Vlada je pred kratkim sprejela odlok, ki zapoveduje delovno obveznost v zdravstvenem sektorju tudi v času stavke. Glede na izkušnje iz preteklosti se omenjena zapoved sliši kot slaba šala. Pa saj so bili prav ti isti ljudje še pred dvema letoma na okopih proti takšnim dejanjem. Ta poteza je samo ena od mnogih, ki kažejo na globoko ukoreninjeno slast vladajoče strukture po oblasti, ki presega običajne politične meje.
Slast po oblasti ni nov fenomen. Je večno živa težnja, ki se v različnih oblikah pojavlja skozi vso človeško zgodovino. Od diktatur do demokracij, od majhnih skupnosti do globalnih superdržav, povsod najdemo sledi te neustavljive želje po nadzoru in vodenju. V sodobnem času je ta težnja postala še izrazitejša s pojavom kompleksnih političnih sistemov in tehnologij, ki omogočajo širši nadzor in manipulacijo.
Slovenija ni izjema v tem globalnem trendu. Nedavni odlok o delovni obveznosti v zdravstvu razkriva, kako vlada uporablja svojo moč za doseganje ciljev, ki segajo onkraj običajnih demokratičnih procesov. Ta ukrep je bil sprejet pod pretvezo varovanja javnega zdravja, vendar mnogi vidijo v njem zlorabo moči, ki omejuje pravice zaposlenih in izkrivlja temeljne vrednote demokracije. Zanimivo, da je ustavno sodišče konec leta 2021 sprejelo sklep, da je vladanje z odloki v nasprotju z ustavo kljub splošni nevarnosti za državljane, ki jo je takrat predstavljala epidemija. Šlo je za odločitev glede ukrepa o t. i. obveznosti PC (biti cepljen ali prebolelost) za zaposlene v državni upravi. V ustavno presojo je ukrep predlagal policijski sindikat. Janševa vlada se je odločb ustavnega sodišča držala. Golobova vlada se jih ne.
Pogled na svetovni oder ponuja širši vpogled v to problematiko. Dogodki v ZDA, kot je prevzem oblasti Joeja Bidna po kontroverznih volitvah leta 2021, kažejo razdeljenost in napetosti, ki lahko izhajajo iz političnih preobratov. Pandemija covida-19 je še dodatno razkrila, kako lahko posamezne dobro organizirane skupine izkoristijo izredne razmere za krepitev svoje moči. Janševa vlada je pri tranzicijski levici še pred imenovanjem leta 2020 sprožila tolikšno paniko, da so bili levi uličarji takoj vpoklicani na fronto. Dobri dve leti smo bili priča stanju, ki je še najbolj primerljivo s časi vzpona Hitlerja v Nemčiji ali Mussolinija v Italiji. Doživeli smo sinhronizacijo uličnega aktivizma, osrednjih medijev in sodne veje oblasti. Danes živimo posledice takšnega stanja pod vladavino Roberta Goloba.
Slast po oblasti pa ni samo politični ali družbeni pojav, ampak ima tudi globoke psihološke korenine. Ljudje, ki stremijo k oblasti, pogosto iščejo potrditev, občutek varnosti ali način za kompenzacijo lastne negotovosti. Ta težnja se lahko manifestira v različnih oblikah, od subtilnega vplivanja na druge do odkritega prevzema nadzora in manipulacije. Gre za ljudi, ki svoj sistem vrednot utemeljujejo na vladanju. Vladanja ne razumejo kot nekaj, kar je posledica zaupanja volivcev zaradi kredibilnosti in dobrega dela v preteklosti, temveč nekaj, kar jim je dano, kar je zanje naravno stanje. Ne verjamejo namreč, da so sposobni preživeti brez oblasti. Zato morajo narediti vse, da so na oblasti. Dobesedno vse, vključno s serijskim kršenjem etičnih in moralnih načel.
Ključno vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kako naj družbe uravnotežijo legitimno potrebo po vladanju z varovanjem demokratičnih vrednot in pravic. To zahteva transparentnost, odgovornost in aktivno udeležbo državljanov v političnem procesu. Prav tako je treba vzpostaviti trdne meje moči, ki preprečujejo zlorabe in zagotavljajo, da ostaja oblast služba ljudem, ne pa orodje za zadovoljevanje osebnih ambicij.
Slast po oblasti je torej kompleksen pojav, ki zahteva nenehno pozornost in razmislek. Vlade in posamezniki morajo biti zavezani k ohranjanju in varovanju temeljnih vrednot, ki omogočajo družbam, da prosperirajo v duhu svobode, enakosti in bratstva. Le tako lahko zagotovimo, da se zgodovina zlorab in manipulacij ne bo ponavljala in da bo oblast vedno služila dobremu vseh, ne le peščice na vrhu. Slast po oblasti namreč nima politične barve. Sama po sebi je barva. V slovenskem primeru pa ima trenutno še perje za okras.
Edvard Kadič