“Oseba je od zibelke naprej navajena, da dobi to, kar zahteva. Pa ne samo “to”, več kot “to”. Oseba je namreč prepričana, da ji pripada vse tisto, kar si poželi, kako bi sploh lahko bilo drugače. Mediji o tem cuzanju denarja, o sto tisočih in celo milijonih evrov, ki se prelivajo tako rekoč v privatne radikalno leve žepe, spodobno molčijo, saj so sami del sistema ropanja državnega proračuna, del roparske mreže enako mislečih. In ker velik del Slovencev iz tega ali onega razloga (tudi o tem bi bila zanimiva študija!) verjame glavnim, režimskim, levosučnim medijem, to ni nikakršen problem,” je zapisal Denis Poniž v svoji kolumni ter ob tem zatrdil, da “inštitut” osebe, katere portret v kolumni skicira, ni naredil ničesar, kar bi prispevalo k večji dobrobiti Slovencev, slovenskih državljanov ali vsaj njihovih skupin.
Publicist, pesnik, dramatik in literarni zgodovinar Denis Poniž je na portalu kud-kdo.si skiciral portret leve razvajenke – svojo portretno skico je sklenil z ugotovitijo, da to revolucionarno osebo zagotovo čaka svetla bodočnost, vsaj toliko časa, dokler bodo na oblasti in v vseh pomembnih segmentih družbe ljudje, ki so ji podobni in ki delijo iste radikalne in nihilistične ideje. Svetla bodočnost pa je po Poniževih besedah pred njo tudi toliko časa, dokler Slovenci ne bomo doživeli kolektivne katarze in prebujenja iz otrplosti, v katero so nas pahnili revolucionarni levičarji, dedi, očetje in vnuki. “Z drugimi besedami: še vedno čakamo na Cankarjevo očiščenje in pomlajenje, in samo upamo lahko, da to ne bo čakanje na Godota,” je opisal klimo na sončni strani Alp, ki z leti postaja le še bolj senčna.
Čeprav Poniž “leve razvajenke” nikjer ne navede poimensko, je že po prvem odstavku jasno, da opisuje portret direktorice Inštituta 8. marec Nike Kovač. “Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t. i. “novi razred”, kakor oholi in prepotentni partijci, ki so bili prepričani, da se je zaradi njih svet začel vrteti drugače, lepa metafora te miselnosti pa je skrita v Solženicinovem kratkem romanu En dan Ivana Denisoviča, kjer zaporniki v gulagu čisto resno razpravljajo, ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu,” je pojasnil na začetku ter nadaljeval, da je bil ded osebe, ki jo skuša skicirati, tipičen, ne previsoko in ne prenizko stoječi partijski aparatčik, manj umsko omejen kot kakšen France Popit, Franc Leskošek ali Ivan Maček, a ne dovolj bister, da bi v partijski hierarhiji prilezel kam više. “Njegov sin in oče osebe, ki je predmet te portretne skice, bi verjetno postal mentalni in ideološki klon svojega očeta, če ne bi vmes Slovenija postala samostojna država, in se je raje podal v uredniške in nato v akademske vode,” je Poniž še pojasnil okoliščine, iz katerih izhaja Kovačeva.
“Do tedaj vsemogočni in vse obvladujoči partijci so se morali malce potuhniti, predvsem pa poskrbeti, kot se lahko poučimo v nekaj neznansko zanimivih raziskovalnih poročilih, da so ohranili solidno finančno bazo, s katero se začeli počasi plesti novo mrežo, ki je po različnih povezavah (družinskih, kriminalno-pajdaških, policijskih in sodnih, pa še kakšnih) pričela znova prevzemati oblast, če ni šlo zlepa, je pa zagotovo šlo zgrda, ker se tega “zgrda” niso nikoli ustrašili, saj so lahko sledi svojih nečednih poslov zabrisali na več načinov, tudi s pomočjo pokvarjenih medijev, korumpiranega sodstva in ne tako maloštevilnih ostankov udbe. Nikoli končana zgodba slovenske tranzicije je tragikomična, saj so njeni negativni poganjki prav osebe, ki vzdržujejo pajdaški sistem, ena od njih je predmet tega spisa,” je zapisal univerzitetni profesor svetovne in slovenske književnosti.
Po Poniževem pripovedovanju so se revolucionarji in njihovi razvajeni potomci zavedali, da so tako močni in nedotakljivi predvsem zato, ker so obvladovali medije, tiskane, avdio in vizualne; vsak poskus vzpostavitve alternativnih medijev so spretno blokirali ali celo uničili, zato je danes po oceni neodvisnih komunikacijskih strokovnjakov razmerje “naši mediji” in “nam sovražni mediji” nekako 90:10 ali celo 95:5. Po Poniževi oceni je drugi steber ponovnega pridobivanja moči in z njo oblasti šolski sistem od vrtcev, ko malčke vlačijo “po poteh spominov in tovarištva”, prek osnovnih in srednjih šol do akademske sfere, kjer v glavnem – vsaj na področju humanistike – vladajo “preverjeni naši kadri”, ki ne samo, da perejo možgane svojim študentkam in študentom, ampak so redki javni poskusi upiranja tej vsesplošni partijsko-nasilniški ideologiji tudi dokaz, da tiha večina sprejema to pranje kot nekaj samoumevnega.
“Tako ni čudno, da ljudje, ki so se rodili po juniju 1991, govorijo kot »poznavalci« o bivši totalitarni državi in nadvse resno razlagajo, kako dobro se je takrat ljudem godilo in kakšen zlat človek je bil diktator v maršalski uniformi. Ena »boljših« trditev o bivši državi, ki sem jo prebral, je tista, da v Jugi »ni bilo brezdomcev«. Ojej, ne bo držalo! Poznal sem in govoril vsaj s tremi, pa jih je bilo v Ljubljani veliko več, menda jih je bilo v obubožanem Mariboru še več. Ob tem ti občudovalci totalitarne tvorbe tudi zanikajo vsa spoznanja, ki so jih objavili nerežimski, nepartijski in v večini primerov (ne zaradi svojega šibkega akademskega habitusa, ampak zaradi neprave »idejne usmeritve«) daleč stran od akademskih institucij delujoči raziskovalci, ki so pokazali, da naša polpretekla zgodovina ob herojstvu premore tudi zločinstvo in da bi tisti, ki znova in znova hočejo oblast samo zase, to zločinstvo vztrajno kujejo v (rdeče) zvezde, čeprav že od 2004 sodimo uradno pod rumene,” je opozoril Poniž ter poudaril, da je oseba, ki jo opisuje, tipičen primerek tako zmaličenega pogleda na svet.
Revolucionarne metode spreminjanja sveta in hkrati polnjenja lastnega mošnjička, sleparija, a ne za njen, ampak za naš, davkoplačevalski denar
Literarni zgodovinar v nadaljevanju zapiše, da je ta invalidni pogled sveto prepričan, da je svet narejen levosučno, vse, kar je desno, je zavrženo, nevarno in je treba uničiti, če že ne uničiti, pa vsaj blokirati, osmešiti, karikirati. Ko celih trideset let – toliko je približno stara oseba iz njegovega zapisa – poslušaš o tem, kako si poseben, kako si namenjen višjim, torej radikalno levim ciljem, kako je svet krivično urejen, ker ima tudi desno polovico, in ni vse leva (celota), kako te začnejo sooblikovati in obenem povzdigovati mediji, ki jih upravljajo podobni ljudje, se počasi izgubljaš iz realnosti v nevarne fantazme egoističnega ekskluzivizma. Taka oseba se zanesljivo odtujuje tistemu svetu, ki je na neštetih področjih, bolj in manj pomembnih, zgrajen binarno, včasih ima celo tri, štiri ali več parametrov. Medijska podpora, podpora določenih ljudi iz politike, kulture, gospodarstva, ne nazadnje podpora enako mislečih osebkov iz tujine, podpora ljudi, ki bi se tudi sami radi sončili v bleščavi nenadnega uspeha osebe, ki v resnici v tridesetih letih svojega življenja ni naredila nič omembe vrednega, ustvarja novo osebnost, ki jo je težko opisati, lahko pa določimo nekaj njenih tipičnih lastnosti. Ker oseba nima nobenih realnih izkušenj in še manj dosežkov, konstruira vzporedni svet, katerega drobci so napaberkovani iz različnih levosučnih ideologij, pri tem ji vneto pomaga del akademske sfere s humanističnim pedigrejem. Kdor ne verjame v ta konstrukt, vernikov pa ji ne manjka, o njih bi veljalo napisati poseben spis, je njen sovražnik ali vsaj nekdo, ki zlobno prizadeva njeno občutljivo dušico. Pri tem, ko bi sama, če bi seveda lahko, če bi civilizacijske norme to dopuščale, z lastnimi rokami podavila vse, ki si upajo misliti drugače, kaj misliti drugače, samo rahlo podvomiti v njen umet(el)ni svet ali izraziti dvom v metode, s katerimi oseba in njeni privrženci (privrženke) krčevito branijo svoj prav in propagirajo cilje, ki so sleparski, zlagani in sovražni do sleherne drugačnosti, pa čeprav je samo izrečena ali zapisana.
Ve se, proti komu je uperjen ta “revolucionarni boj” vnukov klavskih dedov: proti vsem, ki niso tako radikalno levi
Nika Kovač ima vse, a hoče še več, ker je tako navajena, ker je tako vzgojena. Đilasov novi razred je vedno dobro poskrbel zase, in kot je ta oseba odletela z bogato štipendijo na gnili kapitalistični zahod, tako so že otroci revolucionarjev študirali na Zahodu in ne v Rusiji ali Nemški demokratični republiki. Nič ni dovolj dobro, malce se potrudijo samo takrat, ko ni treba storiti drugega, kot stegniti roko ali jezik. In blebetava jezičnost, brez sleherne resnične vsebine, je tako značilna za portretirano osebo kot za vse druge levičarje, ki v realnem sektorju, če tja po pomoti celo zaidejo, delajo samo škodo in so nekoristni kot vime pri biku. “Se bojim, da te primere levičarski aktivisti »podnebne pravičnosti« in »zelenega prehoda« ne bodo razumeli, saj zagotovo ne ločijo krave od bika ali vola,” je pripomnil Poniž in dodal, da vse, kar znajo, je »boj« oz. »bojevanje« (ker so internacionalci, uporabljajo angleški izraz »fighting«, v dobri stari balkanski maniri seveda pisan fonetično). Ve se, proti komu je uperjen ta »revolucionarni boj« vnukov klavskih dedov: proti vsem, ki niso tako radikalno levi in tako radikalno požrešni na tuj denar, kot so naši bojevniki in bojevnice. Zdi se, da niso in tudi ne bodo nikdar odrasli v osebnosti, odgovorne osebnosti, ki znajo in zmorejo komunicirati spoštljivo in tolerantno tudi z drugače mislečimi, ampak zgolj režijo, grozijo in, to jim je najbolj pri srcu, guncajo afne.
Vir: KUD Kdo, celoten zapis je dostopen TUKAJ