Odkar so se upokojenci podali na ulice med levimi strankami in njihovimi podaljški, ne sferi nevladnih organizacij vlada panika. To je namreč pomembna družbena skupina, ki ni pod njihovim popolnim nadzorom. Predsednica nevladne organizacije Nika Kovač je že pred časom pozivala upokojence, naj nikar ne sledijo Pavlu Ruparju. Sedaj se očitno lotevajo kampanje v upokojenskih domovih, kjer nameravajo “vohljati” o razmerah, v katerih živijo njihovi prebivalci. Na misijo so očitno poslali svoj podmladek.
“Pišem vam v imenu Inštituta 8. marec, kjer trenutno sodelujem pri ustvarjanju kampanje Tu sem. Tu sem je kampanja zbiranja pričevanj upokojencev in upokojenk o življenjskih pogojih, v katerih živijo. Vsa zbrana pričevanja anonimiziramo in jih le take objavljamo. Tako, da bo tudi podatek doma, v katerem bivajo, ostal anonimen,” se začne pismo, ki ga je dijakinja Gimnazije Poljane poslala enemu od upokojenskih domov v Sloveniji.
Avtorica pisma nato nadaljuje, da bi s svojim prijateljem prišla v upokojenski dom in “povprašala starejše, ali bi bili pripravljeni z njimi deliti svojo zgodbo”.
Inštitut 8. marec je nevladna organizacija, ki kot svojo misijo navaja “prevpraševanje različnih oblik podrejenosti, predvsem na področju spola, ter postavljanje neenakopravnosti v širši družben okvir”. Gre torej za organizacijo, katere primarni fokus naj bi bil položaj žensk v družbi. Ustanovil jo je sicer Simon Maljevac, trenutno minister za solidarno prihodnost. A znana nevladna organizacija je znana po vsem drugem kot boju za pravice žensk. Širša javnost jih je prvič spoznala med njihovo populistično kampanjo proti noveli zakona o vodi, med reformno vlado Janeza Janša, nato pa še po seriji ad hoc kampanj, ki so več kot očitno sovpadle s prihodom nove oblasti. Njihov domala največji zdrs se je pripetil med afero “radiator”, ko so se na spletu pojavile hude obtožbe na račun Dušana Smodeja, pripadnika sociopolitičnega miljeja Levice in Inštituta 8. marec, o spolnih zlorabah in omamljanju žensk. V inštitutu so se na grozovita pričevanja (tudi) mladoletnih deklet odzvali z veliko zamudo, šele potem ko ni bilo druge poti.
So bili pa zato toliko ažurnejši, ko se je začelo formirati gibanje upokojencev, ki se danes združujejo v Inštitutu 1. oktober in Glasu upokojencev. Še posebej jih je zmotil Pavel Rupar, ki je uspešno mobiliziral množico nezadovoljnih upokojencev, ki so se počutili izdane od tranzicijske levice. Zato ne čudi, da danes vodijo kampanjo zoper njega. Njihovi socialni profili so polni tovrstnih objav, ki skušajo ločiti Ruparja od upokojencev in jih pripeljati v svojo sredo.
REŠIMO STISKE UPOKOJENCEV IN UPOKOJENK IN NE NASEDAJMO PRAZNIM POPULIZMOM
Stiske upokojencev in upokojenk so realne, potrebujemo jasne rešitve. (1/8) pic.twitter.com/kcUSwa6a7W— Inštitut 8. marec (@8Marec) April 25, 2023
Volivci ne bi smeli nasedati “praznim populizmom”, pri čemer so “populizmi” zahteve upokojencev za višje pokojnine. Hkrati jih vabijo v svojo sredo, kjer se za njihove pokojnine borijo predstavniki tipa Janez Sušnik iz ZDUS-a, ki zagovarja manjše dvige pokojnin kot Rupar, in Biserka Marolt Meden iz Srebrne niti, kjer vodijo kampanjo za evtanazijo. Zaradi neambicioznih predstavnikov upokojencev in predstavnikov, ki se v prvi vrsti borijo za umetno končanje življenja onemoglih, pravzaprav ne čudi, da so bila njihova snubljenja upokojencev doslej neuspešna.
A to še ne pomeni, da ne bodo poskušali. Prav v tem kontekstu je treba razumeti načrtovano kampanjo vohljanja po upokojenskih domovih, kjer bi podmladek te nevladne organizacije zbiral različne izjave in jih nato anonimizirano objavljal na spletu. Če bi bile izjave kot tudi upokojenski domovi, kjer so izjave pobrali, anonimizirane, bi lahko zapisali karkoli, kajne? Papir in splet namreč preneseta vse.
Po drugi strani imajo upokojenci dovolj prenašanja tistih, ki se niso pripravljeni postaviti za njihova življenja in pokojnine. Ti se bodo ponovno zbrali 31. maja, ob 15. uri, v centru Ljubljane na Trgu republike.
Gal Kovač