fbpx

Delu se toži po socializmu: Kolumnistka Mojca Pišek bi na plebiscitu o samostojni Sloveniji glasovala proti!

Foto: Twitter/STA

V Delu so objavili mnenje kolumnistke Mojce Pišek, ki obžaluje, da v času, ko se je odločalo o samostojnosti Slovenije, ni bila stara dovolj, da bi prispevala svoj glas proti. Prepričana je namreč, da bi se nam godilo precej bolje, če bi Slovenija razvijala lastno, avtohtono različico socializma. Marsikdo, ki je socializem izkusil na lastni koži, se nad zapisanim vpraša, če gre morebiti za še eno izmed žrtev šolskega sistema?

“Če bi bila leta 1990 dovolj stara za glasovanje o plebiscitu o samostojnosti Slovenije, bi glasovala proti. Tako pa je bila nam, rojenim prepozno, ukradena možnost, da bi odraščali in živeli v večkulturni in večjezikovni deželi, ki bi namesto divjega kapitalizma razvijala lastno, avtohtono različico socializma. Plebiscitarno vprašanje nikoli ni bilo natančno in iskreno,” navaja uvodoma in dodaja, da bi se moralo to po njeno glasiti: “Želimo Slovenci nakupovati v trgovinah, ki bodo tako pisane kot tiste, v katere se vozimo čez mejo?” Vprašala se je, ali bi se Slovenci še enkrat odločili za samostojnost, če bi vedeli, da bo kapitalizem, medtem ko bo polnil police, pustošil po njihovih družbenih vezeh in socialni varnosti.

Nekateri jugonostalgiki želijo na vsak način s pripovedovanjem, kako lepo je v času socializma bilo, kaj vse se je imelo, ko ni bilo brezposelnosti in so mladi tako dobili delo, in kako dobro se je živelo, orisati nekdanjo Jugoslavijo kot nekakšno pravljično deželo, čeprav je to daleč od resnice. Ker mladi lastne izkušnje s sistemom nimajo, so seveda veliko bolj dojemljivi za takšne zgodbice. To, da smo bili v času Jugoslavije revnejši kot sedaj, je dejstvo. Če je dandanes za večino povsem samoumevno, da gredo v trgovino po kavo, včasih temu ni bilo tako. V časopisu iz tistih časov je bilo denimo mogoče prebrati: “Ni kave. Ko pa dobimo manjšo pošiljko, je slika takšna.” Ker kava velja za enega izmed najbolj priljubljenih živil seveda ne čudi, da so zaloge kave hitro pošle, a ljudje so se vseeno gnetli v vrstah v upanju, da bi jo lahko dobili, čeprav se je cena znatno zvišala.

Foto: Twitter

Foto: Twitter

Primanjkovalo je bencina
Daleč od tega, da je šlo v kriznih časih zgolj za pomanjkanje kave. Na račun pomanjkanja bencina je morala država sprejemati skrajne ukrepe. Eden od takšnih je bil nedvomno tudi uvedba sistema par-nepar (na določene dneve niso smeli voziti avtomobili z neparnimi registrskimi številkami, na določene pa avtomobili s parnimi registrskimi številkam). Sledila je tudi uvedba bonov za bencin. Vsak voznik je tako lahko za avtomobil dobil največ 40 litrov bencina na tekoči mesec. Poleg bencina je v trgovinah med drugim primanjkovalo tudi pralnih praškov, prihajalo je tudi do električnih mrkov zaradi varčevanja.

Ko nam nekateri prodajajo jugoslovansko zgodbo o uspehu pozabljajo na marsikatera dejstva. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja je jugoslovanski javni dolg skokovito naraščal. Naraščal je (približno za 17,6 odstotkov vsako leto od 60. let naprej) zaradi nemoči jugoslovanskega gospodarstva, ki ni moglo servisirati javne porabe. Še posebej je ta naraščal z nastopom sedemdesetih let, ko je postalo popolnoma očitno, da socialistično gospodarstvo temelji na nenehnem povečanju zunanjega dolga. Pred razpadom Jugoslavije je ta znašal že kar 20 milijard dolarjev. Če je bil morda denimo takšen dolg za kakšno kapitalistično državo s solidnim gospodarstvom mačji kašelj, je bila to povsem drugačna pesem v primeru Jugoslavije, ki je imela nekonkurenčno socialistično gospodarstvo. Pomoč ZDA Jugoslaviji je predstavljala enega izmed razlogov, da je jugoslovanska ekonomija vendarle kljub svoji neproduktivnosti zdržala tako dolgo.

Ko se govori o tem, kako v Jugoslaviji ni manjkalo služb, marsikdo pri tem pozabi omeniti, da je do tega prihajalo na račun izgona jugoslovanske delovne sile. Spomnimo. Sredi šestdesetih let je skoraj sočasno z začetkom naraščanja javnega dolga začela naraščati tudi brezposelnost. Ko je ta znašala več kot sedem odstotkov, so se vrata jugoslovanskih meja odprla. V tujino, predvsem Zahodno Nemčijo in Avstrijo, se je do leta 1973 odpravilo skoraj 700 tisoč Jugoslovanov, nato pa v prihodnjih letih še nadaljnji milijon.

Glede na to, da si kolumnistka Piškova tako močno želi, da bi bile stvari takšne, kot včasih, se človek vpraša, če bi bila sama denimo pripravljena hoditi v tujino, če bi nujno potrebovala kavbojke. Tedaj je bilo namreč potrebno iti v tujino po povsem navadne kavbojke, majonezo, banane in pa seveda tudi po kavo. Očitno si nekateri ne vzamejo dovolj časa, da bi si prebrali več gradiva in si tako ustvarili bolj celotno sliko. Če bi si jo, bi najverjetneje še enkrat premislili. Vsaka stvar nima namreč samo ene plati.

Sara Kovač