Samorefleksija nikoli ni bila močna stran komunistov, toda včasih svoje dvotirno (svet zame in svet za ostale) dojemanje sveta vsaj dokaj uspešno zakrivajo. Predsednica sindikata Mladi Plus, Tea Jarc, etablirana udeleženka in promotorka petkovih kolesarskih mitingov meščanske (L)levice, tega najbrž ne zna ali pa ji je popustil čut za “subtilnost in diskretnost kaviar socializma”. Na svojem Facebook profilu je namreč v času, ko nas večina ne zapušča svojih občin, mnogi pa si česa takšnega ne bi mogli privoščiti, četudi bi po zakonu lahko, objavila fotografije iz eksotične destinacije, kjer “dopustuje” in se “upira”. Tea Jarc je na naše vprašanje že pred meseci odgovorila, da vodi sindikat za minimalno plačo. Pa ji verjamete?
Tea Jarc, danes sindikalistka, nekoč “Soroseva štipendistka” in asistentka Iva Vajgla v Evropskem parlamentu, pretekle mesece ena glavnih promotork petkovih kolesarskih mitingov, je na dopustu. Zanj si je izbrala eksotično destinacijo, iz katere brezsramno na svojem Facebook profilu objavlja fotografije, na katerih se “upira”. Pesek, morje turkizne barve, koktejli. Da, tako lahko tudi med epidemijo in “strahovlado” v domovini živijo današnji komunisti.
Ta objava veliko pove o Tei Jarc, nekoliko pa tudi o komunistih, levičarjih, socialistih danes. Res je, da so komunisti, ki so bili najvišje v hierarhijah lokalnih partij, tudi v preteklosti bili bonvivani, hedonisti, ki niso živeli “enako” kot “povprečni delovni človek”. Toda v Jugoslaviji, na primer, si vsaj imel lokalne sindikaliste, aparatčike na dnu prehranjevalne verige, ki so imeli zavest, da “svojih priboljškov ne smejo razkazovati”. Tea Jarc tukaj brez kakršnekoli samorefleksije zre svetu v obraz, z nasmeškom in pravi: “Zaslužila sem si in navkljub privilegijem je moj upor “na Sejšelih” še vedno smiseln!“
Tea Jarc in tisti, ki jih predstavlja že dolgo niso proletariat
Veste, nje ni sram, da med epidemijo kaže kam vse lahko gre. Zakaj je ni sram? Ker tisti, ki jih predstavlja, že dolgo več niso proletariat, ki nima ničesar izgubiti, ki se komaj preživi skozi mesec in mora še za to prekleto garati. Ona predstavlja ljubljansko meščanstvo, učitelje, profesorje, igralce v gledališču, direktorje privilegiranih zavodov, inštitutov, sindikatov, NVO – jev nasploh. Privilegirano, prvorazredno smetano.
To je razred ljudi, ki se ne pusti zmotiti v samorefleksijo in v trezni premislek o družbi in svojem deležu v njenem relativnem obilju. Da, oni so razred. Svoj razred. Pa ne, ker bi bili “puščeni zadaj”. Ker so na čelu tistih, ki “vedo, kaj jim pripada” in se za to borijo, upirajo, stiskajo pesti in – potujejo na eksotične destinacije.
Aleš Ernecl