Desetega decembra letos je minilo 70 let od sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ob tej priložnosti je skupina intelektualcev vložila na vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe. Hkrati pa se je na spletu pojavila tudi peticija, ki jo podpisujejo tako duhovniki kot laiki in se zavzema za rehabilitacijo iz ideoloških razlogov obsojenih duhovnikov.
Pobudo za zakonitost je že pred meseci napovedal tudi sociolog dr. Janez Jerovšek v intervjuju za Demokracijo: “Knjiga Griesser Pečarjeve “Cerkev na zatožni klopi” me je zelo pretresla. Obravnava 840 duhovnikov, ki so bili v času terorja obsojeni na pet, deset ali več let ali celo na smrtno kazen. In ne samo obsojeni, temveč nekateri nečloveško mučeni. Skrajni primer je mladi duhovnik Jožko Kragelj, ki je svoje mučeništvo opisal v knjigi “Moja celica”. Povedal je, da je bil zaprt dve leti v samici in ni bil v tem času ne obrit, ne ostrižen, z dolgimi nohti, brez možnosti, da bi užil sveži zrak. Obsojen je bil na smrt, nato so mu znižali kazen na dvajset let, nato na petnajst, odsedel pa jih je sedem. Kako je takratna Ozna mučila zapornike, je razvidno tudi iz tega, da so ga šele osem mesecev po smrtni obsodbi obvestili, da mu je kazen znižana. Do takrat je pa vsak dan čakal, da ga bodo odpeljali na morišče.”
Dr. Jerovšek je med drugim tudi potrdil, da je na ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta naslovil pismo in ga pozval, naj Katoliška cerkev zahteva rehabilitacijo vseh duhovnikov, ki so bili obsojeni na montiranih sodnih procesih v prejšnjem totalitarnem režimu. Na vprašanje, ali mu je nadškof odgovoril, je Jerovšek odgovoril: “Nadškof Zore mi je odgovoril in na koncu pisma zapisal. »Vsekakor se bomo o možnostih za začetek postopka, ki ga predlagate, še pogovorili.” To je vljuden in celo obetaven zaključek. Celotno pismo pa ne zveni v tem smislu. Dejstvo je, da nadškof doslej ni ničesar storil. Obsojeni duhovniki so formalno še vedno obsojeni in grdo popacani. V času, ko je bila Cerkev najbolj preganjana, so se omenjeni duhovniki zanjo žrtvovali z mučenjem, zastraševanjem in dolgoletnimi zapornimi kaznimi, Cerkev pa ni zmogla zahtevati, da se njihove kazni na novo preizkusijo, saj so bile izrečene v montiranih in krivičnih postopkih. Slišim, da celo duhovniki pripravljajo posebno peticijo, s katero se bodo obrnili na vodstvo Cerkve, naj nekaj stori v tej smeri.
V nadaljevanju pa objavljamo tudi besedilo pobude za varstvo zakonitosti v primeru obsojenih duhovnikov. Glavni nosilci pobude so dr. Janez Jerovšek, dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Janez Juhant.
Vrhovno državno tožilstvo RS
Trg OF 13
1000 Ljubljana
Datum: 2019-12-10
ZADEVA: predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe Ko 526/45 za osebo : Franc Cerkovnik, duhovnik, (*25. 8. 1903, Št. Rupert, danes Šentrupert, +20. 3. 1946, Ljubljana)
Podpisani duhovniki in drugi posamezniki iz vrst poznavalcev slovenske (pol)pretekle zgodovine naslavljamo na Vrhovno državno tožilstvo RS predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe Ko 526/45 za osebo : Franc Cerkovnik, duhovnik, (*25. 8. 1903, Št. Rupert, danes Šentrupert, + 20. 3. 1946, Ljubljana) zaradi zakonske kršitve, to je kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. Posebej izpostavljamo tudi kršitve 28. in 29. člena Ustave. Pripominjamo, da smo pripravljeni ob upoštevanju zgodovinskih virov prispevati vsa morebitna dodatna pojasnila in argumente za to pobudo.
Obrazložitev:
Ob razpadu Jugoslavije je bil Franc Cerkovnik župnik v Šentjerneju. Po vojni ga je OZNA za Novo mesto 28.7.1945 v samostanu Pleterje aretirala in 4.8.1945 poslala obremenilno gradivo o njem na OZNO za Slovenijo v Ljubljani, v kateri je navedla, da je bil Cerkovnik eden glavnih organizatorjev »bega« (izposojenka iz ruske revolucije, ki so jo uporabljali v negativnem smislu) v Šentjerneju in okolici.
Posebnost povojnega sodstva do leta 1951, ko je bil sprejet novi kazenski zakonik, je bila namreč vloga Ozne, ki ni opravljala samo nalogo obveščevalne službe in tajne policije, temveč je vodila tudi kazensko preiskavo. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva, med njimi samico, temnico, nočna zasliševanja, lakoto, katastrofalne higienske razmere itd. Tožilstvo je dobilo vpogled v gradivo šele, ko je Ozna končala preiskavo in poslala na tožilstvo predlog o postavitvi pred obtožbo. Pred tem je izvedla selekcijo gradiva in izločila vse, kar bi lahko razbremenilo obtoženca, po potrebi pa je tudi podtaknila potvorjeno gradivo.
Cerkovniku so sodili na Okrožnem sodišču v Ljubljani na skupinskem procesu, t.i.»božičnem procesu«, od 19. do 23.12.1945 (Ko 526/45), na katerem se je sodilo 34. osebam, ki niso imele nič skupnega. Obtoženci so bili predstavniki določenih organizacij, ki jih je »ljudska oblast« skušala onemogočiti: Slovenske legije (SL), Sokolske legije in Narodne legije, Tajne obveščevalne službe (TOS) in Državne obveščevalne službe (DOS) ter Jugoslovanske vojske v domovini (JAvD, Mihailovićeve), Katoliške akcije (KA) in Cerkve. Očitno je šlo za kolektivno krivdo in ne za subjektivno krivdo posameznikov.
Podobno kot za kočevski proces oktobra 1943, so tudi za božični proces skrbno zbirali primerne kandidate. Že julija je potekal sestanek pri načelniku Ozne generalu Mačku. Navzoči so bili; glavni javni tožilec major Jernej Stante, namestnik načelnika Ozne Mitja Ribičič, in sekretar Ozne Vladimir Svetina. Ribičič je bil zadolžen za pripravo božičnega procesa. Pregledali so med drugim seznam 153. podpisnikov protikomunistične spomenice, ki je bila objavljena 23.decembra 1943 v slovenskem časopisju, ker so se že posvetovali o tem kateri kandidati so primerni za javni božični proces (ARS, SI AS 1931, mfS, serija U-40, 067625-31). Množične aretacije so se začele že 10. maja in Ozna je po predhodni preiskavi predala javnemu tožilcu kar tri kazenske prijave: 2. avgusta 1945 proti 57. osebam, 25. avgusta proti 11. osebam in 26.novembra proti 34. osebam. Zadnja je tudi obveljala.
Sojenje je potekalo pod predsedstvom sodnika Jožeta Baričeviča in ob sodelovanju dveh sodnikov-laikov, kmeta Janeza Kimovca in delavca Henrika Sotlerja. Namestnik predsednika je bil delavec Viktor Kogej, tajnika sodišča pa dr. Josip Vlacha in Mavricija Vogelmut, obtožbo je zastopal javni tožilec major dr. Jernej Stante skupaj s pomočnikom javnega tožilca za Slovenijo, majorjem Marjanom Simčičem in pomočnikom javnega tožilca za Okrožno mesto Ljubljana I Repovšem. Zagovirnik po službeni dolžnosti je bil dr. Vladimir Ravnihar, ki je zastopal še tri obtožence, med njimi še dva duhovnika (Henrika Goričana in Alfonza Klemenčiča). Dve osebi sta bili oproščeni, pet jih je bilo obsojeno na smrt z obešanjem, enajst na smrt z ustrelitvijo, trije na odvzem prostosti za dobo 20 let s prisilnim delom, eden za dobo 18 let, šest na 15 let, dva za dobo 12 let in ena za dobo 10 let. 6 smrtnih obsodb je bilo izvršenih, pet tistih, ki so bili obsojeni na smrt z obešanjem. Od 12., ki so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, je bil justificiran samo duhovnik Franc Cerkovnik.
V dvorano so smeli samo tisti, ki so imeli vstopnico in te so delili okrožno odbori „Osvobodilne fronte” po svoji izbiri. Scopes poroča, da je slišal, da je javni tožilec major Stante te zbrane poslušalce pred procesom na dveh predhodnih sejah „treniral” (priča: angleški konzul Sir Leonard Arthur Scopes). Oblast je poskrbela za primerno propagando. Časopisi in radio so spremljali proces in predčasno pripravili teren za končno sodbo, ki je bila predhodno določena.
Kot pravna podlaga je sodišču služil »Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo« (ZKLD) ki ga je 25.avgusta 1945 sprejela začasna Ljudska skupščina Demokratične federativne Jugoslavije, po sprejemu ustave leta 1946 pa je bil potrjen. V sodbi božičnega procesa so se opirali predvsem na člene 3, 10 in 11. Posebno pomemben je bil 3. člen, ki je opredeljeval, kdo je veljal za storilca kaznivega dejanja. Obsegal je kar štirinajst točk. Na božičnem procesu so utemeljavali obsodbo predvsem na točki 3 »vojno zločinstvo«, točki 4 »organiziranje ali vstop v kvislinške formacije med vojno« in točki 9 »ščuvanje tuje države na vojno itd. Proti FLRJ«. V čl. 10 je bilo inkriminirano gospodarsko sodelovanje s sovražnikom v vojni, člen 11 pa je predstavljal posebno obliko vohunstva na gospodarskem področju. (Uradni list DFJ, št. 66-619/1945, 1.9.1945) Slovensko Ustavno sodišče je ugotovilo, da je prišlo »na podlagi določb ZKND […] do številnih zlorab prava v kazenskih postopkih. O tem se je mogoče prepričati tako iz podatkov kazenskih spisov tistega časa, kakor tudi iz že narejenih zgodovinskih študij obdobja, v katerem se je uporabljal ZKND«. (OdlUS VII, 176, Uradni list RS, št. 76/98 (U-I-248/96).
Poleg tega pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije komunistično sodstvo opredelilo in prišlo do ugotovitve, »da novejše pravne in zgodovinske raziskave primarnih virov iz zgodovinskih arhivov izkazujejo, da tedanja sodišča niso bila samostojna, neodvisna in nepristranska oblast. Bila so orodje za izvajanje revolucije, bič v rokah ljudstva, učinkovito sredstvo za uničenje ljudskih škodljivcev, borbeni organ za preganjanje razrednega sovražnika, podrejena upravnemu aparatu in monopolni komunistični partiji.« (OdlUS VII, 47, Uradni list Republike Slovenije, št. 29/98, (U-I-249/96)).
Francu Cerkovniku je obtožnica očitala, da je bil za časa okupacije idejni pobudnik, propagator in organizator takoim. »bele garde« in da je skupaj z okupatorjem deloval proti osvobodilnemu gibanju. To da je delal s lažnivo propagando, s tem da je silil ljudi v »belo gardo« in pozneje v domobransko vojsko, da je sodeloval pri tajni obveščevalni službi in pri vohunski mreži, ki je imela namen izdajati pripadnike osvobodilnega gibanja, da je ovajal priokupatorjevi policiji in odrejal množične pokol aktivistov osvobodilne fronte pod krinko »črne roke«.
Cerkovniku naj bi bil v stalnih stikih z italijansko komando in to potom nekega italijanskega oficirja, ki je stanoval v župnišču. Leta 1942 naj bi bil v komisiji, ki je odločala o tem, kdo bo šel v internacijo, kdo bo obsojen na smrt in kdo bo šel v legijo ter da je hodil na komando v Novo mesto, kjer da je diktiral kaj naj se ukrene s simpatizerji OF. Konkretno je Ozna Novo mesto trdila, da je kriv naslednjih dejanj: Cekuti Alojziju iz Drč pri Pleterju, predsedniku fantovskega odseka, je dal precej denarja, s katerim naj bi kupil od ljudi skrito orožje za legijo smrti, ki se je organizirala. Cekuta pa je dal ta denar partizanom, zato da ga je Cerkovnik ovadil pri Italijanih, ki so Cekuto potem 2. junija 1942 ustrelili v Trebnjem. Poleg tega naj bi bil kriv smrti Alojza Kučmana iz Vrha, ki je bil leta 1942 obsojen na smrt in sežgan, da so Italijani požgali Piletičevo domačijo v Gor. Magarovcu, češ da je poslal svojega hlapca do Italijanov z naročilom katero domačijo naj požgo, da je nagovarjal e legiste, da ujamejo Piletičeve (trije sinovi so bili pri partizanih). Imel pa da je tudi zapisek simpatizerjev OF.
Po kapitulaciji Italije naj bi Cerkovnik zbežal z legijo v Kostanjevico, ker so pričakovali nemško vojsko in ko je ta končno prišla, so sledile aretacije, ustreljenih pa je bilo 25 simpatizerjev OF. Cerkovnik naj bi pri tem sodeloval, predvsem pa da je s prižnice blatil OF.
Vzrok, da so komunistične oblasti bile tako zelo proti Cerkovniku, ki mu je pravzaprav komaj kaj očitati, tudi je nastopalo zelo malo prič, je bil predvsem, ker je prav iz njegove župnije šlo veliko moških v domobrance – v obrazložitvi obtožbe je navedeno, da je teh bilo 1000. Že pred koncem vojne so komunisti o tem govorili in zato se je Cerkovnik umaknil v pleterski samostan. V kazenski prijavi je prav to Cerkovnika posebej obtežilo, češ da so ti šentjernejski domobranci bili formirani v takoimenovanih udarnih bataljonih. Obsodba navaja, da je Cerkovnik sodeloval pri množičnih racijah leta 1942, izposloval pa je dopust za tiste, ki so hoteli v „bega“, zato da je iz obtoženčeve fare šlo toliko ljudi k domobrancem. To je seveda nesmiselno, saj racije leta 1942 z domobranci niso imele nič skupnega. Domobranci so bili ustanovljeni šele po italijanski kapitulaciji.
Sodišče ni upoštevalo dejstvo, da je Cerkovnik zapustil svojo župnijo 8. 7. 1942 in se preko Novega mesta umaknil v Ljubljano, kjer je ostal do 7. 11.1942, ker so partizani umorili kaplana Vinka Kastelica, 30. 6. ali 1. 7. na Ržiščah na Gorjancih in se je govorilo, da bodo aretirali še Cerkovnika. V času odsotnosti ni mogel sodelovati na kakih množičnih racijah. Tudi ni mogel organizirati kake „bele garde“, kot sodišče dosledno trdi, ker se je vaška straža tam organizirala šele avgusta.
Sodba sploh ni upoštevala zagovora Cerkovnika. Pravi sicer, da Cerkovnik zanika, da bi imel kake politične zveze Italijani, vendar da njegovemu zagovoru ni verjeti. Sodba utemeljuje to s tem, da je priznal, da se je razveselil Italijanov, ki so prišli po okupaciji, ko so Nemci odšli. Res je Cerkovnik rekel pri zaslišanju 29. septembra 1945, da so bili veseli, da so prišli Italijani, to pa zato, ker so vedeli za nemška nasilstva. Sodba potem naprej utemeljuje, da je bil enkrat decembra 1941 vprašan od italijanskega kapetana, ki je stanoval v župnišču, če sta dva domačina komunista, kar je Cerkovnik zanikal. Ampak dejstvo, da ga je italijanski oficor sploh vprašal pomeni, tako sodba, da je imel dotični italijanski komandant v njega zaupanje, sicer mu tega vprašanja sploh stavil ne bi.
Proti Cerkovniku sicer niso imeli ničesar konkretnega, zato so namesto, da bi upoštevali, da je rešil ljudi, ki so bili pri popolnoma nepričakovani raciji 5.7.1942 zaprti in poslani v Novo mesto – nekaj jih je italijanski komandant izpustil na intervencijo župnika, še predno so jih odpravil naprej – mu dejstvo, njegov uspeh obrnili proti njemu. Če mu Italijani ne bi zaupali, ne bi mogel rešiti ljudi. Da je Cerkev – in seveda njeni predstavniki – imela drugačen položaj pri Italijanih kot pri Nemcih, je popolnoma jasno, če upoštevamo, da so Italijani katoličani in seveda zelo verni in da je Rim seveda tudi sedež katoliške Cerkve. Argumentacija sodbe pa tudi kaže, da je sodišče na vsak način hotelo obsoditi Cerkovnika.
Tudi druge točke obsodbe so ravno tako stale na majavih nogah. Tako trdi obsodba, da je bil član izdajalske družbe svojega okoliša, da je bil član vohunske mreže z nalogo ovajati pripadnike OF. Zaradi tega je pogosto potoval v Novo mesto, ne pa to kar sam trdi, da reši ljudi. Med drugim trdi sodišče, da je Cerkovnik na sestankih udeležencev „črne roke“ v Prosvetnem domu v Novem mestu, z drugimi skupaj določal, katere ljudi naj Jože Rorman s svojimi pajdaši v imenu „črne roke“ usmrti. Kriv naj bi bil umora Čekute Alojza, vendar konkretnih dokazov niso pridložili. Niti ena točka obtožnice oz sodbe ni bila ustrezno utemeljena. Cerkovnik sam je v zaslišanjih in zagovoru vedno zanikal, da bi bil član TOSa ali DOSa, povdarjal je, da ni ovajal nikogar oz. povzročil, da je bil kdo aretiran, poslan v internacijo ali usmrčen. Obeh omenjenih organizacij sploh ni poznal. Povedal je, da je bil večkrat v Novem mestu – tako npr.trikrat avgusta 1944, energično pa zanikal, da bi bil kdaj v Prosvetnem domu. Cerkovnik je imenoval dve priči: župnika v Mirni peči Antona Petriča, ki je bil kot Cerkovnik v sobi 114 v zaporu, ker je bilo župnišče v drugi polovici leta 1944 v stavbi Prosvetnega doma in kanonika Alojzija Štruklja, upravnika Prosvetnega doma. Sodišče sploh ni upoštevalo niti ene od šestnajstih prič, ki jih Cerkovnik imensko navedel.
Za Franca Cerkovnika so se zavzeli občani župnije Šentjernej. V originalnem aktu sodnega zapisa so ohranjeni podpisi enajindvajset vasi, večinoma so navedene celotne družine. Kljub temu, je bila prošnja za pomilostitev zavrnjena in Cerkovnik usmrčen. Duhovnik Božidar Slapšak je bil 15.3.1946 med drugim obsojen tudi zato, ker je izjavil, da sodba proti Cerkovniku ni pravična (Okrožno sodišče Novo mesto, KO 93/46- 10).
Franc Cerkovnik je bil tudi z sodbo Vrhovnega sodišča z dne 8.2.1946 opr. Št. Kpv 132/46 obsojen na smrt z ustrelitvijo. Prezidij Narodne skupščine FLRJ je na svoji seji 12.3.1946 pod št. 2123/46 izdal odločbo, da se milostna prošnja Franca Cerkovnika odkloni. Smrtna obsodba se je izvršila na Strelišču v Ljubljani 20.3.1946 ob 16.20 uri.
Več o božičnem procesu:
Tamara Griesser-Pečar, Cerkev na zatožni klopi. Sodni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960, Ljubljana 2005, str. 108-138.
Tamara Griesser-Pečar, »Božični proces«, v: Čoh Kladnik, Mateja (ur.). Brezpravje »v imenu ljudstva«, Zbirka Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 5, Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2016, str. 93-110.
Pobudniki:
doc. dr. Tamara Griesser – Pečar
dr. Janez Jerovšek
prof.dr.Janez Juhant
Trg OF 13.
1000 Ljubljana
Datum: 2019-12-10
ZADEVA: predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe Ko 777/46 za osebo : Jože Oven (*6. 4. 1896, Ljubljana-Šentvid – + 8. 6. 1966 Ljubljana), beneficiat v Št. Vidu pri Stični.
Podpisani duhovniki in drugi posamezniki iz vrst poznavalcev slovenske (pol)pretekle zgodovine naslavljamo na Vrhovno državno tožilstvo RS predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe Ko 777/46 za osebo : Jože Oven (*6. 4. 1896, Ljubljana-Šentvid – + 8. 6. 1966 Ljubljana), beneficiat v Št. Vidu pri Stični, zaradi zakonske kršitve, to je kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. Posebej izpostavljamo tudi kršitve 28. in 29. člena Ustave. Pripominjamo, da smo pripravljeni ob upoštevanju zgodovinskih virov prispevati vsa morebitna dodatna pojasnila in argumente za to pobudo.
Obrazložitev:
Obsojen na Okrožnem sodišču v Ljubljani na osnovi kazenske ovadbe (Ko 551 /46-32 ). V treh razpravah je bil prisoten predsednik sodišča Ludvik Jezeršek, javnega tožilca so zastopali Stane Lesjak, Vinko Pitako in Marjan Mesec Sosodniki: v vseh razpravah Vika Persin, Ciril Lesjak v drugi in Zlato Šildenfeld v tretji.
Obsojen je bil na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, na tri leta izgube političnih pravic, na zaplembo vsega premoženja, na plačilo stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni ter na plačilo povprečnine v znesku 1000 din.
» Obtožnica kot Ribičičeva prijava na tožilstvo obtožuje Ovna, da je: 1. meseca maja 1943 v Št. Vidu pri Stični skupaj z Italijani pripravil spisek tistih, ki naj bi se mobilizirali v MVVAC. Feliksu Markoviču je naročil, naj pregovori osebe na seznamu, da vstopijo v legijo. Torej je v času okupacije organiziral in vabil ljudi naj vstopijo » v oborožene vojaške formacije sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpirati sovražnika in se skupno z njim boriti zoper svojo domovino«; 2. za časa italijanske in nemške okupacije, ko je je delal v Dobrodelni pisarni v Ljubljani, dajal naprej podatke o članih OF. Zato sta bila aretirana Gabrijel in Janko Zorec »tedaj v času sovražne okupacije je deloval kot organizator, naredbodajalec in pomagač zapiranja, mučenja in prisilnega izseljevanja in odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča in v internacijo.«
Oven je obtožbe zanikal v zaslišanjih in zelo obsežnih zagovorih in podal naslednjo sliko: že v začetku leta 1942 je bil poučen o nalogi in cilju OF. Šentviški duhovniki so sklenili, da ne bodo sodelovali v nobeni vojaški akciji proti OF. Na rednem sestanku Katoliške akcije je Oven kot njen vodja to nesodelovanja pri vojaški akciji razširil tudi na člane Katoliške akcije. Da ne bi bilo sumničenja, da se kaj organizira proti OF, je Katoliško akcijo v Št. Vidu razpustil in ukinil vse njene sestanke.
Zgodovina nas uči, da se vera ni branila ali širila z orožjem, ampak z božjo besedo in molitvijo. Za svojo nalogo je imel pomoč vsakemu, ne glede na njegovo mišljenje, posebno pa v primerih, ko je šlo za življenje.
Dokazni postopek iz gornje težke obtožbe, posebno iz točke 2, ni izhajal iz nekih dokazov in dokumentov, temveč na osnovi raznih prič, ki večji del niso bile neposredne, temveč posredne, kar pomeni, da so izjavljale stvari, ki so jih slišale. Zato so se njihova pričevanja približevala bolj vrednostnim sodbam kot dokazom.
Skušajmo to ilustrirati. Poglejmo kaj so izjavile obremenilne priče. Dve priči sta vedeli povedati, da jim je nekdo rekel, da Oven zbira orožje. Ena izmed njiju sicer tega ni verjela. Nastopila je vdova iz Stične, ki je pripovedovala o možu, ki je bil ustreljen. O obtožencu ni vedela ničesar. Sonja Vesel je trdila, da ji je po izpustitvi rekel, da je njena dolžnost, da sedaj prijavi vsakega partizana. Oven je trditev zanikal. Povedal pa je, da je za Veselovo interveniral in po izpustitvi prosil, naj bo previdna. Priča Vera Podkoritnik je trdila, da je Oven poslal na Italijansko poveljstvo v Grosupljem ovadbo zoper njena dva brata, kar ji je povedal neki Italijanski vojak.Prosila je župana Pevca in obtoženca, da bi ju izpustili, kljub temu sta bila poslana v internacijo. Od majorja Rafka Poliča je zvedela, da je bil Oven poleg Pevca in Mlečnika glavni organizator »be-ga«. Priča Marija Jereb je trdila, da je beneficiat 9. septembra 1943 po kapitulaciji Italije izjavil, da s partizani ne bo kompromisa. To, da ji je nekdo drug povedal.
Jasno je bilo pričanje Feliksa Markoviča, da ga Oven ni nagovarjal naj vstopi v legijo in da naj prepreči, da bi vstopili ostali na spisku. To pričanje je popolnem nasprotje s prijavljeno obtožnico, ki jo je napisal Ribičič.Sodba trdi, da je Oven soodločal, kdo naj se mobilizira v MVAC in kdo ne, ker mu je uspelo na italijanski listi črtati vsaj družinske očete. Iz vseh pričevanj in obtoženčevih izjav je razvidno, da je Oven videl svojo nalogo poleg verskega dela v humanitarni pomoči. Poleg tega je sodba popolnoma ignorirala dejstvo, da legija v Št. Vidu pri Stični sploh ni bila ustanovljena.V drugem delu sodba očita Ovnu, da je med svojim delom v dobrodelni pisarni povzročil aretacijo Gabrijela in Janka Zorca junija 1943. Nesporno pa je bilo, da med italijansko okupacijo Oven sploh ni delal za dobrodelno pisarno v Ljubljani. Iz celotne dokumentacije ne postane jasno, zakaj naj bi povzročil aretacijo in na kakšen način. To trditev je postavila obtožnica in sodba jo je brez dokazov sprejela. Kako netočni so bili podatki obtožnice, ki jih je sodba nekritično sprejela, kaže tudi trditev, da je Oven delal v dobrodelni pisarni v Št. Vidu, kjer je pa sploh ni bilo.
Zoper to sodbo se je 9.8.1946 v imenu obtoženca pritožila Ljuba Prenner, 10. 9. 1946 pa se je pritožil tudi javni tožilec Anton Zupan. Javni Tožilec je vložil pritožbo zaradi odmere kazni. Izpodbijana sodba ni upoštevala dveh nadaljnjih oteževalnih okoliščin, namreč, da je bil obtoženec osvobodilnemu gibanju sovražen in da ga je sovraštvo privedlo do zločinskega sodelovanja z okupatorjem. Državni tožilec, ki se je pritožil zaradi prenizke kazni – ki pa je bila po svoji vsebini povsem nerazumna – ni imel dokazov, da je bil obtoženec osvobodilnemu gibanju sovražen in v čem se je manifestiralo to sovraštvo in ni imel dokazov o njegovem zločinskem sodelovanju z okupatorjem.
Vse to pričevanje je bilo brez konkretne vsebine. Konkretne izjave so bile Ovnu v prid. Odvetnica Ljuba Prenner je opozorila na grobe hibe izpodbijane sodbe in zavračala pavšalno sodbo o duhovnikih in poudarjala, da zanj govori ljubezen njegovih faranov, ki so korporativno trikrat prišli iz Št. Vida pri Stični k razpravi in hoteli pričati zanj. Potem so brez naročila s strani obrambe in na njeno veliko presenečenje zbrali iz vse fare podpise – bilo jih je 706 – in jih poslali sodišču s prošnjo naj obtoženca izpusti. Izjave so dali tudi trije polnoštevilni Krajevni odbori. Očitno je bila to neprava baza iz ljudstva. Zato ni imela nobenega učinka na sojenje.
To je bilo razvidno tudi iz prošnje za pomilostitev, ki jo je Oven vložil 24. januarja 1947. Prezidij Narodne skupščine FLRJ je 16. je aprila 1947 prošnjo zavrnil. Svojo zavrnitev so utemeljevali s tem, da je Oven nediscipliniran, godrnjač in da ni pokazal poboljšanja. Odsek za notranje zadeve pri okrajnem IO Grosuplje pa je ugotovil, da bi njegova pomilostitev na terenu naredila slab vtis. Opiral se je na dopis UDV, ki je svetoval, da se sporoči Okrožnemu sodišču, da » bi pomilostitev prejšnjega službovanja, radi njegove slabe preteklosti ne napravila ugoden vtis ter bi bila povod za razburjanje in pritožbe tamkajšnjega prebivalstva, ter njegov povratek ne bi služil interesom političnega izboljšanja tamkajšnjega okraja.« Po mnenju Udbe je bil okraj v očeh ljudske oblasti nezanesljiv in povratek duhovnika, ki sicer ni bil političen, ampak skrajno veren in pošten, bi škodoval političnim ciljem in preobrazbi nove oblasti.
V tem primeru vidimo, da je bila sodba Ovna obravnavana in razumljena z vidika njegovega političnega okolja, ki novi oblasti ni bilo posebno naklonjeno. Zato bi njegova pomilostitev in obravnava imeli instrumentalni pomen. Njegova izpustitev ne bi okrepila obstoječo lokalno oblast. In to je Udba povedala.
Če na koncu pogledamo obtožbo in njene točke in posamezne obdolžitve znotraj teh točk – kot to, da je Oven deloval kot organizator, naredbodajalec in pomagač zapiranja, mučenja in prisilnega izseljevanja in odvajanja prebivalstva v koncentracijska taborišča in v internacijo – potem ugotavljamo, da te obtožbe niso bile dokazane. Najhujše obtožbe v postopku sploh niso bile obravnavane. Kolikor so bili dokazi, je njihova teža skromna, saj so temeljili na tem kaj je nekdo drug priči povedal. Zato je bil dokazni del krivde postopkovno zelo površen.
Stroga kazen – šest let odvzema prostosti s prisilnim delom – je bila glede na neuspešen in površen dokazni postopek presenečenje in nikakršno sorazmerje z nedokazano krivdo.
Glede na to, da je bila prošnja za pomilostitev zavrnjena naj povemo, da so bile sicer vse prošnje za pomilostitev, na katerikoli višji organ praviloma zavrnjene.
To pobudo vlagamo zato, ker obsojeni nima svojcev, ki bi to zahtevo v roku vložili. Ljubljanska nadškofija pa v predpisanem roku ni storila ničesar. Kot slovenskim izobražencem se nam ne zdi prav, da bi bilo ime uglednega duhovnika, nezakonito obsojenega, za vedno oblateno.
Več: Tamara Griesser-Pečar, Cerkev na zatožni klopi. Sodni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960, Ljubljana 2005, str. 266-272.
Pobudniki:
doc. dr. Tamara Griesser – Pečar
dr. Janez Jerovšek
prof.dr.Janez Juhant
Trg OF 13
1000 Ljubljana
Datum: 2019-11-17
ZADEVA: predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe K 162/79 za osebo : Franc Kimovec (*21. 9. 1878, Cerklje na Gorenjskem – + 12. 1. 1964, Ljubljana), stolni prošt.
Podpisani duhovniki in drugi posamezniki iz vrst poznavalcev slovenske (pol)pretekle zgodovine naslavljamo na Vrhovno državno tožilstvo RS predlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe (K 162/49-11, 9.7.1949) za osebo : Franc Kimovec (*21. 9. 1878, Cerklje na Gorenjskem – + 12. 1. 1964, Ljubljana), stolni prošt., zaradi zakonske kršitve, to je kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. Posebej izpostavljamo tudi kršitve 28. in 29. člena Ustave. Pripominjamo, da smo pripravljeni ob upoštevanju zgodovinskih virov prispevati vsa morebitna dodatna pojasnila in argumente za to pobudo.
Obrazložitev:
Franc Kimovec duhovnik, komponist, star 70 let, bolehen, z angino pectoris, se je zdravil v Repnjah pri Vodicah, kjer je bil 23. 12. 1948 ob 10.30 aretiran.
Na Okrožnem sodišču v Ljubljani (K162/49) pod predsedstvom Mirka Kušarja in sodnikov porotnikov Petra Rogliča in Jožeta Vašlja je bil 9. 7. 1949 obsojen na pet let odvzema prostosti in na tri let izgube državljanskih pravic ter zaplembo celotnega premoženja. Kimovca so v vseh točkah obtožnice priznali za krivega. S tem, da je storil 1a) kaznivo dejanje po čl. 3, tč 8 ZKLD; 2) kaznivo dejanje po čl. 9 ZKLD in z dejanjem po 3) kaznivo dejanje po čl. 8 ZKLD.
Obsojen je bil na osnovi obtožnice, ki je vsebovala tri točke: » 1. da je dr. Kimovec od leta 1945 do leta 1948 sodeloval v združbi, ki so jo v inozemstvu organizirali pobegli vojni zločinci in sodelavci okupatorja in je imela za cilj nasilno zrušenje državne ureditve, a) da je na svojem domu sprejel kurirja, ki mu je prinesel ilegalno pismo, b) da je sprejel od Kristine Močnik ilegalno pismo iz inozemstva ter ga izročil šolskim sestram v Ljubljani, ki so bile zaradi proti državnega delovanja že obsojene; 2. da je neugotovljenega dne sprejel ilegalni časopis Matjažev glas, ga razširjal med somišljeniki in s tem vršil propagando, ki je vsebovala poziv za nasilno zrušenje obstoječe državne ureditve v FLRJ; 3. da je leta 1948 zvedel, da Šimenc imel ilegalne zveze s pobeglimi emigranti, ki delujejo proti naši državni ureditvi, in ga ni prijavil«.2
Analizirali bomo posamezne točke obtožnice in skušali ugotoviti njihovo pravno težo in dokazno moč.
Vzemimo prvo točko v kateri se trdi, da je dr. Kimovec sodeloval v združbi, ki so jo v inozemstvu organizirali pobegli vojni zločinci in je imela za cilj nasilno zrušenje državne ureditve. Ta zelo splošna trditev ne nudi nobenega dokaza na sledeča vprašanja. S katerimi dejanji in organizacijsko obliko je ta družba imela cilj zrušitve državne ureditve? Nadalje kdo je to vodil in kakšne so bile komunikacije med posameznimi člani te združbe? In še posebno, kakšna je bila povezava dr. Kimovca s to združbo? Zrušitev državne ureditve zahteva veliko organizacijo v kateri so vloge udeležencev porazdeljene. Kakšno konkretno vlogo je v tem “podjetju” opravljal dr. Kimovec pri svojih 70-ih letih in še bolan povrhu. Če je bil član te združbe, je moral biti komunikacijsko v stiku s to družbo. Obtožba pa ne nudi nobenih podatkov o tem, saj je imela OZNA v vseh takih centrih svoje sodelavce, informatorje in vohune. Njeno tovrstno dejavnost je opisal v številnih knjigah Igor Omerza, saj je OZNA ugrabljala in celo likvidirala določene sovražne osebe. Glede na veliko dejavnost OZNE na tem področju preseneča, da o Kimovcu kot članu te združbe nimajo kaj povedati. Ker OZNA nima nobenih podatkov in dokazov o tej fantomski združbi, ki naj bi ji pripadal 70-letni Kimovec, sklepamo, da si je to zgodbo o združbi in zrušenju državnega sistema OZNA izmislila za določene svoje potrebe.
V drugi obtožbi sodišče očita Kimovcu, da je na svojem domu sprejel kurirja, ki mu je prinesel ilegalno pismo. V zagovoru dr. Kimovec odgovarja, da je šlo za običajno pismo po običajni pošti. Ravnatelj gimnazije v taborišču Lienz Marko Bajuk ga je kot komponista prosil, če mu lahko posreduje note ali njegove skladbe.
Dalje mu obtožnica očita, da je sprejel od Kristine Močnik ilegalno pismo iz inozemstva ter ga izročil šolskim sestram. Nobenega dokaza ni, da je bilo to pismo ilegalno in kakšna je bila vsebina pisma, če je ilegalno.
Težja je obtožba, da je dr. Kimovec neugotovljivega dne sprejel ilegalni časopis “Matjažev glas”, ga razširjal med somišljeniki, in s tem vršil propagando, ki je vsebovala poziv za nasilno zrušenje obstoječe državne ureditve. Kimovec je s tem v zvezi na zaslišanju pri OZNO-vcu Zdenku Roterju priznal, da je imel v rokah ta list, vendar je v stanju v kakršnem je bil, to priznanje Roter izsilil. Na sodišču na obravnavi pa je to priznanje preklical in izjavil, da tega časopisa nikoli ni imel v rokah. Če to zanikanje drži, potem ne velja obtožba, da je časopis razširjal med somišljeniki in ne velja poziv za zrušenje državne ureditve. Obtožba, da je vršil s tem časopisom propagando, je povsem nedokazana in je docela nejasno na kakšen način naj bi izvajal propagando. Propaganda je otipljiva zadeva, ki jo je moč z lahkoto dokazati. Vendar sodišče ni nudilo nobenega dokaza v tej smeri. Ni navedlo nikogar med somišljeniki, ki bi od njega dobil ta časopis.
Tudi izsiljeno priznanje, da je Kimovec dobil v roke Matjažev glas, je vprašljivo, saj OZNA v tistem času z političnimi zaporniki ni ravnala ravno nežno.
In zadnja obtožba trdi, da je zvedel, da je imel dekan Šimenc ilegalne zveze s pobeglimi emigranti, ki delujejo proti naši državni ureditvi in ga ni prijavil. Na razpravi je Kimovec izjavil, da izpovedi prič (Močnik, Šimenc) ne odgovarjajo resnici. Ko je bil Šimenc aretiran, se je zelo začudil, ker ni vedel ničesar o njegovem ilegalnem delovanju.
Iz gornjega je razvidno, da se je sodišče ukvarjalo s pismi, ki naj bi bila ilegalna, vendar nihče ni to ilegalnost dokazoval in tudi nihče ta ilegalna pisma ni prebral in jih ustrezno kvalificiral. Tudi ni bilo pojasnjeno na kakšen način so prišli do teh pisem. Zato kot dokazni material v dokazovanju krivde nimajo ustrezne teže in dokazne moči.
V procesu proti Francu Kimovcu je z uvodom nastopil javni tožilec Edo Grgič, ki je podal okvir postopka in tedanji duh časa. Dejal je naslednje: »Zločinsko delovanje velikega dela naše duhovščine med okupacijo so potrdili številni procesi. Duhovščina, ki je med okupacijo sodelovala z okupatorjem tudi po osvoboditvi kot kažejo primeri ni spremenila svojega odnosa do ljudske oblasti. Značilen primer take izdajalske poti predstavlja tudi delovanje obtoženega Kimovec Franca. Ob razsulu Jugoslavije je obtoženec sodeloval skupno z vojnim zločincem škofom Rožmanom pri sprejemanju okupatorskega komisarja Graziolija, kateremu se je hlapčevska delegacija s škofom Rožmanom na čelu poklonila prva in mu zagotovila svojo vdanost. Takšen prijateljski odnos do okupatorja na eni strani in sovražen do narodno osvobodilnega gibanja je obdolženec zavzemal vso dobo okupacije. Uspešno zaključena vojna in prevzem oblasti po delovnem ljudstvu mu seveda ni šel v račun zaradi česar je nadaljeval s svojim proti državnim delovanjem.«3
Iz tega uvoda izstopajo naslednje obtožbe:
Duhovščina je združba ali institucija, ki je med vojno sodelovala z okupatorjem. In obtoženi Kimovec je sestavni del te združbe in potemtakem soodgovoren za njeno delovanje, ki je bilo napačno. Tukaj je impliciran pojem kolektivna krivde. Pravno pojem kolektiva krivde ne obstaja, ker je krivda lahko samo individualna. In ne glede na to, da Katoliška cerkev kot inštitucija ni sodelovala z okupatorjem.
Kimovec se omenja kot sodelavec škofa dr. Gregorija Rožmana, ki da je bil izdajalec. Vprašanje je, v koliki meri je Kimovec sodeloval z »izdajalskim« škofom Rožmanom. Kimovec je bil seveda ožji sodelavec škofa Rožmana, saj je bil član kapitlja in podrejen škofu, vendar škof Rožman ni bil izdajalec. O tem obstaja ekspertiza, ki je bila pripravljena za revizijo procesa in je izšla v monografiji Rožmanov proces, poleg tega pa so bili objavljeni tudi procesni dokumenti. Proces proti njemu pa je bil razveljavljen.
Tožilec trdi, da je Kimovec po vojni nadaljeval s svojim protidržavni delovanjem. Dokazni postopek tega na dokazuje. Kimovec v zagovoru trdi, da ga politika ne zanima in da se posveča samo glasbi in literaturi. Poleg tega je bil star 70 let in zelo bolehen.
Pomembno je v kakšni družbeni strukturi poteka sojenje in kašen je bil duh časa. Kar zadeva družbeno strukturo je pomembno to, da po vojni ni šlo za kontinuiteto upravljanja in vladanja, temveč za izrazito diskontinuiteto. V strukturi ni obstajala več delitev oblasti na sodno, zakonodajno in izvršno, temveč za Leninistično pojmovanje enotnosti oblasti. To pomeni, da sodna veja oblasti ni bila samostojna, temveč podrejena. Strankarski in klasično parlamentarni sistem je bil ukinjen. Vse predvojne stranke so bile ukinjene. Obstajala in dovoljena je bila samo ena stranka, ki ni bila klasično parlamentarna, temveč kadrovska. Proglasila se je za vodilno, kar pomeni, da je obvladovala in kontrolirala celotno družbeno dogajanje. Svojo vodilnost je uveljavljala s prepričevanjem, ideološko indoktrinacijo, socializacijo in seveda s uporabo represivnega sistema, ki je bil v celoti v njenih rokah. Njena vodilnost ni imela demokratičnega preverjanja.
In kašen je bil duh časa? Bil je determiniran s proglašenim izvajanjem revolucije. Ker pa je družba, ne glede kako se strukturira, še vedno razdeljena v razrede in sloje, se iz take strukture porajajo različni interesi. Narava revolucije pa je, da različni interesi, posebno če so konfliktni, povzročajo motnje v sistemu. Zato so njihovi nosilci proglašeni za sovražnika ali za nedovoljeno opozicijo. In ker sovražnik povzroča motnje v sistemu, ga je potrebno odstraniti, onemogočiti ali celo uničiti. In ta sistem dobiva svojo logiko, v kateri definira sam sebe s stalno prisotnim sovražnikom, ki postaja nujen za njegov obstoj. Ker revolucija teče dalje, se pojavljajo novi in novi sovražniki. Pojavljajo se celo sovražniki iz vrst vodilne stranke.
Iz tega razloga mora obstajati stalni mehanizem za onemogočanje sovražnika in za njegovo uničenje, če je to potrebno. Duh časa je ustvarjen in prirejen tem potrebam. Šolski sistem in indoktrinacija preko medijev imata posebno pomembno funkcijo. Če hočemo opisati duh časa, ki je prevladoval, ko so potekali sodni procesi proti duhovnikom, potem lahko ugotovimo, da to ni bil umirjen čas, temveč čas v katerem se je gojilo sovraštvo. Zato so potrebovali vedno nove sovražnike, ki so bili ali resnični ali izmišljeni. Vedno pa je bil pri roki sovražnik, ki ideološko in po svoji zgodovini ni ustrezal novim razmeram.
Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. 11.1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravim argumentum, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani 10. 4. 2009 (II K 322/2007) ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega nadškofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji. Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 11. oktobra 2007 (I IPS 51/2006) ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo sojenje.
In to je bila Katoliška cerkev – ta je po svojem položaju, vrednostni usmerjenosti in s svojo prisotnostjo, sistemsko motila in ovirala razvoj v smeri socializma. Katoliška cerkev je bila tudi edina organizacija, ki je delovala izven okvira Komunistične partije in je njen vrh bil izven meja komunistične Jugoslavije. Ker Cerkev s svojo ideologijo in vrednostnim sistemom ni bila kompatibilna z revolucijo, ki je takrat bila v polnem razmahu, se je skušala socializmu in revoluciji prilagajati. Vendar za to prilagajanje ni imela zadosti prostora v okviru ateistične usmerjenosti. Škof Volk je svojim rednim OZNO-vskim zasliševalcem jasno povedal, da pomiritve s ateizmom ne bo. 7
Partija, ki je določala razmerja s Cerkvijo, je postopoma odstopila od svojega izredno sovražnega odnosa do nje, vendar se je stalno bala vpliva Cerkve na prebivalstvo. Da bi ta njen vpliv zmanjšala ali onemogočila, je imela politiko stalnega zaostrovanja odnosa do Cerkve. Zato je postopoma ta sovražni odnos prenesla na lokalni nivo. Tam so razne občinske partijske komisije gledale Cerkvi pod prste in jo z drobnimi intervencijami in kaznimi onemogočale ali ovirale njeno dejavnost. Na globalni ravni pa je dejavnost Cerkve budno spremljala OZNA. Če pogledamo tedenska poročila, ki jih je OZNA posredovala vodilnim politikom, potem ugotovimo, da je bila Cerkev vedno prisotna v posebni točki »Kler« v teh poročilih – in to vse do prevrata.
Posebnost povojnega sodstva do leta 1951, ko je bil sprejet novi kazenski zakonik, je bila vloga OZNE. Ni namreč opravljala samo naloge obveščevalne službe in ni bila le v vlogi tajne policije, temveč si je prisvojila tudi kazensko preiskavo. Razvila je postopek, katerega cilj je bilo obtoženčevo priznanje. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva, med njimi samico, temnico, nočna zasliševanja, lakoto, katastrofalne higienske razmere itd. Tožilstvo je dobilo vpogled v gradivo šele, ko je OZNA končala preiskavo in je poslala na tožilstvo predlog o postavitvi pred obtožbo.
Leninistična struktura družbe in duh časa, ki je bil ustvarjen z intenzivno medijsko indoktrinacijo, sta vplivala na sodstvo in na sojenje duhovnikom. Če izhajamo iz leninistične koncepcije o enotnosti oblasti in iz tega izvirajočo formalno podrejenost sodstva politiki ter iz duha tistega časa, potem sledi, da so morali sodniki soditi tako, kot je partija zahtevala.
In v tistem času je bila kaznovalna politika izredno ostra. Izrečene kazni so bile 5, 10 ali več let zapora in tudi smrtne obsodbe, v nekaterih primerih celo z obešenjem. Večina teh kazni je bilo krivičnih, insceniranih in celo v nasprotju s takratno zakonodajo. In v večini primerov so vse te sodbe v primeru pritožb potrdili hierarhično višji organi.
In kako naj ocenjujemo sodnike, ki so v tistem času izrekali takšne visoke kazni? Sodnik, ki je v tistem času sodil duhovnikom, je bil izpostavljen dvojnim protislovnim pritiskom. Na eni strani je bil izpostavljen zahtevam politike. Te so bile lahko neposredne, personalne ali pa posredne, v katerih se je izrazila tendenca politike, da morajo sami sodniki znati presoditi, kaj duh časa od njih pričakuje pri sodnih odločitvah.
Drug pritisk, ki ga je doživljal sodnik pri sojenju, je bil pritisk profesije, ki je zahtevala od sodnika, da se odloča tako kot to zahteva profesija, kateri pripada in v skladu s svojo vestjo. Politični pritisk je bil zahtevnejši, težji, posebno, ker se je to dogajalo v monolitnem sistemu, v katerem se zelo verjetno zgodi, da bi sodnik, ki se ne bi odločal v skladu z zahtevami politike in dominantnega duha časa, prišel v hude politične težave. Iz takšnega konflikta sledi možnost, da ga bo sistem izločil iz profesije in tudi iz dela.
To zahtevo vlagamo zato, ker obsojeni nima svojcev, ki bi to zahtevo v roku vložili. Ljubljanska nadškofija pa v predpisanem roku ni storila ničesar. Kot slovenskim izobražencem se nam ne zdi prav, da bi bilo ime uglednega duhovnika, nezakonito obsojenega, za vedno oblateno.
Več: Tamara Griesser-Pečar, Cerkev na zatožni klopi. Sodni procesi, administrativne kazni, posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960, Ljubljana 2005, str. 215-220.
Pobudniki:
doc.dr. Tamara Griesser –Pečar
dr. Janez Jerovšek
prof. dr. Janez Juhant
G.B.