Uslužbenci RTV Slovenija so javni zavod zopet ugrabili za svoje parcialne interese in v Tedniku državljanom povedali, pod kakšnim pritiskom so pod novim vodstvom, ki je bojda, kot se je kreativno izrazil starosta slovenskega partijskega novinarstva, “pod nadzorom ene same partijske celice”.
Včerajšnja oddaja Tednik je bila namreč v celoti namenjena obrambi socialističnega statusa quo na RTV Slovenija družbeno-političnih delavcev, zavestno zavezanih vrednotam marksizma in leninizma, kot jih je nekoč slikovito poimenoval Jože Smole. Predvajali so namreč prispevke, ki jih na dan stavke niso smeli. Po ogledu smo gledalci videli, da se je vodstvo pravilno odločilo, da sramotnih političnih pamfletov ne predvaja.
Jelena Aščić pravi, da so prispevki vse bolj prazni, a da za to niso krivi novinarji. Seku M. Konde nas najprej popelje skozi zgodovino javnega medija, kot da bi šlo za ustanovitev BBC-ja, ne pa trobila enega najbolj zloglasnih komunističnih režimov na svetu. Helena Milinković, skrajno leva aktivistka, ena pomembnih izvoznic domačega dnevnopolitičnega agitrpropa v tujino, sicer zaposlena na RTV Slovenija in predstavnica slovenskih novinarskih sindikatov, je tožila o manjku poglobljenih vsebin, o “drugačnem načinu poročanja”, “kr enih vsebinah” na MMC, vodstvo pa da je z nespametno shemo državljane oropalo pravice do informiranja. Konde problematizira ukinitev PR-programa stranke Levica – Studio City, dolgočasne, negledljive Točke Preloma in Globusa in Politično s Tanjo Gobec, oddaje, ki jo je Gobčeva dobila kot tolažilno nagrado potem, ko ni več mogla voditi Odmevov, ker se je pred kamero pojavila tako vinjena, da se je komaj obdržala na nogah. Producenti govorijo o tem, kakšne krivice se jih godijo. Kakšne kakovostne oddaje so pripravljali, zdaj pa so gledalci oropani za njihovo briljantnost.
Sledil je Marko Milosavljević, notorični lažnivec in politični agitator za levo politiko, ki sam sebi sicer pravi medijski strokovnjak, ki je generalno vodstvo obtoževal “popolnega nepoznavanja medijev”, saj generalni direktor nima nobenih medijskih in vodstvenih izkušenj. Obtožil jih je kršenja statuta in sramotnega vodenja. O tem, kako je o Sloveniji lagal v Evropskem parlamentu, lahko preberete tukaj.
Nato so sledile “legende novinarskega poročanja”, ki so povedale, kako je trenutno vodstvo (za katerega namigujejo, da je povsem politično obvladovano) hujše od komunistične partije. “Legende”, ki so sicer ustrezale definiciji novinarja po Jožetu Smoletu. Janko Šopar je govoril o tem, da je televizija ključna pri osamosvajanju – da je bila napovedana vojna RTV. To se je po njegovih besedah stopnjevalo, zadnji dve leti pa ne gre več za vtikanje, ampak za prevzemanje ene politične opcije, ki je prevzela javno RTV. Trdil je, da ko je leta 1983 nastal Tednik, so bili tudi pritiski, zdaj pa gre za čisto podrejanje, ko so vsi vzvodi odločanja v rokah ene partijske celice. Da boste vedeli – Šoparju se zdi Andrej Grah Whatmought hujši od komunističnih samodržcev, ki so po tujini morili politične disidente.
Branko Maksimovič je rekel, da je bila stavka leta 1991 odziv na Janševo napoved “labodjega speva”, ki se ni zgodil, dokler ni prišel na oblast, saj se je on odločil za “vojno z mediji”, odprava vojne škode pa bo zelo dolgotrajna (očitno že napoveduje zakonodajni puč trenutno vladajočih ortosocialistov). Nina Komparič je govorila, da je bil RTV vedno sadež politike, a je bil generalni direktor vedno branik pred pritiski. Gospa Nina seveda to doživlja po svoje – seveda s strani CK ZK in socialističnih vlad po vojni ni prihajalo do omembe vrednih pritiskov, saj so novinarji RTV sami bili še bolj “komunistični od komunistov”.
Pritiski so bili kvečjemu taki, da jih je sicer skrajna politika želela narediti manj skrajne. Sledil je Slavko Bobovnik, za katerega Bojan Požar trdi, da ima dokumente o njegovem sodelovanju s službo državne varnosti, jugoslovansko različico KGB in STASI. Govoril je o tem, kako mu je urednik Ambrožič kljub prepirom vedno stal ob strani, pri končni odločitvi o tem, kako se bo poročalo, za sodobne novinarje pa ne ve, če imajo tak privilegij. Tone Hočevar pravi, kako so se borili za neodvisno poročanje ne glede na to, kako so nekateri uredniki hodili po mnenje na CK – danes pa je je zgodila partijska celica, ki je zavzela celo hišo. Bobovniku postane “slabo” ob na silo skovani floskuli o “uravnoteženosti” – to groteskno primerja z nogometno tekmo, češ, kaj bi bilo, če bi nogometno tekmo prenašali tako, da bi vsako moštvo dobilo 45 minut. Seveda staremu komunističnemu aparatčiku ni jasno, da je politika konsenz mnenj in dialog, ne pa “tekma”, uravnoteženo poročanje pa je splošni standard javnih televizij in celo njihovega lastnega internega kodeksa.
Šlo je nedvomno za eno najbolj bizarnih 10 minut v zgodovini ne le javne televizije, ampak slovenskega novinarstva. Komunistični novinarji, ki so tri desetletja poslušali napotke najprej CK ZK, nato pa Socialnih demokratov (kar priznava celo trenutna leva kandidatka za predsednico Nataša Pirc Musar), govorijo o tem, da ena politična opcija “prevzema” javno televizijo. Bobovniku uide, ko kritizira “uravnoteženost”, saj oni prevzem vidijo že, če se želi program uravnotežiti.
Program je bil doslej izključno na strani trdo-socialistične politične opcije in tega so se zavedali prav vsi v državi – tako levičarji, ki jim je to všeč, kot desničarji, ki ne razumejo, zakaj plačujejo RTV- prispevek. Vseeno se je včeraj najbrž obema poloma zdelo malce nenavadno, da stari partijci, ki so operirali v času popolne novinarske kontrole in neposrednih telefonskih zvez s CK ZK, danes vodstvu oporekajo politični prevzem le zaradi tega, ker je to sprejelo programsko shemo, ki jo je podprla večina programskih svetnikov, saj je bila televizija po gledanosti in ugledu na robu katastrofe.
Govorijo sicer o pritiskih in cenzuri. A o čem specifično je beseda? Igorju E. Bergantu iz RTV-jevske dinastije Bergant ni nihče prepovedal, da v Odmevih gosti vulgarnega, nevednega Alema Maksutija. Helena Milinković lahko dela intervjuje s palestinskimi družinami (ki mislijo, da si geji zaslužijo smrt s kamenjanjem, a tega ne bo povedala v prispevku), Tanja Starič lahko v goste še vedno vabi svojo bivšo novinarsko kolegico, zdaj političarko Mojco Pašek Šetinc, portal MMC včasih še vedno spominja na PR-izpostavo terorističnega gibanja Hamas in slovensko različico komsomolske pravde.
Vso to stokanje je še posebej surrealistično ravno zato, ker so kriki o izgubi avtonomije laži – RTV Slovenija poroča natančno tako kot pred nekaj leti. Populistično in močno zavezano idealom socializma. Svete krave, ki so jih ukinili, so že leta stagnirale – še Slavoj Žižek je povedal Marcelu Štefančiču, da je po 26 letih čas, da počne kaj drugega. Morda jih je najbolj ujezilo, da je Marko Milinković pokazal stare posnetke Studia City izpred 30 let, ko oddaje še niso prevzeli čistokrvni komunisti in je bila še v resnici progresivna (zahtevali so, da se Titove podobe umakne iz javnih prostorov). Torej ne gre za zaščito avtonomnosti. Gre za zaščito zgodbe, da so naši družbenopolitično delavci eni od zasluženih za osamosvojitev, zato ker so določene oddaje podedovali po inerciji. Tednik pa je bil vendarle koristen – večje reklame, da se RTV Slovenija pošlje na trg, bi si težko želeli.
Sara Kovač