Na današnji dan pred 80 leti je bilo konec druge svetovne vojne oz. je to vsaj datum, ko civilizirani, demokratični del sveta, ki je porazil Hitlerjev tretji rajh, praznuje konec druge svetovne vojne. Na drugi strani je le še kopica držav, ki konec druge svetovne vojne obeležuje tako, da se spominja prehoda iz ene tiranije (naci-fašistične) v drugo (komunistično) in temu neironično pravi “osvoboditev”. Na žalost smo med temi tudi Slovenci.
8. maja praznujejo dan zmage v zahodni Evropi in ZDA kot spomin na brezpogojno nemško kapitulacijo, ki je bila podpisana 7. maja 1945 v francoskem Reimsu, z začetkom veljavnosti ob 23.01 po srednjeevropskem času (CET), torej že 8. maja v nekaterih delih evrope. 8. maj je tako veljal za prvi dan miru. Ta dan praznujejo Francija, Nemčija, Italija, Združeno kraljestvo, ZDA, Belgija Nizozemska, Norveška Češka, Poljska, torej vse države jedrne Evrope ter tudi države vzhodne Evrope (oz. bivšega Varšavskega pakta), kjer so uspešno opravili tranzicijo iz totalitarnega komunizma v liberalni kapitalizem.
Malopridne države praznujejo jutri
Le v nekaterih državah, v katerih je taka tranzicija propadla, praznujejo dan zmage 9. maja, saj je Stalinova zločinska ZSSR vztrajala, da se kapitulacija ponovi še enkrat v Berlinu (v sovjetskem sektorju mesta), zato je bila druga kapitulacija podpisana 8. maja pozno zvečer po srednjeevropskem času, ko je bil v Rusiji po moskovskem času že 9. maj. ZSSR je namreč želela svoj lastni simbolen datum zmage, ločen od zahodnih zaveznikov.
Torej datum, kjer zmago praznujejo izključno komunistični totalitarci – tisti, ki so se od leta 1939 do 1941 sicer spečali s Hitlerjem, nato pa se hinavsko kot socialistične pocestnice prodali bogatim zaveznikom. To se je kasneje še bolj utrdilo v času hladne vojne, ko so v ZSSR na vsak način želeli pozabiti na pakt Molotov-Ribentrop in na dejstvo, da ne bi Sovjeti nikoli premagali Nemcev, če jim ne bi v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja Američani iz nič zgradili celotno vojaško industrijo.
Skrita konotacija 9. maja – nekoč bo premagan tudi kapitalizem
Eda izmed konotacij praznovanja 9. namesto 8. maja je tudi ta, da je 9. maj zmaga nad nacifašizmom, en datum nekoč v prihodnosti pa bo še za to, da se slavi zmaga nad kapitalizmom. Komunistični blok pač ni hotel praznovati skupaj s svobodnim delom sveta, saj je jasno, da končni sen še ni bil dosežen: tisti iz leta 1939, ko sta si Stalin in Hitler obljubila zvestobo, da bosta skupaj premagala kapitalizem. Komunisti so vse do razpada Sovjetske zveze verjeli, da se bo to nekoč zgodilo in da jim bo to uspelo brez pomoči nacistov, kot je bilo izvirno mišljeno.
Jutri zato dan zmage praznujejo Ruska federacija, Belorusija Kazahstan, Armenija, Azerbajdžan, Turkmenistan, Srbija, Bosna in Hercegovina… V tej žalostni druščini pa se je znašla tudi Slovenija, ki s tem simbolno kaže svojo ideološko pripadnost kot eden izmed pankrtov oktobrske revolucije.
Dan, ko so komunisti “osvobodili” Ljubljano
Jutri se bo gotovo zbrala od tri leta stare zmage še vedno pijana skrajno leva oblast, skupaj s predzadnjim predsednikom CK ZK in nekdanjim predsednikom republike Milanom Kučanom, rusofilnim nekdanjim predsednikom Danilom Türkom in sedanjo predsednico Natašo Pirc Musar, kjer bodo praznovali “dan zmage”, čeprav bodo v resnici praznovali 24. april 2022, ne 9. maj 1945 – dan, ko so na krilih koronskega nezadovoljstva osvojili oblast in uvedli tiho diktaturo na ravni Lukašenkove Belorusije in Chavezove Venezuele.
Kaj pa v resnici praznujejo slovenski ponosni nasledniki komunistov? Skupaj z delom nekdanjega socialističnega bloka in Rusijo se veselijo dneva zmage nad fašizmom in nacizmom, s tem da ima Slovenija svojo različico sovjetske mitologije: 9. maja so namreč po podpisu kapitulacije v Berlinu v Ljubljano vdrli komunistični gverilci, rekoč, da so mesto “osvobodili” – v resnici se je prava kalvarija za Slovenijo šele začela. Sledili so povojni poboji, izgon intelektualcev, nacionalizacija vse zasebne lastnine (od nepremičnin do tovarn) in 46-letna tragedija, kjer se je Slovenija spremenila iz sodobne zahodnoevropske avtonomne entitete znotraj mogočnega imperija v del vzhodnoevropskega kontinuuma komunističnega obupa, revščine in umiranja na obroke. Za Ljubljano je to tudi mestni praznik, ki ga obeležujejo s slovesnostmi in prireditvami podobno kot v Moskvi.
Primerno za mesto, ki ga je skrajno levi župan spremenil v nekakšnem socialistični Disneyland, kjer pripadnost mesta prisilnemu egalitarizmu simbolizirajo že jambori z velikimi kovinskimi rdečimi zvezdami, medtem ko na drugi strani mesta v posmeh delavstvu propada trgovski del Stožic, zaradi katerih so nikoli plačani podizvajalci delali samomore. Ko pridete v Ljubljano torej že ob vstopu v mestu veste: tukaj se praznuje 9. maj kot dan zmage komunizma nad nacifašizmom.
Je bila res osvoboditev?
Le nekaj dni po tem, ko so partizani vkorakali v Ljubljano z boljševiško rdečo zvezdo, so so se lotili “dela”. Ocenjuje se, da je bilo v prvih tednih po koncu vojne umorjenih več kot 15.000 oseb – približno odstotek prebivalstva tedanje Slovenije. Po podatkih Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je bilo v Sloveniji odkritih 581 množičnih grobišč z ocenjenimi 100.000 žrtvami. V Kočevskem Rogu, Teharjih pri Celju, Hudi jama so našli ostanke več sto na grozovit način pobitih ljudi – med drugim ženske in mlajši fantje, ki so bili zvezani z žico, vrženi v jamo in zabetonirani, dokler se niso zadušili. Mnogi med njimi niso imeli prav nič s fašizmom ali nacizmom – nekateri so se zamerili kakšnemu pomembnemu partijcu. Drugi so imeli vilo, ki si jo je zaželel kak pomemben partijec. Tretji so morali umreti, da je njihova tovarna lahko prešla v lastništvo “ljudstva”.
Takšno “osvoboditev” bodo jutri praznovali Pirc Musar, Klakočar Zupančič, Kučan, Türk, Janković in Golob. Pomenljivo je, da za njih osvoboditev pomeni komunistični prevzem oblasti, svoboda pa 46 let avtokratskega samoupravnega socializma. Bojte se ljudi, ki jim to predstavlja svobodo.
Mitja Iršič