fbpx

Kritik Gorazd Trušnovec iz Radia Slovenija raztrgal “Preboj”: Luzerski partizani kot stanje duha v slovenski kulturosferi, filmsko upodobitev bi si bolj zaslužila junaška Teritorialna obramba

V letu 2019 je Franc Seever Franta dobil še filmski spomenik v partizanski pravljici Preboj svojega kofetarskega prijatelja, režiserja Dejana Baboseka (Foto: STA)

Slovenski publicist, filmski kritik in scenarist Gorazd Trušnovec je v svoji recenziji za tretji program Radia Slovenija, ARS, popolnoma raztrgal partizansko epopejo režiserja Dejana Baboška, ki je v teh dneh ob agresivni promociji, celo na ulicah v središču Ljubljane, kjer so mimoidoče strašili z v Nemce našemljenimi vojaki, doživel premiero v kinematografih. Njegovo recenzijo so povzeli tudi na spletni strani MMC, a jo skrili daleč na dno svoje strani, saj prikazuje realno stanje slovenske družbe; predominantna levičarska ideologija, ki vrši oblast nad Slovenci, ljudi v letu 2019 spet posiljuje z nepotrebnimi filmi o partizanskih porazih iz 2. svetovne vojne, ki so terjali tudi premnogo civilnih žrtev. Trušnovec med drugim brez dlake na jeziku pove, da je bila Dražgoška bitka fiasko in da bi si upodobitev bolj zaslužili dve drugi, veličastni zmagoviti zgodbi. Ena je tista o junaštvih Teritorialne obrambe, kljub Kučanovi razorožitvi, v Vojni za Slovenijo leta 1991.

Gorazd Trušnovec, recenzija filma Preboj za Radio Slovenija:
Preboj se ne bo vpisal med velike izdelke partizanskega filma. Ob prizanesljivem pristopu bi celovečerec označil za naiven, ljubiteljski poskus zgodovinske inscenacije, z resnejšimi merili pa bi dejal, da filmski umetnosti dela silo. V slovenski kinematografiji je partizanski film pomemben, samosvoj žanr. Nekatera izmed največjih del te filmske zvrsti so ustvarili avtorski velikani, kot so bili Štiglic, Klopčič in Duletič. Film Preboj, ki ga kot režiser in soscenarist podpisuje Dejan Babosek, omenjati v tem kontekstu je svetoskrunstvo.

https://twitter.com/mgajver/status/1185595097527803907

Marca 1945 se glavnina nemške vojske z Balkana umika proti severu in pri tem naleti na skupino partizanov, ki se pred divizijo v dolinah zateče na Menino planino, ter jih obkoli. Izčrpanim četam se uspe po krajši bitki pod vodstvom Franca Severja – Frante skoraj brez izgub izviti iz nemškega obroča. Po 75 letih se Franta s preostankom preživelih soborcev spominja tega dogodka.

Ob prizanesljivem pristopu bi celovečerec označil za naiven, ljubiteljski poskus zgodovinske inscenacije, z resnejšimi merili pa bi dejal, da filmski umetnosti dela silo. Ponekod deluje kot nenamerna parodija, ali vsaj huda karikatura: ko pokaže partizanski obraz, se zaslišijo milo zveneče violine, ko pokaže nemškega, grozeče bobnenje. In na tej ravni je tudi karakterizacija: iz brezoblične gmote partizanov, ki so vsi predani stvari in potrpežljivo požrtvovalni, izstopa edino Franta v interpretaciji Domna Valiča, ki kaže s svojimi resnobno stisnjenimi ustnicami vse breme odgovornosti.

Filmski kritik Gorazd Trušnovec. Foto: Radio Slovenija.

Toda Preboj je vendarle zanimiv, ker kot simptom razkriva resnico o narodnoosvobodilnem boju, ki je bil sestavljen tudi iz bežanja, skrivanja, izmikanja, občasnega izzivanja in kakšne praske, pa spet pobegov in porazov do končnega vkorakanja v izpraznjeno Ljubljano … Dražgoška bitka je bila obupen fiasko, ki je za sabo pustil opustošenje in civilne žrtve, Pohorski bataljon vojaška katastrofa. Ampak vse to se lepo vklaplja v stanje duha dominantne slovenske kulturosfere, ki je pretežno ‘luzerska’.

Recimo, naš največji literarno vrhunski ep slavi brezupen boj, poraz in vdanost v usodo, za svoj moto pa si je citat iz njega, torej iz Prešernovega Krsta pri Savici, vzel tudi Preboj. Vse to seveda ne pomeni, da te zgodbe “strahu in poguma”, kot bi zapisal Kocbek, niso vredne obravnave – to dokazujejo tudi v uvodu omenjeni cineasti, poudarjam le prevladujočo mentaliteto.

Imamo pa Slovenci v zgodovini vsaj dve veličastni, zmagoviti zgodbi. Junak prve je grof Andrej Turjaški, poveljnik kranjskih čet, ki so konec 16. stoletja v bitki pri Sisku premagale trikrat večjo turško vojsko ter tako zaustavile prodor islama v Evropo. Junakinja druge je Teritorialna obramba Republike Slovenije, ki je konec 20. stoletja skoraj neoborožena porazila in pregnala okupatorsko Jugoslovansko ljudsko armado iz Slovenije. Za prvo ve le malokdo, druga nima omembe vredne upodobitve. Živimo pač v časih, ko bi bilo izpostavljanje teh zgodb nekaj politično sila nekorektnega, v nasprotju s signaliziranjem vrlin z ljubiteljsko partizanščino.