Britanskemu mediju The Guardian sta pisala ugledna Slovenca diplomat in nekdanji minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel in prvi slovenski sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice in prvi predsednik Ustavnega sodišča RS dr. Peter Jambrek. Njuno pismo je odgovor na pisanje Walkerja v istem mediju, ki je zapisal, da je v Sloveniji kakor konec svobode, saj naj bi želel premier Janez Janša koronakrizo izkoristiti v politično korist, poleg tega pa naj bi obračunaval celo z novinarji (TUKAJ). “Za začetek upoštevajmo, da je celotna slika stanja naroda, tudi stanja demokracije in medijev v Sloveniji, napačna,” sta jasna, da je članek v omenjenem britanskem dnevniku zavajajoč.
Dr. Dimitrij Rupel in dr. Peter Jambrek ugotavljata, da je začetna ideja Shauna Walkerja, da je potrebno novinarje zaščititi pred kritikami ali celo pred preganjanjem s strani političnih oblasti, pravilna in na splošno sprejemljiva, vendar pa je treba pogledati globlje in razjasniti vlogo novinarjev nekoč in danes. V nekdanjih komunističnih državah, med katere je spadala tudi Slovenija, so bili novinarji opredeljeni kot družbeno-politični delavci, ki naj bi delali na isti strani s strankarskimi funkcionarji, tajno policijo ipd. Torej jih ne moremo naslavljati kot neodvisne ali kot kritične do oblasti, saj je jasno, da niso bili taki.
Po drugi strani pa so se v komunističnih časih našli določeni avtorji z druge strani, disidenti, in mnogi od njih so bili zaprti ali pa vsaj cenzurirani. Eden izmed teh je bil tudi Janez Janša. In prav v tistih časih se začne zanimiva zgodba sodobne Slovenije, njene demokracije in novinarstva, v uvodu pojasnjujeta avtorja. Leta 1990 so namreč nekdanji disidenti, ki so se zbrali v koalicijo Demos, zmagali na parlamentarnih volitvah, ki so obljubljale demokracijo zahodnega sloga in nacionalno neodvisnost. “Toda nekdanji predsednik Komunistične partije Milan Kučan je premagal disidentskega kandidata Jožeta Pučnika in postal prvi predsednik Slovenije. Njegova izvolitev je pomenila delno zaščito nekdanjega vladajočega razreda, vključno z družbeno-političnimi delavci v medijih,” razložita politično zaledje nekaterih v Sloveniji dr. Rupel in dr. Jambrek The Guardianu.
To se je pokazalo tudi leta 2004, ko je Janševa SDS zmagala na državnozborskih volitvah, kar je povzročilo bes leve sredine. “Blaž Zgaga, ki ima nekaj izkušenj z organizacijo proti-Janša protestov, je leta 2007 skupaj z drugim novinarskim aktivistom Matejem Šurcem zbral 571 podpisov proti slovenskemu predsedovanju Evropski uniji,” razgrneta avtorja. Zgagi sicer ni uspelo s temi podpisi doseči ničesar, saj je Slovenija leta 2008, ko je bil predsednik vlade Janez Janša, vseeno predsedovala Svetu EU in to uspešno. Kljub temu pa je nato ob koncu leta 2008 izgubil na volitvah.
In potem je prišlo leto 2020. Walkerjev članek v The Guardianu je med državljani Slovenije sprožil nekaj začudenih obrazov, sploh ker se začne s trditvijo, da Janša izkorišča koronakrizo za pridobivanje političnih točk. Prav tako ga omenjeni pisec obtožuje zavezništva z Viktorjem Orbanom, podpore madžarski in poljski vladi, podpiranja klientelizma in korupcije ter da poskuša preoblikovati slovensko politično prizorišče. “Večina teh obtožb je vidno lažnih; saj temeljijo na tvitih dvomljivega izvora in komentarjih političnih aktivistov, ki so blizu nekdanji vladi in sedanji opoziciji,” navedbe ovržeta dr. Rupel in dr. Jambrek. “Bralci mednarodne izdaje The Guardiana (4. maja 2020) si zaslužijo boljše. Zavedati bi se morali, da bo članek, objavljen v odmevnem časopisu, hočeš nočeš vplival na razprave in govorice – beri: povzročal politično škodo – v Sloveniji in EU, ne glede na to, da so se Britanci izvzeli iz take družbe.”
Avtorja tako navedeta, da je treba že za začetek upoštevati, da je celotna slika stanja naroda, kakor tudi stanja demokracije in medijev, napačna. Čeprav se niti dr. Rupel niti dr. Jambrek ne vidita kot privrženca slovenskih levičarskih ali desničarskih strank in nista niti člana niti aktivista desnosredinske stranke sedanjega predsednika vlade, sta zelo kritična do splošnih demokratičnih in medijskih dosežkov v naši državi. V obziru na to pojasnjujeta: “Glavni tiskani in elektronski mediji v Sloveniji so usidrani in podpirajo levi politični blok, razen majhnih regionalnih in specializiranih medijev ali tednikov v domeni katoliške cerkve ali kakšne politične stranke. Približno 50 odstotkov volivcev, ki imajo konservativne osebne preference in poglede, nima medijev, ki bi njihova stališča artikulirali in jih branili kot državljane in volivce.”
Dr. Rupel in dr. Jambrek zaključujeta, da obžalujeta, da se neke vrste slovenska odraščena partizanska, neuravnotežena in lažna razprava ponovno pojavlja v mednarodno priznanem dnevniku The Guardian.
Marjanca Scheicher