Ženske mu bodo dale vetra: Lev Kreft bi v športu v imenu enakosti ukinil moške in ženske discipline

Foto: iStock

Ker sem član Slovenskega filozofskega društva za filozofijo športa, sem pred kratkim dobil vabilo na okroglo mizo “Agenda 2020 – Človekove pravice in (ne)diskriminacija”. Omizje, za katerega sem vedel, da bo dokaj enoumno, nič kaj “okroglo” in polemično, je dejansko potekalo konec novembra na Fakulteti za šport.

Glede na to, da sem imel sredi septembra v okviru omenjenega filozofskega društva na Filozofski fakulteti predavanje na temo Človekove pravice in spol v športu”, sem nameraval – če že nisem bil povabljen kot uradni govorec – vsaj polemično razpravljal o tej zagatni temi. No, ni se dalo. Dobršen del pogovora, ki ga je vodil Lev Kreft, je bil usmerjen k tezi, da je treba razlike med moškimi in ženskami v športu odpraviti, spola izenačiti v vsem ter da geji in lezbijke ne smejo biti v ničemer diskriminirani.

40 priporočil
Olimpizem kot družbeno gibanje je zaradi pritiska feminizma (in njihove teorije spolov) že nekaj let zbegan. In sedaj so vodilne glave MOK-a spisale 40 priporočil, ki so najbolj osredotočena ravno na izenačevanje moških in žensk v vseh športnih panogah.

Psihoanalitično gledano sta najbolj “neumni” priporočili 11. in 14., ki neposredno govorita o enakosti spolov v športu v povezavi z diskriminacijo in človekovimi pravicami, pa tudi o spolni usmerjenosti. Cilj MOK-a je povečati število žensk na olimpijskih igrah oz. izenačiti oba spola glede na število udeležencev. Tudi v vseh MOK-ovih telesih oz. komisijah in (pod)odborih naj bi bile v prihodnje ženske številčno enako zastopane kot moški.

Odlične športnice prav lezbijke
Kako absurdno je to izenačevanje v športu, govori neformalni podatek oz. dejstvo, da si privilegij želja najlepših žensk izborijo ravno olimpijski in svetovni prvaki ter rekorderji – v mislih imamo seveda moške. Zmagovalke in prvakinje – torej ženske/športnice – pa zaradi svoje zmagovalnosti prav nič bolj ne napadajo (povprečno) moško željo, kvečjemu splašijo jo – torej, banalno rečeno, dobre športnice splašijo moške, saj moške nezavedno (in nehotno) simbolno kastrirajo.

To, da so odlične športnice prav lezbijke, se ve že od nekdaj – nekatere med njimi se dajo pozneje operirati oz. spremeniti spol v moškega. Še boljši in konkurenčnejši kot lezbijke so feminilni geji, ki si dajo spremeniti spol – iz moškega v žensko … in potem tako “spolno spremenjeni” nastopajo v ženski konkurenci.

Renee Richards (foto: epa).

Renee Richards (foto: epa).

Primer Richards
Nujno vprašanje, ki v tej zvezi sledi, je: ali je to športno – ali je to fair play?! Kako uspešno in po svoje nešportno so feminilni geji in hermafroditi nastopali v športu, tudi na olimpijskih igrah, v ženski konkurenci, je bolj ali manj znano. Ko so goljufijo odkrili, ti geji medalj niso vračali. Npr.: Renee Richards je bil(a) pri 40-ih letih še feminilni gej, tenisač, ki si je dal(a) spremeniti spol in pri 44 letih (leta 1979) igral finale Wimbledona … Šele v finalu ga je porazila Chris Evert. Richard(sova) je dobil(a) pravico do nastopa na teniških turnirjih šele potem, ko je ameriško Vrhovno sodišče s sodno odločbo dovolilo oz. “zaukazalo” dotičnemu v žensko “preoperiranemu” geju nastopati v ženski kategoriji.

Najbolj sporni prehodi gejev v žensko konkurenco
Dandanes je takih primerov, torej prestopov iz enega v drugi spol, na desetine. Najbolj sporni so prehodi gejev v žensko konkurenco – npr. v borilnih/kontaktnih športih. Ženske športnice (konkurentke) so nad tako nešportno goljufijo zgrožene.

MOK je zato v veliki zagati. In tudi deklerativno izenačevanja moških in žensk v športu ni tako enostavno, kot si MOK-ovci zamišljajo v teh 40 priporočilih. In če je sploh kdo, ki je detajlno razložil psihoanalitično bistvo športa, sem to – pa naj to zveni še tako samohvalno – prav jaz. Vendar mi doktorata Šport skozi psihoanalizo (leta 2000) ISH-jevske feministke in LeGeBiTrovci niso dovolili zagovarjati. Neposredno mi ga je onemogočil mentor, pionir gejevskega aktivzma – pozneje (za nagradno) tudi dekan FSD – Bogdan Lešnik (ob podpori feministične pajdašice, takratne direktorice Mirovnega inštituta Vlaste Jalušič). In ideologija enakosti oz. teorija spolov (gender) se nezadržno in paradoksalno, brez opozicije, širi tudi v športu.

Očitek, da je šport ujet v nekakšno »patriarhalno dojemanje«, je seveda ideološko napihnjen
Na omenjeni okrogli mizi je bilo govora, kako so ženske v športu diskriminirane, nihče pa ni opozicijsko rekel, da na izborih za ta ali oni naslov “miss”, torej najlepše, ni nobenega moškega, tudi na modnih pistah jih je bolj malo.

Seveda, ker je narava kastracijskega in Ojdipovega kompleksa takšna, da moški napada žensko željo z junaškimi dejanji, zmagami, tudi športnimi, petelinjenjem; ženske pa osvajajo moška “srca” – torej libidinalno (čustveno, seksualno) naklonjenost – s fizično lepoto, obrazno in telesno, torej z videzom.

Razpravljalki, športni “sociologinji” Mojci Doupono Topić, to seveda ne pride na pamet, ker je v resnici predvsem feministična aktivistka, ki misli, da sta testosteron in estrogen ideološka konstrukta mačistično-patriarhalne družbe. Očitek, da je šport ujet v nekakšno “patriarhalno dojemanje”, je seveda ideološko napihnjen. Psihoanaliza pa par stvari vendarle postavlja na svoje mesto, le razumeti jo je treba pravilno. Jasno pa je, da moramo tisti, ki tematiziramo psihoanalizo in šport ter feminizem, priti do besede; pripuščeni moramo biti k javnemu diskurzu.

Ženska ni rojena za šport
Psihoanaliza pa ni izolirana iz javnega diskurza samo v Sloveniji, pač pa tudi v svetu. Strokovnjaki za šport pač ne slovijo po bistrosti, ampak po mišicah, in dokler bo tako, bo v zagati in zablodi tudi MOK. V tem kontekstu ne zaostaja niti slovenska podružnica MOK-a: OKS-ZŠZ. Pierre de Coubertin je dejal, da ženska ni rojena za šport. Freudu ni prišlo na misel, da bi ženski šport sploh tematiziral, saj, resnici na ljubo, niti moškega ni. Zato se osebno kot freudovec čutim dolžnega, da tudi o športu povem tisto, kar bi povedal že Freud, če bi šport v njegovem času predstavljal takšen fenomen, kot ga predstavlja danes. Se je pa Freudova učenka Helene Deutsch nekoč vendarle razgovorila o športu, konkretneje o nogometu in namignila, da je žogarski/nogometni gol simbol vagine …

In če je v tem kanček resnice, potem … potem moramo enkrat za vselej spoznati latentno strukturo športa in se sprijazniti, da je “anatomija genitalij” preko fenomena kastracije usodna – ne samo za konstrukcijo spolov, pač pa tudi za konstrukcijo mnogih športnih panog (in tudi strojev, glasbil, raznoraznih tehničnih pripomočkov, vozil in še česa).

Roman Vodeb