Se spomnite slovitega referenduma proti zakonu o vodah iz leta 2021, ki so ga aktivistke 8. marca prodajale kot referendum o ohranitvi pitne vode? Takrat so svarili, da bi zakon o vodah omogočal, da bi se na obalah ob vodnih telesih gradili večji objekti, ki bi uničevali okolje in onesnažili vode. V resnici je sprememba zakona na eni strani zagotavljala večjo zaščito vodnih virov in priobalnega pasu, na drugi pa pomembno povečevala sredstva za poplavno varnost. Pritisk na pozidavo priobalnih in vodnih zemljišč se bi po noveli zakona celo zmanjšal. Kljub temu je prevladal populizem ulice oz. t. i. civilne družbe, podkrepljene z dominantnimi mediji: referendum je uspel, zakon je padel. Je bila “voda” rešena? Ravno nasprotno.
Spomnimo, da so pred slabima dvema mesecema krajani Šoštanja pred občino protestirali proti izgradnji ogromne plavajoče sončne elektrarne na Družmirskem jezeru. Pri tem jih je deloma podprl celo župan. Občani so si želeli razvoja turizma, ne pa nek politično vsiljen objekt, ki bo po njihovem skazil dolino, ki je bila že do zdaj povsem degradirana. Postavitvi elektrarne pa nasprotuje Šaleško EKO gibanje.
Ogromna plavajoča elektrarna sredi jezera
Gre seveda za nadaljevanje zelene agende trenutne vlade – investitor plavajoče sončne elektrarne, ki bo degradirala Družmirsko jezero, je namreč Holding Slovenske elektrarne (HSE). Trenutno je sicer v fazi državnega prostorskega načrtovanja, vendar je glede na trenutno politiko vladajočih že skoraj privzeto, da bo priprava okoljskega poročila, ki bo pokazalo, ali je objekt sprejemljiv za okolje ali ne, pokazala, da je seveda sprejemljiv. Gre za ogromno plavajočo strukturo fotovoltaičnih elementov, ki bi bila umeščena sredi jezera, skupaj pa bi pridelala okoli 140 megavatov.
Seveda ne bomo dočakali protestnih shodov 8. marca in preostanka Levičine ulice, ki so na referendumu zakona o vodah paradirali po Ljubljani z obljubami, da bodo rešili slovenske vode in priobalni pas pred onesnaženjem in gradnjami.
Janković in njegove plavajoče hiške
Še večji posmeh referendumu zakona o vodah sta dve plavajoči hiški v Grubarjevem prekopu na Ljubljanici, ki sta se pojavili le kakšno leto po slavju levice na referendumu. Tam ju je postavilo javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT). Kot je že znano, bosta objekta namenjena turistom. Plavajoči hiški sta bili naročeni pri podjetju 3MARAN, ki je naselje plavajočih hišk že postavilo v portoroški Marini. LPT je za dva takšna objekta z enakim tlorisom in skupnim obsegom 32 kvadratnih metrov bivalne površine plačala 261.527 evrov, je poročala N1 Slovenija.
Torej tudi tukaj, kjer gre za jasno in očitno degradacijo vodnega okolja, ni bilo aktivistov 8. marec niti blizu. Jasno je, da je bil močno politiziran referendum takrat le orodje levice, s katerim je rušila Janševo vlado, za vodo jim ni bilo mar, kar na koncu kažejo tudi s svojim delovanjem po prevzemu oblasti.
Kaj je v resnici predlagal zakon o vodah, ki ga je odnesel referendum?
Poleg možnosti, da se za redno vzdrževanje vodotokov namenijo dodatna sredstva sklada za vode v višini 25 milijonov (kar bi prišlo še kako prav v času predlanskih poplav), je predlagana novela zakona o vodah iz leta 2021 vsebovala določbe, ki bi vodo ščitile bolje od zdaj veljavnega zakona. Člen, ki se je nanašal na pozidavo vodnih in priobalnih zemljišč, je namreč omejil nabor objektov, ki jih bo tam mogoče postaviti; dovoljenje bi lahko dobili le objekti v javni rabi in enostavni objekti. Na priobalnih zemljiščih že trenutna zakonodaja prepoveduje graditev objektov zasebne rabe, pri tem pa je pomembno, da posegi v prostor niso določeni z zakonom o vodah, ampak z zakonom o urejanju prostora. Zakon o vodah zajema le dodatne pogoje za posege v prostor, ne pa posegov kot takih.
Če bi želel investitor posegati v priobalno zemljišče, bi moral po Vizjakovi za to imeti podlago v prostorskem izvedbenem aktu. Torej bi moralo biti v državnem ali občinskem prostorskem načrtu to zemljišče že predvideno za pozidavo. Za pridobitev gradbenega dovoljenja za vsak poseg posebej pa bi potreboval še vodno soglasje. To bi veljalo tudi za enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Odločitev, ali je glede na kriterije na priobalnem zemljišču mogoče graditi neki objekt, bi bila strokovna. V luči administrativne razbremenitve vseh organov v državi je namreč smiselno, da se odločanje prepusti stroki, to je Direkciji RS za vode. S tem se bi hkrati zmanjšal vpliv politike.
To pa je povsem drugačen zakon kot tisti, ki ga je ulici predstavljal 8. marec z močno podporo Pop TV in RTV Slovenija. Zakon, ki dejansko ščiti vodo pred ekscesih vladajočih in z njimi zlizanimi zasebnimi družbami.
I. K.