Svetovno gospodarski forum je v svojem letnem poročilu za leto 2019, ki govori tudi o indeksu neodvisnosti sodstva posameznih držav, Slovenijo uvrstil na nezavidljivo 82. mesto, medtem ko se na primer Grčija nahaja na 83. mestu. Pred Slovenijo se na primer nahajajo: država v južni Afriki po imenu Lesoto, Gruzija, Gvineja, Tunizija, Alžirija, Kenija, Kazahstan, Šrilanka, Tajska, Pakistan, Romunija, Gana, Indija, Kitajska, Bocvana, Ruanda in Egipt. Nedaleč za njo pa se nahajajo države kot so: Vietnam, Burkina Faso, Nepal, Bolgarija in Etiopija. Podatek pa ni presenetljiv glede na to, da imajo pri nas sile kontinuitete še vedno svoje lovke po slovenskih sodiščih, in da se sodi tistim, ki so Slovenijo leta 1991 v osamosvojitveni vojni popeljali na pot neodvisnosti, medtem ko se vojne zločince, ki so delovali v agresorski JLA pušča na svobodi, predvsem pa umetno ustvarja afere kot je tista s Patrijo, razne župane pa navkljub bogati kartoteki pušča na svobodi. Postkomunisti pa imajo glede nečesa zagotovo prav: vsaj kar se sodstva tiče smo ta prava balkanska država, vendar po njihovi zaslugi!
Svetovni ekonomski forum je javnosti predstavil poročilo o neodvisnosti sodstva, ki Slovenijo uvršča na nezavidljivo 82. mesto, in sicer tik pred Grčijo, kar jo v skupini 141 držav umešča v neko sivo sredino. Ne ravno obetavno za neko državo, ki se dojema za “razvito” in “evropsko” in “demokratično”, še zlasti pa ne ob dejstvu, da je več pravičnosti zaslediti v državah tretjega sveta kot so: Gruzija, Gvineja, Tunizija, Alžirija, Kenija, Šrilanka, Pakistan, Romunija in Indija. Slovenijo pa tragično dohiteva celo afriška država Burkina Faso. Ni čudno, če se pri nas po sodiščih vlači osvoboditelje, vojne zločince agresorske JLA pa pušča na svobodi, in če sodišča v rokah še vedno držijo sile kontinuitete, med katerimi so tudi škodoželjni predstavniki, ki jim ne gre za pravičnost, ampak bi kakšnega vidnejšega slovenskega politika po potrebi tudi “sfukali”, če je to potrebno. Več si lahko sami pogledate tukaj.
Zanimiv je tudi indeks globalne konkurenčnosti, ki vključuje več parametrov: institucije, infrastrukturo, sprejetje IKT (informacijsko-komunikacijskih tehnologij), makroekonomsko stabilnost, zdravje, veščine oziroma izobrazbo, trg izdelkov, trg dela, finančni sistem, velikost trga, dinamiko poslovanja in zmogljivost za inovacije. Slovenija je bila leta 2018 na 35. mestu v skladu z indeksom globalne konkurenčnosti.
Celo v Lesotu več zaupanja v pravosodje
Tega leta je poročilo Slovenijo na področju institucij uvrščalo na 33. mesto med 141, 33. mesto na področju infrastrukture, 40. mesto na področju sprejetja ITC (informacijsko-komunikacijskih tehnologij), prvo mesto na področju makroekonomske stabilnosti, 36. mesto na področju zdravja, 26. mesto na področju izobrazbe oziroma veščin, 30. mesto na področju proizvodnega trga, 41. mesto na področju trga dela, 61. mesto na področju finančnega sistema, 82. mesto glede velikosti trga, na 26. mesto na področju dinamike poslovanja in 28. mesto na področju inovacijskih zmogljivosti.
Slovensko sodstvo na svoji grbi nosi toliko grehov, da je vsesplošno nezaupanje slovenske javnosti vanj povsem upravičeno. Naj spomnimo zgolj na nekaj najbolj razvpitih škandalov: avgusta lani smo poročali o odločitvi senata vrhovnega sodišča, ki ga je vodil Branko Masleša, v njem pa sta bila še vrhovna sodnika Mitja Kozamernik in Barbara Zobec, ki je julija zavrnil zahtevo za varstvo zakonitosti proti odločitvi okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je podaljšalo pripor Rachida El Fannija in Hende Gmati.
Spomnimo se tudi šest let trajajočega montiranega kazenskega sodnega procesa Mojce Vočko, ki je bila nekdaj kot televizijska novinarka zaposlena na Televiziji Slovenija (Tednik, Odmevi) in je razkrivala odmevne afere, kot je tista s korupcijo v Unicefu Slovenija in o poslih z drogo Katarine Kresal. Izgleda, da je s slednjim dregnila v osje gnezdo in zadel jo je medijski linč in sodno preganjanje. Ukvarjala se je tudi s koruptivno izdanimi, potvorjenimi in zlaganimi psihiatričnimi izvedeniškimi mnenji in ravno to jo je doletelo. Obtožena je bila namreč kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, za katere pravi, da so bile lažne obtožbe. Okrajna sodnica Nina Kodra Balantič je sklenila, da ji bo s sklepom izrekla varnostni ukrep psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na kar se je pritožila.
Spomnimo se še, kako je slovensko sodstvo spisalo neverjetno zgodbo. V glavni vlogi je bil župan Zoran Janković, tako kot smo že navajeni, je dočakal srečen konec. Tožilka je namreč ostala brez dokazov, s katerimi je preganjala župana. Prepisov telefonskih pogovorov v spisu ni več, ni več kazenske ovadbe z vsemi prilogami, niti tega, kar so kriminalistom povedale priče. Pred časom pa je komisija za ugotavljanje zlorab v slovenskem bančnem sistemu na sodišče poslala vlogo za pridobitev dokumentacije v zvezi z NLB, vendar je spet naletela na proceduralno oviro.
Tokrat je to Višje sodišče v Ljubljani, ki je preiskovalni komisiji preprečilo, da dobi seznam vseh obiskovalcev NLB, ki so med leti 1997 in 2015 obiskali člane uprave, nadzornih svetov ali svetovalce NLB. “Hmm, koga ščiti Višje sodišče,” je na Twitterju zapisal predsednik preiskovalne komisije Anže Logar in se vprašal, koga ščiti to sodstvo, ki je zadevo zavrnilo z nenavadnimi argumenti.
V javnosti pa je odmetaval še en primer krivičnega sojenja, ko je preiskovalna sodnica Deša Cener, ki je sicer znana tudi po zaviranju preiskovanja bančne luknje, je brigadirju Antonu Krkoviču vročila vabilo na zagovor zaradi sestrelitve helikopterja v osamosvojitveni vojni leta 1991 nad Rožno dolino. Zaradi tega je obtožen kaznivih dejanj, ki so pregonljiva po starem kazenskem zakoniku SFRJ. In nenazadnje je tu še zrežiran sodni proces v primeru “afere” Patria.
Jani Kos