Slepa ulica evropskih skrajnostnih politik

Datum:

Od 19. stoletja v Evropi prevladujejo skrajnostne politike. Evropa se je tako ujela v začaran krog, ker skrajnost rodi drugo skrajnost kot protiutež prvi skrajnosti. Skrajnostne politike nimajo srečnega konca, saj ljudem prej ali slej prinesejo gorje. Ta čas so številne politike Evropske unije politike skrajnosti, med drugim postmodernistične oz. kulturnomarksistične.

Devetnajsto stoletje v Evropi je bilo v znamenju industrijske revolucije. Napredek v tehnologiji je bil velikanski in življenje Evropejcev se je s pomočjo strojev začelo hitro spreminjati. To je bilo tudi obdobje ekspanzije znanosti na vseh področjih. Ker pa je bila znanost v primerjavi z modernostjo še v povojih, je bilo med znanstveniki veliko šarlatanov, ki so pod krinko znanosti oblikovali različne bolj ali manj nore ideje. Te ideje so denimo bile, da so črnci bliže živalim kot ljudem, da je droge, kot je heroin, koristno uživati (kot npr. kavo ali čaj), da fizične amputacije zdravijo psihične bolezni ipd. V greznico teh slaboumnih idej 19. stoletja sodi tudi marksizem.

Evropske skrajnostne politike 19. stoletja
Primerjava razvoja Evrope (in ZDA) z drugimi civilizacijami je številne oblastnike 19. stoletja v Evropi prepričala, da je Evropejec nadčlovek, ki mora zavojevati »nižje« rase. To razmišljanje, ki je v bistvu temeljilo na evropskem tehnološkem napredku, so okrepili različni šarlatani, domnevni znanstveniki, ki so idejo o rasni superiornosti belega človeka še podpihovali. Posledica tovrstne evropske zablode je bil brutalen kolonializem s konca 19. stoletja, ki je po eni strani povzročil trpljenje Afričanov, ki so se jih Evropejci odločili zavojevati, po drugi pa je stopnjeval konflikte med evropskimi silami. Še največja je bila frustracija novoustanovljene Nemčije pod vodstvom Prusije in Italije, ki sta v prejšnjih stoletjih zmerni kolonializem evropskih sil zamudili. Razvoj tehnologije je omogočal tudi iznajdbe bolj uničevalnih vojaških strojev in ekspanzijo vojaške industrijske proizvodnje. Evropske sile so med seboj vse bolj tekmovale in posledica tovrstnih politik skrajnosti je bila v 20. stoletju najprej prva in potem še druga svetovna vojna, ki je bila po eni strani logično nadaljevanje prve svetovne vojne, ko so odnosi med silami v Evropi ostali nedorečeni, po drugi strani pa je bila druga svetovna vojna posledica dviga ekstremističnih utopičnih ideologij. Te so rastle predvsem na podlagi idej marksizma in anarhizma in dobile svojo priložnost s slabo socialno sliko večine evropskega prebivalstva, ki je nastala zaradi rušenja gospodarstev med prvo svetovno vojno in po njej.

Utopični ideologi, kot so bili Proudhon, Marx, Engels, Bakunin idr., so izhajali iz ekonomsko-socialne spremembe, ki jo je povzročila industrijska revolucija, in so bili zagovorniki novega sloja delavcev, ki se je na začetku novih gospodarskih odnosov znašel v izrazito težkih razmerah. Kot vsi levičarji tistega časa so utopisti brezpogojno zahtevali spremembe ne glede na posledice v družbi in tudi nasilno, če ne bi šlo po mirni poti. Desnica je počasi, preudarno in predvsem postopno rešila slab položaj delavcev s formiranjem srednjega sloja, ki je v industrializiranem tržnem gospodarstvu nujen zaradi kupne moči, ki jo prinese s sabo. Srednji sloj je nastal prav iz – če uporabimo besede omenjenih radikalnih levih teoretikov 19. stoletja – »zatiranih delavskih množic«. Ampak škoda je bila že storjena, saj so sledilci utopičnih socialističnih ideologij iz 19. stoletja v 20. stoletju povzročili kaos s komunističnimi revolucijami in vzponom fašističnih gibanj, ki so prav tako uporabljala socialistični socialni model. Politike skrajnosti so bile torej tiste, ki so Evropo z drugo svetovno vojno prignale na rob uničenja.

Evropske skrajnostne politike po letu 1945
Politike skrajnosti so Evropo do leta 1945 spravile na kolena. Brez ameriške pomoči bi Evropa – sploh Nemčija – okrevala desetletja. Slabost pri tem pa je bila, da je Evropa padla v nekakšno odvisnost od ZDA, kar se kaže predvsem v uvažanju ameriških socialnih problemov (bela krivda in obsedenost z rasami, obsedenost s socialnimi manjšinami, prebujenstvo – wokeizem, pretirano ukvarjanje z LGBT+ itd.). Ameriški civilizacijski nivo je nižji od evropskega, zato podrejenost Evrope ZDA v političnem smislu ne koristi. Prav tako Evropi ne koristi vojaška podrejenost ZDA, ker Evropa posledično v zadostni meri ne skrbi za lastno varnost.

Toda glavna težava Evrope so nove skrajnostne politike, ki so nekakšen diametralno nasproten odgovor na evropske skrajnostne politike iz 19. stoletja. Sodobna Evropa je tako predvsem v podobi Evropske unije obsedena z zlaganim pacifizmom za vsako ceno, kar je odgovor na pretekle militaristične politike skrajnosti. Obsedena je z multikulturalizmom kot odgovorom na evropski rasizem oz. idejo o večvrednosti iz 19. stoletja. Prav tako s sprejemanjem afriških in azijskih migrantov v Evropo kar poprek, kar je odgovor na evropsko kolonialno ekspanzijo v Afriko s konca 19. stoletja, in z varstvom okolja za vsako ceno, kar je evropski odgovor na pretirano onesnaževanje okolja zaradi hitre industrializacije iz 19. stoletja. Vse te moderne skrajnostne politike Evropo z vsakim letom, ko trajajo, vse bolj ogrožajo, saj Evropa z njimi izgublja moč, blaginjo in varnost, kar bo kmalu spet usodno ogrozilo Evropo.

Še najbolj pa Evropo ogroža postmodernizem, ki se je razpasel v evropskem in ameriškem družboslovju in že močno vpliva na politike prav vseh zahodnih držav – če že ne od znotraj, pa vsaj prek zunanjih pritiskov. Tako denimo Evropska unija pritiska na Madžarsko, ki je v danem trenutku ena redkih zahodnih držav, ki izvaja zmerno in vzdržno politiko, ki dolgoročno omogoča preživetje. Postmodernizem, ki ga imenujemo tudi kulturni marksizem, je namreč intenzivno in totalno usmerjen zoper evropsko oz. zahodno tradicijo, način življenja in razvojne vzorce. Postmodernizem želi v imenu dozdevne in domnevne socialne pravičnosti vse to odpraviti in nadomestiti z umetnimi in nepreizkušenimi modeli, kot jih je denimo uvedla ruska komunistična partija po oktobrski revoluciji. To poznamo kot 70-letni zavoženi sovjetski eksperiment, ki je dodobra uničil rusko družbo, kar je vidno še danes, tri desetletja in pol po koncu tega eksperimenta.

Zmagovalci uporabljajo politike zmernosti
Modreci vedo povedati, da je najboljša srednja pot. Skrajnosti delujejo le začasno, in če skrajneži ne postanejo zmerneži, hitro doživijo polom. Evropa z novimi politikami skrajnosti rine v nesrečo oz. propad, ki je lahko še hujši od tistega, ki se je končal leta 1945, ko je prišlo v Evropi do obrata v politiki, ki še traja in se stopnjuje. V nasprotju z letom 1945 postmodernistične sile v Evropi zdaj napadajo srčiko Evrope: če bo ta zastrupljena in uničena, bo z Evropo vsaj za nekaj stoletij konec. Evropa iz leta 1945 je imela potencial za okrevanje, medtem ko bi Evropa, ki bi doživela propad sedaj, le stežka okrevala, če sploh. Evropa potrebuje izhod iz skrajnostnih politik ter prehod v politike zmernosti. Zdajšnje skrajnostne evropske politike imajo namreč rušilen vpliv na položaj Evrope v svetovnem smislu in vodijo v njen padec in svet, v katerem bodo neevropske države oziroma ljudstva prevladali. To pomeni, da bo Evropa postala tako ali drugače podrejena zunanjim, civilizacijsko bolj zaostalim silam. To pa ne bi bilo slabo le za Evropo, ampak ves svet.

Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist

Sorodno

Zadnji prispevki

Shema, ki pojasni, kakšno bogastvo so si nagrabili “necenzurirani”

"Necenzurirano" novinarstvo ni poceni. Iz sheme, ki jo objavljamo...

Pavel Rupar ne gre na evropske volitve – za evropsko poslanko podprl Zalo Tomašič

Na današnji tiskovni konferenci ljudske iniciative Glas ljudstva in...

Zaključujejo se dnevi Škofjeloškega pasijona

Letošnji Dnevi Škofjeloškega pasijona se zaključujejo. Pred nami je...