Tekom globokega nezadovoljstva in naraščajoče revščine je nov predsednik Argentine postal konservativec Javier Milei. Levo usmerjeni mediji so ga pričeli že pred samo izvolitvijo označevati za “radikalnega desničarja”, temu pa ni nič drugače tudi danes, saj so poročali, da je v Argentini slavil skrajno desni populist. “Argentina se je odločila za skrajno desnico”, je denimo poročalo Delo. “V Mileijevi zmagi vidim ne le politično spremembo, ampak tudi kulturno. To je zavrnitev socialističnega modela, ki je Argentino stalno spodkopaval. To je poziv k vrnitvi k sistemu, kjer je posameznik, ne država, v središču odločanja”, v zvezi z izvolitvijo meni zdravnik dr. Federico V. Potočnik in dodaja, da je njegova zmaga glasen izraz za pravo svobodo, ki je v Argentini dolgo manjkala
Argentina je na nedavnih predsedniških volitvah odločila, da bo nov predsednik postal samooklicani anarhokapitalist. Javier Milei je namreč osvojil 56 odstotkov glasov v odločilni zmagi nad gospodarskim ministrom Sergiom Masso. Argentinci so s tem izrazili precejšnje nezadovoljstvo s prevladujočo politično silo v političnem življenju zadnjega tričetrt stoletja: peronistično stranko Juana Dominga in Evite Peron. Milei je tekom kampanje obljubil spremembe na bolje in dodal, da se bo zoperstavil nekoristnemu in parazitskemu političnemu razredu države. “Vsi vladni ukrepi storijo več škode stvarem, ki bi jih morali popraviti,” je vztrajal in zatrjeval: “Vsakič, ko se vmeša vlada, gre za nasilno dejanje, ki škoduje naši zasebni lastnini in na koncu še omeji našo svobodo.”
Marsikoga iz tujine je presenetilo, ko se je uspel v drugi krog volitev uvrstiti gospodarski minister Sergio Massa, saj se v Argentini soočajo z velikimi gospodarskimi težavami. Inflacija je namreč prvič po letu 1991 dosegla trimestno številko. Približno 40 odstotkov Argentincev dandanes živi pod pragom revščine, srednji razred pa izginja. Razlog, zakaj nekateri niso danes zmožni simpatij do novoizvoljenega predsednika Argentine in ga označujejo za radikalnega desničarja, je mogoče iskati v tem, ker je ta dal jasno vedeti, da je izjemno kritičen do socializma. Milei, sicer tudi ekonomist, velja namreč za zagovornika ekonomske svobode, demokracije in miru, zaradi česar ta nikakor ne vidi prostora za sodelovanje s komunisti. Kot je izpostavil, je Argentina pred stotimi leti sprejela socialistične ideje, ki so se zdele na začetku privlačne, vendar so za ekonomijo uničujoče.
Milei je sicer kritičen tudi do gibanja okoli podnebnih sprememb, ki ga označuje tudi kot del socialistične agende. Pri visokih temperaturah in spremembah gre namreč po njegovo za normalno vedenje podnebja oziroma za “ciklično vedenje”. Naklonjen je zmanjšanju velikosti vlade, nenaklonjen pa splavu in spolni vzgoji v šolah. Predsednik, ki je tekom kampanje obljubil znižanje davkov, zmanjševanje javne porabe, ukinitev centralne banke in nacionalne valute ter njeno nadomestitev z ameriškim dolarjem, uživa simpatije nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je prepričan, da bo Milei Argentino naredil spet veliko.
Konec socializma v Argentini
Kot lahko vidimo, je kar nekaj razlogov, čemu konservativec Milei ne uživa simpatije naših osrednjih medijev. “Ko stojiš skrajno levo, se ti zdi ves svet desen. Daleč smo od slovenskega BBC …!”, je v zvezi s poročanjem javne televizije, ki je o zmagi Mileia poročala kot o zmagi skrajno desnega populista, kritično izpostavil zdravnik dr. Federico V. Potočnik, ki se je rodil v Argentini, tam pa je preživel tudi svoje otroštvo. “Konec socializma v Argentini. Kako lepo, da se nekoč ena najbogatejših držav na svetu vrača v civilizacijo. Zdaj pa socializem premagajmo še doma!” je izpostavil v odzivu na zmago Mileia.
Potočnika smo se odločili poprositi za komentar volitev, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju:
Na nedavnih volitvah v Argentini je zmagal Javier Milei, kar predstavlja velik premik v politični krajini države. Njegova zmaga ni le uspeh za njegovo stranko, je glasen izraz za pravo svobodo, ki je v Argentini dolgo manjkala – jasen odmik od socializma, ki je prevladoval desetletja. Vzpon Mileija je resnično izjemen. Brez podpore strank in medijev, njegovih 14 milijonov glasov govori o veliki želji javnosti po spremembi. Njegov pristop, zaznamovan z ekstravagantnostjo in nepopustljivo neposrednostjo, preseka politično normo. Njegova dramatična dejanja, kot je nošenje motorne žage, da bi simboliziral svojo zavezanost k zmanjšanju javne porabe, niso le teatralna; simbolizirajo globljo željo po radikalni preobrazbi.
Potovanje Argentine pod socializmom, zlasti pod dvojcem Kirchner, je bila zgodba o propadu. Nekoč med najbogatejšimi narodi, se zdaj spopada z dolgovi in razočaranjem. Vlada Kirchnerjevih, zaznamovana z močnim državnim nadzorom in razširjeno korupcijo, je Argentince pustila hrepeneti po drugačni, svobodni poti. Milei obljublja ravno to – pot pravega liberalizma, utemeljenega na brezpogojnem spoštovanju individualnih življenjskih projektov in minimalnem državnem posegu.
Njegovo stališče do vprašanj, kot je splav, tudi v primerih posilstva, odraža globoko zavzetost za svetost življenja. Njegova vizija države, ki omogoča, ne pa diktira, ki spoštuje princip zasebne lastnine in osebne svobode, je osvežujoča. Ideja o zmanjšanju ministrstev, nasprotovanje državnemu posegu v zasebna življenja in zagovarjanje nižjih davkov, vse kažejo na filozofijo, ki ceni avtonomijo posameznika nad državnim nadzorom.
Mileijevo libertarstvo pa ni brez svojih kontroverznih vidikov. Njegova stališča o prosti trgovini z organi so na meji sprejemljivega, čeprav če upoštevamo popolno svobodo razpolaganja s svojo lastnino, zakaj lahko prodaš avto, ne pa ledvice? Podobno bi njegov načrt o zaprtju centralne banke in dolarizaciji gospodarstva, čeprav radikalen, lahko bil potreben korak za stabilizacijo gospodarstva, ki ga je opustošila inflacija.
V Mileijevi zmagi vidim ne le politično spremembo, ampak tudi kulturno. To je zavrnitev socialističnega modela, ki je Argentino stalno spodkopaval. To je poziv k vrnitvi k sistemu, kjer je posameznik, ne država, v središču odločanja. Mileijeva ideologija, ki izhaja iz avstrijske šole liberalizma, ni nova, toda njena radikalna uveljavitev je. To je drzen eksperiment in svet opazuje.
Ž. N.