Škof Matjaž na Teharjah: “Še vedno tisoči ležijo zakopani, kosti izkopanih žrtev pa čakajo na dostojen pokop”

Datum:

V nedeljo je na Teharjah potekala slovesnost v spomin na povojno komunistično taborišče, iz katerega so ujetnike odpeljali na množična morišča. Mašo je daroval celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, govornica pa je bila dr. Helena Jaklitsch, podpredsednica Nove Slovenske zaveze. Zaradi dežja so slovesnost izvedli v župnijski cerkvi sv. Martina na Teharjah.

V svojem nagovoru je škof dr. Maksimilijan Matjaž opozoril, da so “duhovne oči še vedno usmerjene tja dol, v kraj groze in trpljenja, kjer je bilo mučenih in ubitih več tisoč fantov, mož slovenske vojske, deklet, žena in celo otrok ter dojenčkov”.

Izrazil je obžalovanje, da evharističnega bogoslužja ni mogoče obhajati neposredno na mestu dogodkov, kjer bi prosili za milost, mir in spravo za vse pokojne iz taborišča, za vse žrtve druge svetovne vojne in povojnih revolucij ter za žive, ki so s tem povezani.

Škof je poudaril, da je spominski park na Teharjah eden redkih urejenih krajev spomina, ki sta ga slovenska družba in država vzpostavili v osemdesetih letih. “Še vedno tisoče ljudi leži brezimno zakopanih, kosti izkopanih žrtev pa čakajo na dostojen pokop in sprejem v narodno občestvo,” je dejal.

V cerkvi sv. Martina na Teharjah sta potekali sveta maša in spominska slovesnost za teharske žrtve. Mašo je daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž.

Posvečenje z resnico

Škof Matjaž je poudaril, da so verniki zbrani, “da bi ljubili in skupaj prosili Boga, naj odpusti in ozdravi rane strašnega zločina, ki je prizadel brata bratu”. Spomnil je na Jezusovo molitev pri zadnji večerji: “Oče, posveti jih v resnici, tvoja beseda je resnica” (Jn 17,17) ter dodal, da nas mučenci, ki so bili žrtve zla in laži, “s svojim življenjem in smrtjo zavezujejo k iskanju zgodovinske resnice”.

Spomin, ki moti

Sestra dr. Helene Jaklitsch, Katarina Jaklitsch Jakše, je prebrala govor, v katerem je poudarila, da so povojni meseci, ki so se napajali iz revolucionarnih idej, pustili trajen pečat na slovenskem narodu. “Tako zelo pohabili so nas, da še danes nosimo posledice. Toda o tem je pogosto težko govoriti, saj mnogi želijo, da se o tem molči in se raje osredotočamo na druge tematike.”

Po njenih besedah jih motijo pričevalci in zgodovinarji, ki raziskujejo temnejše plati zgodovine, ter vsi, ki dvomijo o upravičenost povojnega in revolucionarnega nasilja. “MotiMo jih tisti, ki si želimo demokratične, pravne in pluralne države, kjer ni prostora za idealizirano podobo totalitarne preteklosti,” je dodala.

Dvojna merila družbe

Jaklitscheva je opozorila, da se družba lahko pretreseno spominja Srebrenice, a hkrati ostaja hladna do domačih žrtev. “Dnevno poslušamo o grozotah v Gazi in pozivamo k solidarnosti, a ostajamo brezimni do otrok v Matjaževi jami, mater, ki so izgubile otroke na Teharjah, in sirot po Petričku ter Ormožu,” je dejala.

Govornica je izpostavila tudi nevarnost moralne otopelosti: “Če nismo sposobni obsoditi zla samo zaradi njegovega obstoja, potem ni več meja, kaj je dopustno. Ko zlo ni več zlo samo na sebi, je dovoljeno vse. Banalnost zla, kot jo je opisala Hannah Arendt, se dogaja tudi danes v naši domovini,” je poudarila.

Med mašo je prepeval mešani zbor dekanije Celje – Nova Cerkev, po njej pa je nastopil Slovenski vokalni kvartet.

A. G.

Sorodno

Zadnji prispevki