Na Okrajnem sodišču v Ljubljani se je v ponedeljek zaključila obravnava v zadevi Škorčeva glosa. Nekdanji odgovorni urednik Demokracije in nekdanji zunanji sodelavec revije Aleksander Škorc sta bila zaradi satiričnega zapisa na prvi stopnji obsojena na pogojno kazen. Napovedana je pritožba, zato sodba še ni pravnomočna. Ob tem je Biščak v zaključnem govoru izpostavil ključe zadeve, ki namigujejo na ideološko motivirano sojenje in poudaril, da ne more verjeti, da se kaj takega lahko dogaja v demokratični Sloveniji.
Svoboda govora v Sloveniji postaja le črka na papirju, saj si je drugače težko razlagati odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi z zadevo Škorčeva glosa. Satiričen zapis Aleksandra Škorca decembra 2020 z naslovom Presežki 5 je bila glosa, ki je na zbadljiv in satiričen način izrazila nemoč vlade pri obvladovanju ilegalnih migracij, s tem, da je bilo dodano, da če vlada tega ne bo mogla urediti, bo to pač storil Bog, ki pa se ne bo ustavil le pri ilegalnih migrantih, ampak bo obračunal z vsemi slabimi ljudmi na Zemlji ne glede na raso. Sodnik Primož Štancar je v tem prepoznal žalitev človeškega dostojanstva, čeprav je šlo za satiro. Po njegovem mnenju je bilo storjeno kaznivo dejanje po 297. členu Kazenskega zakonika RS.
Aleksander Škorc je dobil pet mesecev zapora oziroma dve leti pogojno, Jože Biščak pa šest mesecev zapora oziroma dve leti pogojno. Da je nekdanji odgovorni urednik Biščak dobil višjo kazen od samega avtorja glose, kaže na to, da je bil sam proces zaradi satiričnega zapisa politično in ideološko motiviran. Glavni tarči pogroma sta bili revija Demokracija in stranka SDS (solastnica revije), ki imata jasen odklonilen odnos do ilegalnih migracij, je na družbenem omrežju Twitter zapisal Jože Biščak.
Biščak je v svojem zaključnem govoru izpostavil kar nekaj komentarjev na celotno sojenje, zaradi katerih se mu je zdelo, da je sojenje ideološko motivirano. Sprva se je v govoru zahvalil vsem prisotnim, prav tako je izrazil presenečenje nad vsem, kar se je zgodilo, saj doslej ni verjel, da je kaj takega sploh mogoče. Da je prišlo tako daleč, da ju je s Škorcem preganjalo celo tožilstvo, “gospod Branimir Štrukelj me je civilno tožil, ker sem v nekem komentarju zapisal, da bi sindikaliste kar popipsal. Seveda je bila to metafora, nikakor ni bilo mišljeno, da bi vzel zares ogromno pločevinko pipsa in šel nad gospoda Štruklja. Tudi gospod Škorc se je igral z besedami, kar je za rubriko, za katero je pisal, nuja (ni pa seveda pravilo). In že takrat je bilo jasno, da gre za gloso, ki je bila kot taka tudi jasno označena. Ampak ostalo je tako, kot se je začelo. Kot se spomnim, je bil Škorčev zapis najprej objavljen na družbenem omrežju Twitter. In če se prav spomnim, ga je objavil eden od zaposlenih na RTV Slovenija. Določeni deli so bili podčrtani z rdečo, ta objava se je potem širila z bliskovito naglico. Seveda ni nihče napisal, v kateri rubriki revije je bilo to objavljeno“.
Po njegovih besedah je bilo zanimivo tudi to, da nobenega medija to sojenje ni zanimalo, “nimam druge razlage kot te, da je bila revija Demokracija orodje političnega boja proti desnosredinski opciji, ki je takrat vodila vlado. Še posebej, ker je SDS solastnica medija. In to se je ves čas ponavljalo. Tudi predlagane priče tožilstva, ki so vložile ovadbe, so bile po mojem vedenju bodisi aktivno vključene v protivladne proteste bodisi so proteste javno podpirale. Ene od teh ni bilo, ker smo se strinjali, da ni nujno, da zaslišimo vse. Govorim o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, ki je nekoč že tožil satirika – karikaturista Mikija Mustra“, je dejal in dodal, da je presenečen nad dejstvom, da v demokratični Sloveniji oblast ljudi preganja zaradi zapisanih mnenj in stališč, še posebej, če gre za gloso, kot so jo kot tako prepoznali tudi bralci Demokracije.
Biščak je pojasnil, da se satirični zapis Presežki loteva aktualnih odprtih vprašanj in da je glosa odziv na neukrepanje takratne vlade glede ilegalnih migracij, kar je Škorc zapisal v svojem značilnem jeziku in stilu, kar so prav tako prepoznali bralci Demokracije, “jaz povsem verjamem, da je zapis koga zmotil, mogoče se mu je zdel neokusen, ampak ljudje različno razmišljamo, imamo različna mnenja in stališča, ljudje različne stvari različno dojemamo. In to je za družbo dobro,” je sklenil Biščak.
Na kratko je spregovoril tudi o pričah, ki so bile zaslišane
“Gospa ali gospodična Prošek, ki je trdila, da to ni glosa, a hkrati ni znala definirati novinarske zvrsti in je dejala, da Demokracije ne jemlje resno, ker to zanjo ni resen medij, saj je strankarska tiskovina, se je počutila ogroženo zaradi besedne zveze “božja kazen”, čeprav je samo nekaj sekund kasneje izjavila, da je ta besedna zveza ni prestrašila. Gospod Matjaž Šiška se je počutil užaljenega, a hkrati vse tiste, ki verjamejo v poslednjo sodbo, označil za skrajneže. Velika verjetnost je, da ti dve priči zapisa sploh ne bi nikoli opazili, če o tem ne bi pisali na družbenih omrežjih. Jasno je, da nista redna bralca, pravzaprav sploh nista bralca revije Demokracija, saj ne poznata ne ustroja ne rubrik revije. Iz njunih pričevanj je bilo razvidno samo to, da sta bila užaljena in zgrožena. Dr. Vezjak je bil malo bolj artikuliran, ampak tudi on pozna Demokracijo samo s spleta in ne morem se strinjati z njim, da Škorčev zapis ni glosa. Kakšno pa je njegovo sklepanje, se je videlo, ko je Demokraciji očital, da je izdala knjigo Posmrtno poročilo dr. Toma Sunića in ga tudi na pogovornem večeru tisti dan gostila. Po Vezjakovo naj bi bil ekstremist. In na koncu je dr. Vezjak dodal, da je očitno tak profil tudi profil bralcev Demokracije. Kar prepovedal bi in preganjal vse bralce Demokracije ali kaj?”
Biščak je v nadaljevanju poudaril, da so v vsakem trenutku zgodovine obstajali ljudje, predvsem v akademskih in medijskih krogih, ki so stali pokončno in branili svoja stališča. Ne glede na spore in simpatije je bila svoboda govora vedno tisti vzgon, ki je gnal naprej, da smo kot človeštvo šli v znanju tako daleč, kot še nikoli prej. Žal pa ugotavlja, da sta s Škorcem postala žrtvi novega koncepta, ki ne ogroža le človeške biti in svobode govora, ampak tudi svobodo nasploh. Kot zaskrbljujoče je izpostavil preteklo poročilo ECRI (Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope) za Slovenijo, kjer je bila tudi omenjena Demokracija: “Zgražali so se nad slovenskim 297. členom Kazenskega zakonika, češ da ne omogoča dovolj obsodb. V poročilu je bilo tudi obžalovanje, da se je Slovenija po osamosvojitvi odpovedala 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi bilo s tisto formulacijo “verbalnega delikta” preganjanje sovražnega govora lažje. S kolegom Vasletom sva se takrat odzvala na to pismo in jih povprašala, če sploh vedo, kaj so zapisali. Kot je čas tekel naprej, je Evropska komisija s predsednico Ursulo von der Leyen v začetku decembra lani začela s pripravami na sprejem razširjenega seznama “zločinov EU” oziroma “zločinov proti EU”. Čeprav se seznam šele oblikuje in ni dokončen, je že zdaj jasno, da bo tako imenovani “sovražni govor”, med katere bo spadalo tudi nasprotovanje migracijam, ki se jih dotika Škorčeva glosa, opredeljeno kot “posebej hudo kaznivo dejanje”, ki spodkopava vrednote EU.
“Hvala Bogu, da postopek sprejema ni tako enostaven in da bo na koncu odločal Svet EU, kjer bo potrebno popolno soglasje vlad držav članic. Ampak že sam namen je strašljiv, saj se predlaga sprejem dela kazenske zakonodaje, ki bi bil za članice obvezujoč. Že danes se dogaja, da v Nemčiji h kritikom migracij vdirajo specialne policijske enote, da na Nizozemskem kritike obravnavajo protiteroristične agencije. Si morate misliti, protiteroristične? Že v primeru Škorčeve glose je policija (po katerem navodilu, ne vem) februarja lani istočasno potrkala na vrata domov meni, gospodu Škorcu in takrat tudi mojemu namestniku Metodu Berlecu, kot da bi bili glavni dilerji z drogo. Naključje? Težko verjamem. Kakšna je verjetnost, da bi bili tisto popoldne vsi trije osumljeni doma? To je bilo organizirano zastraševanje. Imam sicer še več pripomb na tožilstvu, a na srce bi jim rad za zaključek položil eno stvar. Ker sem bil takrat direktor Novih obzorij, je iz policije prišel zahtevek o številu naročnikov o prodani nakladi. To sem posredoval, a jasno označil kot poslovno skrivnost. Tega tožilstvo ni upoštevalo in v obtožnici to javno objavilo. Naj bo tožilstvo v prihodnje s takimi zadevami, ko zasebno podjetje nekaj označi za poslovno skrivnost, previdnejše. Ne vem, kakšna škoda je nastala. Na koncu naj ponovim še enkrat. Ne počutim se krivega in to gloso bi še enkrat objavil,” je zaključil Biščak.
Tanja Brkić