je politično kariero pričakovano nadaljevalo na listah levih političnih opcij. “To veliko pove o ustroju medijskega prostora pri nas,” poudarja dr. Matevž Tomšič, predsednik ZNP. Za obnovitev spomina navajamo nekaj primerov takšnih novinarjev: Mitja Meršol (Delo, poslanec PS), Mirjam Muženič (dopisnica RTV, lista LDS za evropski parlament), Nika Benedik (RTVS, LMŠ), Nuša Baranja (RTVS, PR v LMŠ), Irena Joveva (POP TV, evropska poslanka LMŠ), Mojca Pašek Šetinc (RTVS, kandidatka za poslanko na Golobovi listi), Tamara Vonta (POP TV, poslanka PS), Darijan Košir (urednik Dela, direktor urada Pahorjeve vlade), Marta Kos (dopisnica RTVS v Berlinu, veleposlanica, generalna sekretarka Foruma 21), Dejan Karba (Delo, PR SD).
Blaž Zgaga (Delo, Večer, SD), Tanja Fajon (dopisnica RTVS, evropska poslanka SD, predsedujoča SD), Denis Sarkić (fotograf vest.si, Mladina, strateško komuniciranje SD), Melita Župevc (POP TV, poslanka SD in PS), Ljerka Bizilj (RTV, poslanka LDS), Miro Petek (urednik Večera, poslanec SDS), Jure Ferjan (voditelj Nova24TV, poslanec SDS) … Za širšo osvetlitev pojava prestopov novinarjev v tranzicijske stranke, smo se obrnili na izjemnega poznavalca tega perečega področja, novinarja Vasleta in ga povprašali ali ga tovrstni prestopi presenečajo: “Ne, logično, da ne. Mislim, da je bil od vseh, približno 20-tih novinarjev, kar sem enkrat tudi objavil, samo eden, ki je sodil na desno stran in to je bil Petek. Gre za povsem jasno razmerje 20:1.” In zanimivo je, da skoraj samo tisti, ki v medijih delajo za levico, prestopajo v politiko.
Vasle v splošnem meni, da ni v redu, da se tovrstni prestopi dogajajo. Tipičen primer tovrstne “migrantke” je po njegovem ravno Fajonova, ki je svoj čas naredila velike usluge Borutu Pahorju, ko je bil evroposlanec in si na tako priborila kandidaturo. V prihodnje pa se bo potrebno ukvarjati z novinarji in novinarkami, ki so se letos angažirali, denimo Pašek Šetinčeva. Pojavlja se resno vprašanje ali se bo nekoč spet vrnila na javno RTVS. “Do sedaj so se še vsi vrnili. To je v absolutnem nasprotju z etiko, s profesionalnimi standardi RTVS in z Münchensko deklaracijo, česar pa nihče ne upošteva, ko se to dogaja.” Vasle je prepričan, da so politične pozicije, ki jih pridobijo levi novinarji plačila za neke določene usluge, in da ni nič zastonj. V tujini je takšen pojav izjemna redkost, predvsem mora imeti nek novinar izjemen ugled, pri nas pa je to postal nekakšen “levičarski standard”. “Za levičarje je to nagrada.”
Domen Mezeg