Brezpravje ali slovensko pravosodje (po letu 1945)

Zakona o ureditvi ljudskih sodišč je predvideval, da lahko poleg sodnikov porotnikov in stalnih sodnikov sodniško funkcijo opravljajo tudi osebe brez kakršnekoli izobrazbe. (foto: arhiv Demokracije)

V knjigi Romana Ferjančiča in dr. Lovra Šturma z naslovom »Brezpravje. Slovensko pravosodje po letu 1945« beremo študijo o delovanju slovenskega pravosodja po letu 1945. Ob prebiranju knjige se nam žal rišejo vzporednice z današnjim stanjem v pravosodju.

V knjigi Romana Ferjančiča in dr. Lovra Šturma z naslovom »Brezpravje. Slovensko pravosodje po letu 1945« (Nova revija, Ljubljana, 1998) v prvem delu lahko beremo študijo Romana Ferjančiča o delovanju slovenskega pravosodja po letu 1945, ki temelji na dokumentih iz obdobja 1945−1961 iz arhivskega fonda Ministrstva za pravosodje LRS v Arhivu Republike Slovenije. V drugem delu publikacije so prikazani (v celoti ali deloma) nekateri najznačilnejši izvirni dokumenti iz tedanjega časa, ki jih hrani Arhiv RS. Nobena podobnost z današnjim stanjem v pravosodju NI naključna.

Ureditev ljudskih sodišč

Kakšne so značilnosti pravosodja v obdobju ljudske demokracije (1945−1950)? Najzanimivejša področja, iz katerih lahko razberemo značaj tedanjega sodstva, so: sojenje sodnikov laikov, udeležba sodnikov porotnikov pri sojenju, pogoji za opravljanje sodniške funkcije, povezava sodišč z drugimi oblastnimi in političnimi institucijami, vloga udeležencev v kazenskem sodnem postopku in narava tedanjega kazenskega prava. Kot piše Ferjančič, so se temeljne odločite o uvedbi instituta sodnikov laikov (sodnikov brez pravne izobrazbe!) v sodstvu povojne Jugoslavije oblikovale leta 1945, v času zasedanja Začasne ljudske skupščine pri sprejemanju zakona o ureditvi ljudskih sodišč. Ta zakon je predvideval, da lahko poleg sodnikov porotnikov in stalnih sodnikov sodniško funkcijo opravljajo tudi osebe brez kakršnekoli izobrazbe. To naj niti ne bi bila izjema, temveč pravilo. Za takšno ureditev se je zavzemala takratna skupščinska večina, za katero so govorili Miloš Žanko, Frane Frol, Miloš Minić, Vladimir Simić in Edvard Kardelj. Po Minićevem mnenju so sodniki lahko tudi pravniki, vendar samo po pogojem, da so »brezmejno vdani«. Če se mora izbirati med neukimi, a vdanimi laiki in učenimi pravniki, ki niso vdani, se mora dati absolutna prednost laikom. »… izvolimo v naša sodišča laike tam, kjer ni strokovnjakov, naša država pa jim bo postopoma ustvarila vse možnosti, da si bodo ti, ljudstvu in pridobitvam narodnoosvobodilnega boja vdani laiki, pridobili tudi pravniško izobrazbo.« (Slobodan Nešović, Tretje zasedanje AVNOJ in zasedanje Začasne ljudske skupščine Demokratične federativne Jugoslavije, Komunist, Ljubljana, 1975, str. 312).

Za ureditev ljudskih sodišč, kjer so sodili sodniki laiki, se je zavzemal tudi Edvard Kardelj. (Foto: Twitter)

Sodili so tudi sodniki laiki

Je že res, da je takšnemu razumevanju vloge sodnika odločno nasprotovala skupščinska manjšina, a seveda neuspešno. Tripko Žugić je npr. dejal: »Gorje tisti državi, v kateri pravosodje ni na primerni višini! V kakšni državi lahko imate tudi slabo policijo in hud režim, toda če imate sodišče na potrebni višini, imate tudi varnost za svoje življenje, za čast in za imetje. Če nimate sodišča – nimate ničesar.« A se je leta 1945 večina ljudskih poslancev namesto za strokovno kvalificirane sodnike odločila za institut stalnih sodnikov nepravnikov. Razumevanje vloge sodnika v smislu, naj bi bil vsak človek sposoben »svobodnega sojenja« na podlagi svojega razuma, je izhajalo iz enega temeljnih načel takratnega obdobja – iz načela enotnosti oblasti. Pisec študije Ferjančič tako omeni Frana Frola, ki je pojasnil, da sodne oblasti ne moremo ločevati od drugih vej oblasti, kajti »ljudska oblast je enotna in nedeljiva in je zmeraj pridržana za ljudstvo in je potemtakem tudi sodna funkcija zmeraj povezana z izvirom obče oblasti: z ljudstvom«. To pa je bilo stališče, ki so ga na podoben način zagovarjali v sovjetski Rusiji po oktobrski revoluciji. Tako je bil v letih 1945 in 1946 temeljni cilj tedanje oblasti, da pridejo z institutom sodnikov nepravnikov na slovenska sodišča politično trdni ljudje oziroma politični aktivisti pri sodiščih. Ker so morali sodniki laiki kmalu delati samostojno brez pomoči tajnika pravnika, so se kmalu začele kazati tudi pomanjkljivosti in so se morali začeti izobraževati (tečaji, konference). Po drugi strani pa so med sodniki laiki, ki niso dosegali potrebnih strokovnih zahtev, po letu 1947 opravili diferenciacijo (ukrep očiščevanja iz sodnih institucij). Leta 1947 je tako delež sodnikov nepravnikov v primerjavi s številom vseh sodnikov znašal približno 17 odstotkov, kar sicer ni veliko, je pa upoštevanja vredno število. Po opravljeni diferenciaciji konec leta 1947 pa je izmed 26 sodnikov laikov v vrstah sodnikov ostalo še 20 sodnikov nepravnikov. Se pa dodatno izobraževanje sodnikov nepravnikov tudi v naslednjih letih ni obneslo, temveč so se napake, na katere so bili opozorjeni, ponavljale še naprej.

Institut sodnika porotnika

Kot piše Ferjančič, je za institut sodnika porotnika značilno, da je nova oblast 1945 izbirala kader sodnikov porotnikov precej nekritično, saj so bile to politično nezanesljive osebe, kar pa se je kmalu spremenilo, saj je Ministrstvo za pravosodje LRS prišlo do spoznanja, da »za sodnike porotnike ni potrebna formalnopravna izobrazba, temveč da je potrebno le razumevanje politične linije glede na razvoj naše družbenoekonomske stvarnosti. Politično vzgojo pa dobivajo sodniki porotniki pri frontovskih sindikalnih organizacijah«. (Pregledno poročilo o delu ministrstva v letu 1947 in delovni načrt za leto 1948, Ministrstvo za pravosodje LRS, 12. marec 1948, str. 8). Temelj za študij pri sindikalnih podružnicah je predstavljala partijska literatura, eden od osnovnih pripomočkov pa je bila Zgodovina vsezvezne komunistične partije boljševikov, ki je bila osnovno izobraževalno sredstvo vseh partijskih kadrov. Pod črto, pri sodnih porotnikih so začeli poudarjati predvsem ideološkopolitične lastnosti. Je pa v obdobju ljudske demokracije bilo za institut sodnikov porotnikov značilno njihovo stalno pomanjkanje in nepripravljenost sodelovati na obravnavah. Tisti, ki pa so službo opravljali že več let, so kazali naveličanost in željo po razrešitvi. Posledica tega je bila, da so se sodniki porotniki prepustili nesamostojnosti in zapadli pod vpliv sodnikov. Zato se je pojavilo vprašanje, ali se je ta institut v praksi sploh uveljavil.

Prevzgojeni sodniki pravniki

Kot piše Ferjančič, so povojne oblasti velik del sodnega kadra prevzele od prejšnjih oblasti. Med njimi so bili seveda tudi sodniki, ki so bili nerazpoloženi do takratne stvarnosti. Slednje je nova oblast poskušala prevzgojiti, in sicer z argumentom, naj bi ti stari kadri sodstvo pojmovali formalistično in birokratsko vztrajali pri starih modelih dela, staro miselnost pa prenašali tudi na mlajše sodnike in na sodnike laike. Postopek prevzgoje je potekal na podlagi dvotirnosti pogojev, ki so se zahtevali za sodniško službo. Osebe, ki naj bi bile sodniki, so morale poleg strokovnih izpolnjevati tudi politične pogoje. In če starim kadrom strokovno ni bilo mogoče ničesar očitati, se jim je lahko toliko bolj oporekala pripadnost takratni politični liniji in s tem pripadnost marksistično-leninističnemu svetovnemu nazoru. S takšnim vzgojnim delom naj bi sodišča postala borbeni organ ljudskih oblasti, v katerih bi delovali novi ljudje, nov kader socialističnih juristov.

In neustrezni sodniki? Takšne sodnike naj bi izločevali, uradno prek ljudskega odbora, neuradno pa prek posredne odstranitve, ki se je izvajala na podlagi premeščanja neustreznih kadrov iz sodstva v druge resorje in organe. Kot argumenti za neizpolnjevanje pogojev in kvalitete za sodno službo so spadali nezadostna ideološkopolitična vzgojenost, strokovna nesposobnost, senilnost in nezmožnost razvoja.

Zaporniške celice Udbe na Beethovnovi ulici 3, kjer je v kleti 7 celic in jih je Udba uporabljala vse do leta 1966. (vir: Demokracija)

Zaporniške celice Udbe na Beethovnovi ulici 3, kjer je v kleti 7 celic in jih je Udba uporabljala vse do leta 1966. (foto)

Povezava sodišč z institucijami

Ferjančič v svoji študiji ugotavlja, da so bila sodišča v tesni zvezi z okrajinami komiteji KPS, prav tako pa tudi z okrajnimi ljudskimi odbori. Pri izvajanju ukrepa očiščevanja je imelo pomembno vlogo tudi ministrstvo. Politični in ideološki študij sodnega kadra je potekal po direktivah sindikalne organizacije. Izvajanje tega študija pa so poleg predsednikov sodišč po sodni upravi nadzorovale tudi uprave sindikalnih sodišč. Temeljna oblika sodelovanja med sodišči na eni in drugimi državnimi organi na drugi strani so bile koordinacijske konference. Udeleževali so se jih predsedniki okrajnih sodišč, predsedniki okrajnih ljudskih odborov, poverjenik za notranje zadeve, sekretar OK KPS, pooblaščenec UDV, ponekod tudi zastopnik javnega tožilstva. Zato se lahko vprašamo, koliko je načelo neodvisnosti sodstva oziroma sodnikov v tem času dejansko veljalo.

Premoč javnega tožilca

Ferjančič še opozarja, da je bila za sodni postopek v obdobju ljudske demokracije značilna predvsem močna vloga javnega tožilca. Po sovjetskem vzoru, kjer je bilo tožilstvo neposredno podrejeno komunistični partiji, je tudi jugoslovanska oblast ustvarila neposredno povezavo tožilstva s partijo. Na vse tožilske položaje je že na začetku postavila prvovrstne politične kadre. To seveda pomeni, da ne moremo govoriti o neodvisnosti javnega tožilstva, kot to velja v sistemih vladavine prava. V sistemu vladavine prava in zanesljivih procesnih jamstev ljudske varnosti in svobode je vloga javnega tožilca jasna: javni tožilec je le ena od dveh strank v sporu, brez posebnih privilegijev in večjih zunajsodnih pooblastil. V jugoslovanskem (in s tem tudi slovenskem) povojnem pravosodnem sistemu pa je bil javni tožilec vsemogočen organ v sojenju. Premoč javnega tožilca je bila glede na položaj drugih udeležencev v postopku še povečana s tem, da je bilo preiskovanje krivde odvzeto sodišču in podeljeno javnemu tožilcu.

Udba izsilila obdolženčevo priznanje

Uprava državne varnosti (Udba) si je takoj po vojni prisvojila trojne naloge, obveščevalno, vlogo tajne policije in kazenske preiskave. Formalno je bila sicer v zadnji vlogi podrejena javnemu tožilstvu, v resnici pa je prav nasprotno – Aleksandar Ranković je bil dejanski vrhovni šef javnega tožilstva, organizacijski sekretar CK KPJ in notranji minister, pod čigar pristojnost je spadala Udba – delovala povsem samostojno. Roman Ferjančič je v svoji analizi opozoril, da je Udba razvila postopek, katerega cilj je bilo obdolženčevo priznanje. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva, med njimi samico in temnico. Tožilstvo pa je vpogled v gradivo dobilo, šele ko je Udba končala preiskavo in poslala na tožilstvo predlog o postavitvi pred obtožbo. Pred tem je izvedla selekcijo gradiva in izločila vse, kar bi lahko bilo obtožencu v prid. Po »Resoluciji o krepitvi pravosodja in zakonitosti IV. plenuma CK KPJ« v letu 1951, ki je bila sprejeta na podlagi poročila Aleksandra Rankovića, v katerem je ta kritiziral kršitve pravic v preiskovalnem postopku in na sodišču (to je bilo, kot je ocenil Ferjančič, sprenevedanje, ker je Ranković nosil glavno odgovornost prav za te kršitve), se je preiskava prenesla v pristojnost sodišč. Sklenemo lahko, da so imeli v sodnih procesih v obdobju ljudske demokracije osrednjo vlogo javni tožilci. Lahko celo postavimo trditev, da v mnogih primerih obtožencem niso sodila sodišča, temveč javni tožilci.

Revolucionarni komunistični pravnik dr. Ljubo Bavcon ima še vedno svoj kabinet in govorilne ure na ljubljanski pravni fakulteti. (foto: Demokracija)

In odvetniki?

Spričo navedenih razlogov lahko tudi rečemo, da je bila vloga odvetnikov v mnogih primerih zelo majhna. Zagovorniki so dobili obtožnico šele na glavni obravnavi in samo za posamezni dan glavne obravnave. Pogovora z obtoženci niso imeli ne prej ne kasneje. Namesto tega so bili obtoženci in zagovorniki pod nadzorom preiskovalcev UDV, posamezni od zagovornikov pa so bili izpostavljeni direktnim pritiskom in posegom v osebno integriteto.

Ljudski javni tožilci

Takratna institucija javnega tožilstva pa je imela še neko posebnost. Z javnim tožilstvom so bili povezani t. i. ljudski javni tožilci, ki so bili le neke vrste družbeni nadzorni organ. Ti so imeli nalogo delovati po podjetjih, ustanovah in na vasi. Leta 1945 so jih oblasti uvedle zato, da bi bilo čiščenje na terenu še učinkovitejše in da bi laže krepili nadzor nad razmerami.